Naprej v socialistično preteklost

Upajmo, da se bodo Slovenci še pravočasno spametovali in nam ne bo treba prej doživeti Venezuele, nad katero se nekateri naši levičarji sicer močno navdušujejo. Kaj više od repa Evrope nas levici ne bo uspelo dvigniti, to je že dolgo jasno. Kako je že rekel Karl Marx? – Če se zgodovina ponovi, se ponovi kot farsa.

Volitve, ki so jih predhodno razglašali za zgodovinske, so za nami. V nasprotju z zdravorazumskim pričakovanjem je premočno zmagal – že četrtič zapored – nov obraz, ki je bil še nekaj mesecev predtem malo znan, s stranko, ki je bila ustanovljena manj kot dva meseca pred volitvami. Tak izid volitev je povzročil začudenje celo pri tujih novinarjih in politikih, saj se v Evropi ne dogaja nič podobnega.

Zgodovinsko gledano, je desnica od leta 1990 dosegla absolutno večino v parlamentu samo enkrat (Demos leta 1990), pa še to zelo majhno in le za dve leti. Relativno zmago je desnica dosegla leta 1996 in 2004. SDS kot najmočnejša stranka na desni je dobila relativno večino na volitvah leta 2004 in leta 2018. Na vseh drugih državnozborskih volitvah je bila absolutna, ne samo relativna zmagovalka levica (leta 1992, 2000, 2008, 2011, 2014, 2018 in letos). Ali je potem kaj nenavadnega, če Slovenija drsi proti repu Evrope, ker se očitno ne zmore otresti socialistične miselnosti? Obdobje 2008–2018 so celo levi režimski mediji imenovali izgubljeno desetletje – niso pa povedali, kdo je tedaj vladal (levica!). Sedaj nas najverjetneje čaka nekaj podobnega. Pred nami je namreč gospodarsko in politično turbulentno obdobje, v katerem bi bilo še posebej nujno, da je na oblasti sposobna vlada. Po dosedanjih izkušnjah slovenska levica ni sposobna učinkovito upravljati države.

Slovenska levica kot boljševiki, ne kot laburisti, volilni bazi levih in desnih različno reagirata na početje svojih kandidatov

Politični analitiki pravijo, da je pri nas približno 60 odstotkov ljudi levo usmerjenih, desno pa samo 40 odstotkov. Vendar je to trditev treba podrobneje obravnavati. Leva politična usmerjenost sama po sebi ni nič slabega, če si pod njo predstavljamo angleške laburiste ali nemške socialdemokrate. Oboji so po svojih programih le nekoliko bolj levo usmerjeni, kot je SDS, ki je pri nas razglašena za skrajno desno ali celo fašistično stranko. Slovenski levičarji so po miselnosti veliko bolj podobni ruskim boljševikom kot zahodnoevropskim socialdemokratom. Boljševiki v Evropi veljajo za skrajno levico.

Če torej približno 60 odstotkov slovenskih državljanov razmišlja po komunistično še trideset let po zgodovinskem polomu komunizma, potem z njimi nekaj ni v redu, saj ima korist od levega režima vedno samo peščica ljudi, velika večina pa le škodo. Robert Golob in predvsem globoka država, ki stoji za njim, nočeta nečesa boljšega, ampak vrnitev starega socialističnega režima.

Opozoriti je treba še na dejstvo, da leva in desna volilna baza reagirata povsem različno na početje svojih kandidatov. Desna volilna baza je občutljiva in kaznuje stranpoti svojih ljudi, nasprotno pa je leva nanje skoraj povsem neobčutljiva. Dokaz za to trditev sta naslednja primera: ko je pred leti za predsednika republike kandidiral dr. France Arhar, je bila objavljena njegova relativno visoka plača, ki jo je imel kot direktor zavarovalnice. Čeprav njegova plača pravno ni bila sporna, mu je podpora v nekaj dnevih strmoglavila, ker je bil kandidat desnice. Ko so letos prišle v javnost sporna plača dr. Goloba in njegove čudne finančne rabote v tujini, ni kot kandidat levice izgubil ničesar.

Se bo uresničila Kardeljeva parola, da naj bi bil naš cilj doseči življenjski standard ruskega delavca

Videti je, da se je Kučanovi generaciji v njeni zadnji bitki posrečilo uresničiti iz marksistične teorije znani socialistični nesmisel, da ljudstvo glasuje (in tudi štrajka) samo proti sebi. Čisto možno je celo postalo, da se bo uresničila Kardeljeva parola iz leta 1945, po kateri naj bi bil naš cilj doseči življenjski standard ruskega delavca.

Med vzroki za volilni neuspeh desnice na prvo mesto dajem tisto, kar politično korektni analitiki neradi omenjajo, to je očitno pomanjkanje ali celo odsotnost (politične) pameti pri Slovencih. Kajti če vladajoča koalicija, ki dela dobro, omogoči zvišanje plač, zviša pokojnine, zmanjša davke, močno zmanjša brezposelnost, začne izvajati številne razvojne projekte po vsej Sloveniji, doseže visoko gospodarsko rast, pridobi veliko denarja iz Evropske zveze, se dokaj dobro spopada z epidemijo in je zunanjepolitično uspešna, na volitvah močno izgubi proti malo znanemu človeku s stranko, ki je bila komaj ustanovljena in ponuja ljudem le višje davke in dva brezmesna dneva v tednu, potem Slovenija ni moderna država, ampak Butale.

Nekdo je (pravilno) izjavil, da tokrat ljudje niso razmišljali niti s svojimi želodci. Dodatna potrditev odsotnosti pameti pri Slovencih so njihovi volilni glasovi iz tujine, ki so tudi bili večinsko za leve stranke. Vendar Slovencem v tujini ne perejo možganov domači levi mediji, živijo v politično normalnih državah, pa kljub temu niso bolj politično ozaveščeni. Nekateri temu fenomenu pravijo totalitarna poškodovanost možganov, ki naj bi bila posledica dolgoletnega življenja v totalitarnem sistemu.

Slovenski medijski prostor je nagnjen v levo, družbena omrežja niso upravičila upanja

Na drugo mesto vzrokov poraza uvrščam medije, mnogi analitiki jih sicer uvrščajo visoko na prvo mesto. Medijski prostor je v Sloveniji močno nagnjen na levo. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je vsaj 90 odstotkov medijev v rokah levice, med njimi vsi najpomembnejši (RTV Slovenija, POP TV in vsi glavni časopisi). Levi mediji so ves čas kritizirali Janševo vlado, navijali za levico in Goloba, hujskali ljudi proti pomladnim strankam, zagovarjali poulične leve razgrajače, potencirali majhne napake vlade, nasprotovali vsem vladnim ukrepom proti covidu in prikrivali resnico, o marsičem pa sploh niso poročali, če ni bilo v korist levemu polu. Tako so ljudje na Slovenskem izpostavljeni dolgoletnemu pranju možganov, ker levi mediji nenehno ustvarjajo navidezno resničnost, ki se močno razlikuje od dejanske.

Redki mediji, ki jih obvladuje desni pol, ne morejo izravnati tolikšnega neravnotežja, sploh zato ne, ker imajo majhno gledanost ali branost. Omeniti je sicer treba verski tisk, ki ni v rokah levice, vendar moramo žal reči, da ni opravil svoje naloge v smislu političnega ozaveščanja svojih bralcev, ki so pretežno verni ljudje, saj je mnogo od njih volilo Goloba, pred štirimi leti pa so Marjana Šarca.

V zadnjih letih so se zelo razmahnila družbena internetna omrežja, ki so dostopna vsem in so na začetku dajala upanje, da bo desni pol po njih lahko vsaj delno kompenziral svoje pomanjkanje lastništva medijev, vendar se zdi, da ljudi bolj zmedejo, kot jih ozavestijo. Kako bi drugače razložili pojav, da na podeželju, kjer mnogo manj uporabljajo družabna omrežja kot v mestih, ljudje občutno bolj pametno volijo kot v mestih?

Tudi boj s covidom je zahteval svoje

Na tretje mesto uvrščam pojav covida, ki je za vlado pomenil veliko težavo. Z njim se je morala spopadati od prvega do zadnjega dneva svojega delovanja. V boju s covidom je vlada sicer naredila največ napak, čeprav ne velikih niti usodnih. Boj s covidom je zahteval velike omejitve gibanja ljudi, povzročil gospodarske težave, zahteval nošenje mask, delo od doma, šolanje na daljavo, cepljenje in še kaj. To so zelo nepriljubljeni ukrepi, ki pa so bili neizbežni, če se je hotelo obvladati epidemijo. Ukrepi pri nas niso bili strožji kot v sosednjih državah, o čemer se je lahko na lastne oči prepričal vsakdo, ki je v zadnjih dveh letih vsaj malo pomolil nos čez mejo.

Vendar je levica ob podpori dominantnih levih medijev zagnala nepopisen kraval: trdila je, da se kršijo človekove pravice, se uvaja diktatura Janše, celo izjav o fašizmu ni manjkalo. Kraval so levičarji zganjali tudi ob nakupu zaščitne opreme, kjer naj bi bilo po njihovem vse koruptivno – najbrž so sodili po sebi. Vlada je epidemijo dokaj uspešno obvladovala. Vendar je covid strankam vladne koalicije vseeno odnesel veliko volilnih glasov, v glavnem zaradi nepriljubljenih omejitev in istočasnega hujskaštva levice, ki mu je nasedlo veliko ljudi.

Leve nevladne organizacije so se močno vključile v kampanjo, in to že za referendum o vodi

Na četrto mesto postavljam nastop levih nevladnih organizacij (NVO), letos prvič v velikem obsegu. Na političnem prizorišču so z vso silo nastopili takoj ob izvolitvi Janševe vlade pred dvema letoma. Ves čas so razgrajali po ulicah in hujskali ljudi proti vladi. Tudi boj s covidom je bil otežen prav zaradi zgage, ki so jo delale leve NVO. Po načinu svojega delovanja in tudi miselnosti še najbolj spominjajo na zloglasne fašistične skvadre. Svojo dejansko moč so prvič dokazali pri lanskem referendumu o vodi. Referendumi so pri nas praviloma slabo obiskani, tedaj pa je bila udeležba največja po plebiscitu leta 1990, čeprav ni šlo za življenjsko pomemben zakon.

Vladna stran je doživela hud poraz, ki so ga razlagali z dejstvom, da vsebina zakona ni bila zadovoljivo pojasnjena ljudem. Vendar je bilo to le deloma res, saj je bil spregledan pomen množične mobilizacije volivcev proti vladi s strani levih NVO. Prav dogajanje v zvezi z referendumom je bila zgodnja napoved letošnjega volilnega poraza vladne koalicije. Vzporedno z NVO je treba omeniti tudi negativen vpliv sindikatov, sodišč, tožilstva in še nekaterih organov, ki so ves čas podpirali levico in nasprotovali večini vladnih ukrepov.
Tudi letos je bila rekordna volilna udeležba predvsem zasluga levih NVO.

Udeležba na volitvah je bila največja po letu 2000, dodatno privedeni volivci, med katerimi so mnogi volili prvič, pa večinsko niso volili strank vladne koalicije. Iz primerjave volilne udeležbe in uspeha levih strank se jasno vidi, da je levica dosegala večjo prednost pred desnico po deželi tam, kjer je bila večja volilna udeležba. Dobra stran velike volilne udeležbe je vsaj to, da ima novoizvoljena vlada večjo legitimnost in z njo tudi večjo odgovornost.

Aleksandra Pivec se ni pridružila Povežimo Slovenijo

Na desnem polu je največjo napako naredila dr. Aleksandra Pivec, ker ni hotela povezati svoje stranke Naša dežela s koalicijo Povežimo Slovenijo. S tem je povzročila, da so oboji ostali zunaj parlamenta. Vladna koalicija je tako izgubila najmanj štiri dodatne poslanske sedeže. Golob bi sicer v vsakem primeru zmagal, vendar bi bila ob izpeljani povezavi zaradi vstopa koalicije Povežimo Slovenijo v parlament njegova moč precej manjša.
Strinjam se z mnenji tistih analitikov, ki trdijo, da je vladna koalicija prepozno začela volilno kampanjo in ljudem preslabo predstavljala svoje dosežke. Očitno se je vladna koalicija zanašala na dobre rezultate svojega dela, prezrla pa je dejstvo, da levica prek svojih NVO vodi volilno protikampanjo od prvega dne njenega vladanja.

Katoliška cerkev bi morala jasno povedati, kaj je prav

V nasprotju z večino komentatorjev sem mnenja, da bi se morala politično opredeliti tudi slovenska (katoliška) Cerkev. Cerkev je ravno tako nevladna organizacija kot Inštitut 8. marec ali Mirovni inštitut, in če se lahko gresta politiko onadva (in še mnoge druge NVO), bi lahko svoje mnenje javno povedala tudi ona. Že od časov Miroslava Cerarja in Marjana Šarca je znano, da mnogo vernih ljudi voli nove obraze, in to se je ponovilo tudi letos, verjetno še v večjem obsegu kot pred leti. Cerkev bi morala jasno povedati, da ni primerno, če verni ljudje volijo komuniste, pa čeprav so dobro zakrinkani in se predstavljajo kot demokrati in celo obljubljajo svobodo, kot da smo zadnji dve leti živeli v tiraniji.

Še sreča, da se v parlament ni uspelo prebiti LMŠ, SAB in stranki Resni.ca, čeprav dosti ni manjkalo. Če bi uspelo vsaj dvema od njih, bi sedaj levi pol imel ustavno, to je dvotretjinsko večino v parlamentu.

Bomo Slovenci najkasneje v dveh generacijah postali manjšina v lastni državi

Še en problem je treba omeniti, četudi politično ni korektno govoriti o njem. Gre za znano dejstvo, da slovenski državljani neslovenskega rodu skoraj vsi volijo le leve stranke. V Sloveniji več kot petino prebivalstva sestavljajo Neslovenci in njihov delež še narašča zaradi priseljevanja, delež Slovencev pa upada zaradi odseljevanja in nižje rodnosti. Zato ponderirana volilna teža Neslovencev vztrajno raste.

Če bo Golob odprl meje še za migrante, kot je že grozil, lahko Slovenci postanemo manjšina v lastni državi najkasneje v dveh generacijah. Ker so Neslovenci privilegirani slovenski državljani in imajo prednost povsod, tak status jim je dodelila levica že pred mnogimi leti, v splošnem ne moremo pričakovati, da bodo kdaj v večjem številu volili desne stranke. Morebitni migranti iz Afrike in Azije pa še manj.

Koliko sta tolažba in upanje desnice realni?

Seveda se sedaj v SDS in NSi tolažijo, da so dobili zgodovinsko veliko število glasov in skupaj tri poslance več kot leta 2018. To je prazna tolažba, saj so večje število glasov dobili zaradi veliko večje volilne udeležbe, ki je bolj koristila levici, ker je svojo prednost iz leta 2018 še povečala. Več mandatov sta SDS in NSi dobili zgolj zato, ker se je v parlament uvrstilo najmanj strank do sedaj in je tako posamezni pripadlo več sedežev. Pravi kazalnik uspeha je odstotek dobljenih glasov, in ta je bil pri obeh, SDS in NSi, nižji kot pred štirimi leti.

Desnica upa, da bo Golobova SvoboDA kmalu razpadla zaradi notranjih nesoglasij in neuspešnega vladanja. O razpadu sicer dvomim, če pa se bo res zgodil, za levico ne bo imel večjih negativnih posledic. V ozadju globoke države se namreč že pripravlja drug novi obraz, to je Aleksander Čeferin. Ker on ni elektrotajkun kot Golob, ampak žogobrc, vsaj polovica slovenskih državljanov pa nogomet obožuje, mu je zmaga že vnaprej zagotovljena. Medtem ko desnica ljudem ponuja le delo in varčevanje, jim bo on ponujal igre; jasno je, kaj ima ljudstvo raje.

Rešitev za desnico? Mediji. A kje dobiti denar za njihovo ustanovitev

Kaj mora desnica narediti, da bo končno enkrat zmagala? Analitiki največkrat omenjajo, da bi morala imeti skoraj polovico vseh medijev, ne povedo pa, kje dobiti denar za njihovo ustanovitev. Za TV v obsegu POP TV bi bili potrebni milijoni evrov, za velik časopis, dnevnik, ne dosti manj. Tolikšnega denarja desnica preprosto nima niti ga nima kje vzeti, kakšen donator od drugod se tudi še ni pojavil. Priložnost za prevzem vsaj nekaterih medijev je imel le Demos, a jo je žal zapravil. V opoziciji bodo morale desne stranke pametno delovati, se ne prepirati med seboj niti se medsebojno obtoževati, se povezovati, ne solirati, kot je to naredila Pivčeva s svojo Našo deželo. Desne stranke bi morale ustvariti svoje medije po zgledu SDS, ki je pred štirimi leti ustanovila Novo24TV. Pametno bi bilo, da bi pri tem stopile skupaj, saj je vsaka zase finančno prešibka.

Pri obravnavi posameznih desnih strank bom začel s koalicijo Povežimo Slovenijo. Koalicija je bila idejno zelo dobro zamišljena, ker je pri nas do sedaj manjkala sredinska opcija. Volitve se namreč dobivajo ali izgubljajo na sredini, ne na skrajnih polih. Sredinska stranka bi tudi lahko prestregla glasove, ki bi z desne strani bežali na levo. Žal je koalicija dobila premalo glasov za uvrstitev v parlament, kar je bila velika škoda za Slovenijo.

SLS in Kanglerjeva NLS naj se pridružita NSi

Bojim se, da projekt sredinske koalicije ne bo imel dolgega življenja, ker so v petih strankah, ki sestavljajo Povežimo Slovenijo, ljudje zelo različnih nazorov, na Pivčevo pa se tudi ne da zanesti, da bo prišla zraven. Če projekt ne bo uspel, bi predlagal, naj se SLS in Kanglerjeva NLS pridružita NSi, ki jima je idejno najbolj sorodna, da vsaj glasovi za njiju ne bodo izgubljeni.

NSi je kadrovsko pomlajena stranka, v vladi je delovala dobro, po mnenju mnogih ima najboljši program, vendar kljub temu že na več volitvah zapored ni mogla prebiti 7-odstotnega volilnega stropa. Razlog za to je po mojem dejstvo, da jo ima večina ljudi za klerikalno cerkveno stranko, kar v resnici sicer ni. V bodoče si bodo morali, če bodo hoteli povečati svojo priljubljenost, najbolj prizadevati, da bodo spremenili tako podobo.

SDS ima malo nadpovprečno sposobnih voditeljev

SDS je daleč največja stranka desnice, med vsemi slovenskimi strankami ima največ članov in je terensko najbolje organizirana. Ima tudi zelo dober program, je stranka z največ zaslugami za samostojnost Slovenije in njen napredek v zadnjih tridesetih letih. Kljub vsem navedenim dejstvom že več kot deset let ne more prebiti 25-odstotnega volilnega stropa.

Razlog za to je v največji meri dejstvo, da so se že volitve pred leti, vsekakor izrazito pa oboje zadnje parlamentarne volitve (leta 2018 in letos) spremenile v vsenacionalni referendum za Janeza Janšo ali proti njemu. Že Janšev nastop sproži mobilizacijo levih volivcev. Kvaliteta programov posameznih strank, njihove zasluge in sposobnosti očitno ne pomenijo mnogo, štejejo le čustva, pod vplivom močne leve propagande seveda.

Ker Janše zaradi več kot tridesetletnega načrtnega in sistematičnega blatenja s strani levih medijev približno tri četrtine slovenskih državljanov ne mara, posledično tudi ne volijo SDS, ki tako dobi manj kot 25 odstotkov vseh volilnih glasov. Ker je znano, da si politični voditelji z leti naberejo politično prtljago, je drugje v navadi, da jih zamenjajo po dveh ali treh mandatih. Če je kateri od njih na oblasti dlje (npr.: Helmut Kohl, Angela Merkel), se običajno izkaže, da je bil en mandat predolgo, temu pa sledi poraz njegove stranke na volitvah.

Pravijo, da upanje umre zadnje

Zato se samo na sebi postavlja vprašanje, ali je tudi za SDS že nastopil čas, da poskusi z novim obrazom. Zanesljivega odgovora še ni mogoče dati, ker ni jasno, kdo v SDS bi lahko stopil v Janševe čevlje in nato stranko potegnil navzgor – ne samo stopil v njegove čevlje. Kadrovska politika v SDS je namreč daleč od optimalne in posledično je njen vrh sestavljen v glavnem iz povprečnežev, nadpovprečno sposobnih je v njem malo.

Izkušnja, kako gre brez Janše, je bila videna že leta 2014, ko je bil v zaporu in so stranko upravljali trije podpredsedniki, vsi trije skupaj niti od daleč niso odtehtali Janše. Posledica je bila najslabša volilna kampanja v zgodovini SDS in njen najslabši volilni izid v zadnjih dvajsetih letih. Povedano je ključna dilema, ki jo bodo morali v SDS rešiti v doglednem času.

Torej upajmo, da se bodo Slovenci še pravočasno spametovali in nam ne treba prej doživeti Venezuele, nad katero se nekateri naši levičarji sicer močno navdušujejo. Kaj višje od repa Evrope nas levici ne bo uspelo dvigniti, to je že dolgo jasno. Kako je že rekel Karl Marx? – Če se zgodovina ponovi, se ponovi kot farsa.