Janez Mihovec – Ignacij Knoblehar
Slovenski misijonar v črni Afriki
Zdi se, da je bila Knobleharjeva usoda zapisana v zvezdah. Že od malega je vedel kaj je njegovo poslanstvo: Odhod v širni svet. Rodil se je leta 1819 v mali vasici Škocjan pri Mokronogu. Vendar ga je pot prav kmalu zapeljala v širni svet. Dvajsetleten je začel bogoslovne študije in se že dve leti kasneje napotil v Rim, da bi stopil v misijonarski zavod Propagande.
Od tu naprej je bila njegova pot trnova. Šele leta 1846 mu je uspelo stopiti med misijonarje. Najprej so ga poslali v Sirijo, da se je seznanil z arabskim jezikom in običaji Bližnjega vzhoda. Leta 1847 je končno z nekaj tovariši začel svojo misijonarsko dejavnostjo v Sudanu. Konkretno v Kartumu. Odpreti krščanski misijon sredi muslimanskega sveta se je izkazalo za misijo nemogoče.
Leta 1849 so se misijonarji s Knobleharjem na čelu odpraviti preko meja Osmanskega cesarstva proti jugu na področje Belega Nila in današnjega Južnega Sudana. Tu se je prvič srečal s tisto pravo Črno Afriko tik ob ekvatorju. Nepregledne množice poganskega črnskega prebivalstva so se zdele tista prava osnova za začetek misijonarske dejavnosti. Vendar je bilo to lažje reči, kot storiti. Po teh krajih so pustošili arabski trgovski s sužnji, ki so v kali preprečili tovrstno dejavnost.
Igancij Knoblehar se je zato naslednje leto moral vrniti v Evropo. Z nezadržno voljo pravega misijonarja je pridobil cesarja Franca Jožefa, da je financiral misijonsko dejavnost, papeža pa za ustanovitev Bratovčine Marijinega društva za pospeševanje katoliških misijonov v osrednji Afriki. Za svojo dejavnost je pridobil tudi pet mladih slovenskih misijonarjev. Zdi pa se, da je bila njihova želja po avanturah in širjenju vere v daljnih deželah prešibka glede na preizkušnje, ki so jih čakale v neraziskani divjini.
Leta 1851 so bili misijonarji ponovno v Aleksandriji. Kupili so misijonsko ladjo po imenu Stella matutina in od sultana pridobili ferman (dovoljenje o varstvu). Dolgo potovanje proti jugu se je zaključilo v deželi plemena Barca na skrajnem jugu Sudana v deželi Gondokoro na 4 stopinjah severne širine. Tu so postavili misijonsko hišo in cerkev. Okrog novega misijona je zraslo več satelitskih misijonov in zdelo se je, da bo spreobračanje domačega prebivalstva v krščanstvo uspelo. V svojih prizadevanjih se je prebil do otoka Lumutat na Belem Nilu, ki je naslednje desetletje postal najjužnejša točka v osrednji Afriki do katere je prodrl kak Evropejec.
Od tu naprej so se zadeve zapletle. Knoblehar je preprosto ni računal na izredno nezdravo podnebje in tropske bolezni v teh krajih. Drug za drugim so mu misijonarski tovariši pomrli. Vendar ga to ni ustavilo. Abun Soliman kot so ga poznali v teh krajih, je iz Evrope dobil okrepitve novih misijonarjev in spet okrepil misijonarsko dejavnost.
Do leta 1857 se je v svojih prizadevanjih popolnoma izmučil. Njegovo delo je bilo le deloma uspešno. Spopadal se je s sovražnostjo svojih muslimanskih sosedov in pasivnostjo domačega prebivalstva. V Evropo je poslal nekaj domačih spreobrnjencev, da bi se tu pripravili na misijonarsko dejavnostjo, sam pa se je odpravil v Rim, da bi za misijon pridobil nova sredstva.
Do Rima mu ni uspelo več priti. Ves bolan od tropskih bolezni je v januarju 1858 obležal v Neaplju in tu nekaj dni kasneje tudi umrl. Za njim je ostalo veliko delo. Današnji Južni Sudan je krščanska dežela, ki se je pred desetletji ločil od muslimanskega Sudana. Evropo pa je seznanil s svojimi zapiski o naravi, etnografiji in etnologiji teh krajev. V Evropo mu je uspelo pripeljati tudi obsežno etnološko zbirko, ki je danes v ljubljanskem in dunajskem muzeju.
Njegovo delo je dandanes nekoliko pozabljeno, a je bil kljub vsemu eden izmed prvih Evropejcev, ki so se na svojih dolgotrajnih in izzivov polnih potovanjih, neposredno približali svojemu skorajda nedosegljivemu cilju: izviru Nila v Mesečevih gorah v današnji Ruandi.
