Na vzpetini nad južnim robom Celja stoji vzpetina. Nad okljukom Savinje stoji morda največja grajska stavba na področju Slovenije. 5500 m2 ima površine in je simbol današnjega mesta. Zgodovinsko gledano pa sedež Celjskih grofov. Mogočnih plemičev, ki so v 15. Stoletju izzvali Habsburžane in Madžarske kralje in upravno poenotili današnje slovensko ozemlje.
Prvič je bil grad omenjen leta 1322 kot last vovberških ministralov. Že nekaj desetletij kasneje so ga prevzeli gospodje Žovneški, ki so prav kmalu postali bistveno bolj znani Celjski grofje.
V 15. Stoletju je grad bil najmočnejša utrdba na področju Slovenije, pa čeprav grofje tedaj niso več živeli v njem, pač pa v udobni graščini v samem mestu.
V 17. Stoletju je izgubil svojo vojaško funkcijo in propadel v mogočno ruševino. V zadnjih desetletjih smo ponovno začeli ceniti svojo grajsko dediščino. Prav nasprotno kot smo se je po vsej sili želeli znebiti pred nekaj več kot 70-timi leti. Celjski grad tako spet dobiva nekdanjo podobo in je ponos mesta in cele Slovenije. Kot tak spet dobiva na pomenu: v njem je prireditveni prostor in grad s prireditvami vred spet zaživi.
