Narava in pokrajina (foto): Grad Hoch Osterwitz – Ostrovica

0
228

Janez Mihovec – grad Hochosterwitz

Mogočen grad na robu slovenskega narodnega ozemlja

Eden najlepših gradov je prav gotovo Hoch Osterwitz. Le dvajset kilometrov severno od Celovca sredi doline v zrak vrši skorajda dvesto metrski zob. Pogledu je  komaj verjeti. Kot orlovsko gnezdo je na vrhu mogočna zgradba. Do njega pa le na dva načina. Prvi je tlakovana pot ki vodi okoli gore. Zavarovana je s 14 trdnjavicami, ki so vse po vrsti napravljene tako spretno, da vsakemu sovražniku že na samem začetku odvrne misli na osvojitev mogočne trdnjave. Druga pot pa je tako imenovana »Potka norcev«. Pot ki vodi iz ravnine direktno v sam grad preko prepadnih sten.

Njegova zgodba sega nazaj v drugo tisočletje pred našim štetjem. Na koničasti vzpetini je stalo staro keltsko svetišče božanstva Bellinus. Naseljena je bila tudi v rimski dobi. O njej pričajo številni arheološki ostanki, danes shranjeni v grajskem muzeju. Konec 1. Tisočletja so se razmere po preseljevanju narodov toliko ustalile, da so začeli graditi današnji grad. Skozi stoletja se je v njem zamenjalo kar nekaj plemiških rodovin. Kljub vsemu pa  je največji pečat gradu dal v 16. Stoletju Georg Khevenhueller. Ta  je ves svoj trud vložil v njemu tako ljubo zgradbo. Dal mu je današnjo podobo. Od tega dne je grad v lasti rodbine Khevenhuellerjev. Doživljal je svoje vzpone in padce. Vedno pa se je našel nekdo, ki je izvrševal voljo začetnika rodbine. Vpisana je na marmorni plošči v severnem kotu velikega grajskega dvorišča.  Pravi pa približno takole:

»Georg Khevenhueller je ukazal, da družina nikoli ne sme ostati brez tega gradu in da na nikakršen način ne sme dovoliti zmanjšanje vrednosti posesti. Želi da ti, ki jih opominja in prosi, krščansko vero zvesto in pridno izpolnjujejo, si prizadevajo za krepost, ohranjajo zmernost in enotnost med seboj, svoje navade  dobro uredijo in tako ostanejo srečni«

To njegovo voljo njegovi potomci še danes izpolnjujejo. Morda na nekoliko drugačen način kot si je ustanovitelj rodbine zamislil. V 20. Stoletju je grad postal pravo turistično središče in eden od simbolov Avstrije. Zato pa je bilo potrebno tudi plačati določeno ceno. V Vzhodno steno so vzidali vzpenjačo, ki najbolj neučakane pripelje na vrh.  Po drugi strani, pa iznakazi samo podobo zgradbe.V samem gradu je danes muzej in restavracija. Muzejska zbirka obsega izkopanine preteklih tisočletjih. Grad je imel neverjetno srečo in v tisočletju svojega obstoja nikoli ni bil izropan ali požgan. Zaradi tega ima v svoji zbirki za pravo orožarno srednjeveškega orožja. Stotine oklepov, helebard in mušket polnijo muzejske prostore. Poleg njih pa tudi številne uniforme in predmete za osebno rabo iz preteklih stoletij. Pa številne stare dokumente in tiskane knjige. Kot izredno znamenitost so ga obiskale številne osebnosti. Med njimi tudi Elizabeta »Sisi«, žena cesarja Franca Jožefa. Njeno obleko  še danes hranijo v muzeju na posebnem mestu. Pa številni predsedniki držav in vlad. Njihove fotografije si lahko ogledamo na stenah.

Vsako leto na ravnini pod gradom v mesecu avgustu organizirajo viteške igre. Le-te pritegneje na tisoče obiskovalcev od blizu in daleč. Prikažejo jim način srednjeveškega življenja in dela. Za posladek pa še dvoboje konjenikov s kopji  in obvezne dvoboje z meči in kiji.

 

 

Prijava

Za komentiranje se prijavite