Z napihljivim raftom gre nekoliko počasi. Kanu bi bil morda bolj primeren, a glavno je, da se človek pelje.
Vkrcaš se pri Drašči vasi in zapluješ s tokom Krke. Eden za drugim si sledijo lehnjakovi pragovi. Vode Krke namreč sredi kraške Suhe krajine vsebujejo veliko apnenca, ki se nato izloča in tvori vedno višje dvigajoče pragove. Čez najnižje se da popeljati, čez druge spet je treba raft prenesti.
Pokrajina je popolna divjina. Le tu in tam zapluješ mimo nekdanjih mlinov. Visoko nad globoko vrezano strugo slutiš vasi, slišiš hrup prometa v daljavi, globoko v soteski pa je le samota. Veslaš in si misliš, kar si hočeš. Po treh, štirih urah veslanja pred samo zagledaš stolpe gradu Žužember. Raft spustiš čez najvišje slapišče, zaveslaš pod most in pristaneš na kopališču. Delo opravljeno.
