Narava in pokrajina (foto): Brinščica

0

20160424100138_01

Jamski biseri v jezercu 

Na Primorskem je flišno hribovje Brkinov otok v kraškem svetu. Z njega tečejo številni potoki predvsem v smeri proti jugozahodu. Na Matarskem podolju pridejo na kraško podlago in tedaj poniknjejo. Matarsko podolje je suha uravnava med Kozino in hrvaško mejo. Gre za območje, ki je v Sloveniji najbogatejše s kraškimi jamami. Izračunali so, da jih je menda 26 na kvadratni kilometer.

Med vasema Materijo in Brezovico je jama Brinščica ali Brimščica. Nekdaj je bil to požiralnik potoka Ločice. Vodni tok se je preusmeril drugam, brezno pa je ostalo. Vhodno brezno je orjaških razsežnosti, v premeru kakih 80 metrov in globoko približno 60 metrov. Svet je gosto poraščen s hrastovim in borovim gozdom, stene pa se kar nenadoma prevesijo v prepad, zato je potrebna precejšna previdnost.

Jama je dostopna samo z ustrezno opremo, saj je 60 metrsko navpično brezno le prehuda ovira za večino ljudi. Potrebno se je torej še kako potruditi, zato pa je končna nagrada zato toliko lepša.

Dno brezno doseže še dnevna svetloba. Na približno desetih metrih plasti podornega kamenja nas preseneti bujni svet favne in flore. Med rastlinami prevladujejo mahovi in praproti, med živalmi pa sem opazil krastače /Bufo bufo/ in sekulje /Rana temporaria/. Ravna slednja je prav prijazna živlca. Mirno se pusti ujeti. Da ne skoči iz roke, je potreben poseben prijem: s palcem jo nežno čohaš po temenu, pa se v užitku kar raztegne.

V začetni, veliki dvorani pridemo do glavne znamenitosti – jamskih biserov. V jami je jezerce, v katerem je na tisoče rjavih, kot grahovo zrno velikih kroglic. Drugi rastejo v ponvicah na vrhu stalagmitov. Od nekdaj sem bil ljubitelj filmov. Spustim se na dnu brezna in kar naenkrat kot da bi prišel na prizhorišče Osmega potnika. Jamski biseri nastanejo tako, da v ponvico, ki jo izdolbe voda, ko pada s stropa zaide košček sige. Nanj nenehno padajo kapljice vode in ga obračajo. Na kamenček se izločajo vedno nove plasti sige in tako nastane kroglica, ki ima premer do dva centimetra. Biseri so lahko snežno beli, če je v vodi raztopljen le apnenec, ali mavričastih barv, če so raztopljene tudi druge snovi.

 

Iz glavne dvorane vodi le še en rov, mogoče sto metrov dolg. Bogato je zasigan, saj je jama zelo stara in v njej že dolgo ni tekoče vode, ampak jo hrani le kapnica. Kapniško okrasje je tako prava paša za oči. V tem nedotaknjenem svetu podzemski svet zažari v svoji poni lepoti. Brinščica je torej pravi raj za jamarje in fotografe.

Ob koncu raziskovanja nas čaka še vrnitev. Navzdol po vrvi je šlo sorazmerno enostavno in brez posebnega napora. Navzgor, torej vrnitev, pa je čisto druga zgodba. Neskončno število počepov je potrebno, da se prebijemo nazaj na površino. Čisto brez sape obležimo na vrhu brezna in se nasmehnemo. To je bil obisk čudovitega, komaj dostopnega sveta.

Samo upamo lahko, da se bo jama ohranila za prihodnje rodove. Včasih je globoko brezno premajhna ovira za vandale, po drugi strani pa bi ga nevzgojeni ljudje celo spremenili v odlagališče smeti.