Biser notranjskega kraškega sveta
Pravijo da jih je že 11000. Jam namreč in to takih, ki so registrirane v Jamskem registru Slovenije. Vsako leto jih je nekaj sto več in pravijo, da je dejansko stanje še vsaj trikrat večje. Vendar so številke eno, lepota nekaterih izmed njih pa spet nekaj drugega. In ko vzameš v misli Križno jamo, njena lepota morda presega prav vse.
Južno od presihajočega Cerkniškega jezera se nadaljuje množica gozdov, ki pokriva dobršen del Notranjske. Med njimi se skriva vas Bloška polica in tu je potrebno poiskati Lojzeta Troho, ki je oskrbnik jame. Mogočen vhod, ki je nastal ob razpoki v kamniti steni je namreč že desetletja zavarovan z mogočno železno rešetko. Na srečo bi rekli. Lepote jame, bi namreč privabili vse mogoče vandale, ki bi jo sesuli v prafaktorje. Danes si jo lahko ogledamo le ob spremstvu lokalnih jamarjev, ki poskrbijo da se njena lepota ohrani za prihodnje rodove. Celotna dolžina vseh rovov te vodne jame je neverjetnih 8 kilometrov in prav zaradi skrbi za njeno ohranitev si kljub vsemu lahko ogledamo le njen manjši del. Vendar ta obsega nekaj njenih najlepših delov in prav ti nam vzamejo sapo.
Zgodovina raziskovanja Križne jame sega dve stoletji v preteklost. Vendar na začetku vaba niso bile lepote jame, pač pa ostanki stotin jamskih medvedov. Danes izumrli sesalec je namreč imel čudno navado. V tistem trenutku, ko so začutili, da prihaja njihov čas so se umaknili v nedostopne jame in tu umrli. V tisočletjih takega umiranja je v jami umrlo na stotine jamskih medvedov. Prvi raziskovalci so bili nemškega rodu. Alexander Skofiz, Adolf Scmiedl in ferdinand von Hochstetter so bili tisti, ki so raziskovali Medvedji rov. Tega najdemo že prav kmalu za monumentalnim vhodom. Drug za drugim si sledijo rovi kot Čimboraso, Tiberijsko jezero in potem pridemo do Medvedjega rova. Izkopali so cca 2000 kosti in v Naravoslovnem muzeju na Dunaju še danes stojita dve kompletni okostji, ki so jih sestavili iz številnih ostankov.
Kmalu za Medvedjim rovom je konec kopnega dela jame. Po jami priteče potok in nadaljevanje je možno le s čolnom. Eno za drugim si v dolžini več kilometrov sledi 22 jezerc. Jama je namreč prav nekaj posebnega. V vodi je raztopljeno vse polno apnenca, ki se izloča na sigastih pregradah. Tega apnenca je vedno več in nekdaj bolj ali manj kopni Jezerski rov se je začel potapljati. Kapniki, ki so nekdaj zrasli iz suhe površine so se kar naenkrat kot otočki začeli dvigovati iz jezerc. Tega dela jame so se lotili šele med dvema vojnama in prav nihče ni pričakoval takih rezltatov. Podoba jame je prav pravljična. Počasi veslaš po stoječih jezerih, se s čolnom v rokah prebijaš preko sigastih pregrad. Vsenaokoli pa čudovito kapniško okrasje. Morda najlepša je Piratska ladja. Mogočen kapnik, ki kot otok deli največje 12. Jezero na dva dela.
