Ob pripravi tega prispevka sem se spomnil na pesem, ki jo običajno slišim na pokopališčih za Vse svete. Doberdob, slovenskih fantov grob. Pesem mi je bila od nekdaj všeč.
Vedno me je zanimalo, kako je ta nenavaden kraj pravzaprav izgledal. Ko je leta 1915 izbruhnila vojna z Italijo je Avstro-ogrska vojska zapustila Padsko ravnino in se umaknila do roba kraškega sveta. Doberdob ni pravzaprav čisto nič drugega, kot planota z višino kakih 150 metrov. Danes je to zaraščena planota, a pred sto leti je bila to gola kamnita pokrajina.
Italijanska vojska je poizkusila prodreti proti zahodu, avstrijska vojska jim to ni pustila. Rezultat so bili strahoviti boji, ki so trajali dve leti, dokler se Avstrija ni umaknila na Kras okoli Komna in nadaljevala z obrambo. Rezultati tega početja se vidijo v bližnjem Sredipolju (Redipuglia). V orjaškem grobišču leži 110.000 italijanskih vojakov in 14.000 avstrijskih.
Z vrha planote se vidi na Dobrdobsko jezero. To je nekakšno presihajoče jezero, kjer so ob sušah vidna le posamezna vodna očesa, ob deževjih pa voda poplavi dno celotne doline. Doberdob je še danes prevrtan z neskončnimi kavernami in jarki. Je nekakšen spomenik popolne norosti.
