Biser oblikovane narave na dosegu roke
Nekatere stvari je preprosto potrebno poiskati. Najlepše stvari so dostikrat tudi zunaj velikega mesta, daleč stran od znamenitosti, stran od glavne ceste. Morda za kamnitim zidom, za živo mejo. Botanični vrt v Sežani je prav gotovo ena najlepših zanimivosti Slovenije, a kljub temu praktično neznana.
Njegova zgodba se začne pred dobrima dvema stoletjema, ko je v Trst iz pravkar ponovno neodvisne Grčije prispela družina Scaramanga. V naslednjih generacijah se je družina grških emigrantov poitaljančila in obogatela z velikimi trgovskimi posli v največjem pristanišču Avstro-Ogrske monarhije, ki je v teh časih dobesedno pokalo od aktivnosti. Prav zaradi tega vrveža si je družina nekaj deset kilometrov proč v Sežani omislila poletno rezidenco. V času sredi 19. stoletja je bila Sežana majhna vasica izgubljena sredi Krasa. S Sežanskega prevala pa se še danes vidi daleč na Jadransko morje. Družina Scaramanga je v naslednjih nekaj letih od bližnjih kmetov pokupila površino današnjega botaničnega vrta. Okoli njega so zgradili kamnito ograjo, da so zaščitili zemljišče pred neusmiljeno kraško burjo tik ob Južni železnici.
Istočasno z gradnjo bivanjskega dela se je začelo tudi urejanje botaničnega vrta. Njihove trgovske zveze so segale po celem svetu in od tu so prihajale tudi rastline, ki so našle prostor v vrtu. Za tiste najbolj občutljive, ki se ne morajo upirati sicer milim kraškim zimam so leta 1890 uredili tudi še obsežen Palmarij, kateremu je bil za vzor tisti iz samega cesarskega Schonnbrunskega parka na Dunaju.
V parku so našli prostor listavci iz Japonske in Severne, iglavci iz Azije in Europe in vednozelene rastline iz Sredozemlja. Sčasoma je park pridobival na svoji lepoti in skupaj z rezidenco, vrtnim delom, Palmarijem in parkom je tvoril zaključeno celoto, ki je bila po svoji obliki še najbolj podobna nepravilnemu trikotniku s stranicami po približno 80 metrov.
Vendar pa se je tudi botaničnega parka dotaknila politika. Leta 1918 je bilo konec Avstro-Ogrske monarhije in prišli sta viharni desetletji fašistične diktature in nato 5 vojnih let. Glavna sprememba pa je botanični park doletela prav po koncu vojne. Vrnitev Primorske matični domovini prav gotovo ni bil miren prehod in za današnjo politično realnostjo se skrivajo marsikatere osebne tragedije, tudi v primerih ko ti s politiko niso imeli opravka.
Zadnji Scaramanga je bil brez svojih potomcev in leta 1948 so mu poletno rezidenco s pripadajočim botaničnim parkom, ki se je za Italijana znašla na napačni strani meje, nacionalizirali in prenesli v upravljanje občini. V teh burnih časih je šlo v nič ničkoliko dragocenih spomenikov, a Botanični vrt v Sežani je imel srečo. Ohranil se je v svoji prvobitni podobi in danes spet sije v nekdanji lepoti. Brez sprememb pa seveda ni šlo. V nekdanji poletni rezidenci Scaramanga danes domuje občina Sežana.
