Prelep kolesarski izlet
Poletje prinese prijetne temperature in to je čas, ko je vožnja s kolesom pravi užitek. Prav posebej, če na naši poti ni prehudih klancev in v to športno dejavnost ni treba vložiti prehudega napora. Celotna dolina Save med Jesenicami in Litijo je tako rekoč idealna za potepanje po števinih vaških poteh preko gozdov in travnikov.
Eden najlepših izletov je prav gotovo pod Krvavec do starodavnega gradu Strmol in skritih ribnikov Češnjevek. Od Brnika se zapeljemo po cesti, ki nas popelje do Cerkelj, prav do konca širne ravnine. Takoj za vasjo se namreč začno dvigati Kamniško – Savinjske Alpe. V vasi zavijemo ostro na levo proti Adergasu in prav kmalu na naši desni opazimo renesančni grad. Slovenija je polna grajskih stavb, dvorcev, utrdb in protiturških taborov. Na žalost pa so te mogočne zgradbe že pred stoletji izgubile svojo namembnost in so povečini prepuščene žalostnemu propadu. Strmol pa je nekaj posebnega. Zgrajen je bil v trinajstem stoletju, bil večkrat predelan in v renesansi je dobil današnjo podobo. Skozi vso dolgo zgodovino je bil naseljen, nikoli požgan in oplenjen ter je zato je ostal popolnoma nepoškodovan.
Njegova zadnja lastnika sta bila Rado in Ksenija Hribar. Rado je bil v času med obema vojnama eden izmed največjih slovenskih industrijalcev, Ksenija pa kot njegova žena precej ekstravagantna gospa. Ena izmed njenih nenavadnih kapric je bila, da si je za hišnega ljubljenčka omislila krokodila in se z njim sprehajala vsem v začudenje in nekoliko v posmeh. Njuna usoda se je tragično končala sredi homatij 2. svetovne vojne. Grad pa se je ohranil in je danes protokolarni objekt Vlade Republike Slovenije. Odprt je tudi za obiskovalce, tako se lahko sprehodimo po širnih dvoranah in si ogledamo tudi nagačenega krokodila. Prav tistega hišnega ljubljenca, ki pa je nekoč naredil napako in Rada ugriznil. Napako je plačal z življenjem, a v gradu je na nek način še vedno ostal. Strmol leži na manjši vzpetini. Osrednji grajski stolp je podaljšan v grajskih krili na vsako stran bivanjske zgradbe in nekaj obrambnimi stolpi. Pod gradom leži prav lep, podolgovat ribnik, ves prekrit z lokvanji in rumeni blatniki.
Od gradu se velja popeljati še kak kilometer dlje do vasice Češnjevek. V njeni neposredni bližini so bili nekdaj pod močvirnimi travniki veliki nanosi gline. V njej so okoliški prebivalci videli vir preživetja. Dolga desetletja, praktično zadnji del 19. in skoraj vse 20. Stoletja je ob vasi stali opekarna, ki je žgala opeko prav iz te gline. Po desetletjih izkolpavanj so nastale dve večji in dve manjši izkopni jami. V 70-tih letih so zaloge gline izčrpali, opekarno zaprli, nastale izkope pa je zalila podtalnica. Nastali sta dve večji in dve manjši jezeri. Manjši dve sta se že precej zarasli, večji pa sta pravi raj za ribiče, saj saj zanju skrbi lokalno ribiško društvo.
Na nek način so jezera spomenik človeškemu trudu. Delo v opekarni nikdar ni bilo posebej prijetna zadeva. Vendar pa je naporno delo omogočilo preživetje številnim okoličanom, saj je opekarna zaposlovala večje število delavcev. Danes od nekdanjega vrveža delavcev ni ostalo več kaj dosti. Na mirni vodni gladini se med številnimi vodnimi rastlinami spreletava lepo število vodnih ptic in poskrbi na idilo na prelepem kraju.
Foto: Janez Mihovec
