Naprej v … preteklost!

1
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

V teh dneh sem znova obujal spomine na obdobje pred 25 leti. Leto 1989 je bilo namreč zaznamovano predvsem s padcem berlinskega zidu. Sovjetski imperij je razpadel, mnoge države vzhodnega bloka so se demokratizirale in otresle komunističnih struktur. Ponekod na miren način, drugje, kot denimo v Romuniji, pa s krvjo.

Kaj pa Slovenija, ki je bila tedaj še del Jugoslavije? Po burnem letu 1988, ki ga je zaznamoval proces proti četverici, je bila ta ista četverica s strani slovenske republiške (komunistične) oblasti pozvana na prestajanje zaporne kazni, na katero jih je obsodilo vojaško sodišče JLA. Nastajale so nove neodvisne družbeno-politične organizacije, ki se tedaj še niso smele imenovati »stranke«, pogajanja med novonastajajočo opozicijo ter SZDL niso obrodila sadov, če odštejemo eno samo skupno stališče, namreč podporo stavkajočim (albanskim) rudarjem na Kosovu. Nastajanje novih političnih strank, ki so kasneje sestavljale jedro Demosa, je na nek način tudi oslabilo delovanje tedanjega Odbora za varstvo človekovih pravic ter dotedaj močno aktivne ZSMS, ki bi lahko že leto prej postala močna opozicijska sila, če ne bi oblast tik pred kongresom posegla v dogajanje z aretacijo Janše, sicer kandidata za predsednika ZSMS.

A dogajal se je tudi postopen »sestop z oblasti«. Če je partijska vrhuška v začetku leta 1989 še zviška gledala na »fašistoidne manire« (po Kučanu) tedanjih novopečenih alternativcev, pa je kasneje začela njena aroganca polagoma plahneti. In to ne samo zaradi Slobodana Miloševića in njegove »jogurtne revolucije«, s katero je želel Jugoslavijo znova centralizirati. Zveza komunistov Slovenije (ZKS) se je tudi vse bolj zavedala, da po neuspelih projektih z usmerjenim izobraževanjem ter pritiski centralizacije – spomnimo, tedaj so se v SFRJ pojavljale močne tendence k spremembi zvezne ustave, ki naj bi posameznim republikam omogočala preveč samostojnosti, zaradi česar so slovenski književniki reagirali s t. i. pisateljsko ustavo, ki ji je po vsebinski plati pot pripravila 57. Številka Nove revije – ne bo mogla na svoji strani obdržati simpatij ljudstva. Še zlasti ne po tistem, ko je to isto ljudstvo dvignilo pest proti bojda lastni vojski, ki, mimogrede, ni priznavala slovenskega jezika. Prav tako se je partijska elita vse bolj zavedala, da Slovenija ne glede na svoj status najbolj razvite republike vseeno močno caplja za državami »gnilega kapitalizma«, kamor so se čez mejo valile kolone potrošnikov v Trst, Gorico, Trbiž, Celovec, Pliberk, Gradec…

Kaj torej storiti, da bi tudi v primeru poraza vseeno obdržali oblast? Prva priložnost se je ponudila že spomladi: Slovenci smo se tedaj na neposrednih volitvah odločali o tem, kdo nas bo zastopal v predsedstvu SFRJ in tudi o tem, kdo bo v mandatu 1989-1990 Titov naslednik, saj je bil za to nalogo na vrsti slovenski predstavnik. Potem ko je oblastno sito do končnih volitev spravilo na dan dva kandidata (do tedaj skoraj neznanega dr. Janeza Drnovška ter partijskega kandidata Marka Bulca, sicer tasta sedaj nove kandidatke za evropsko komisarko Violete Bulc), je ljudstvo dalo glas Drnovšku. Slednji je hitro postal ljubljenec tako slovenske kot svetovne javnosti. Obstaja celo anekdota, kako je Drnovšek v vlogi predsednika (predsedstva) Jugoslavije prišel na praznovanje okrogle obletnice francoske revolucije v Pariz in se s tekočo španščino predstavil voditelju ene od latinoameriških držav, ki so bile pomemben del gibanja neuvrščenih. In je Latinoameričan takoj pocukal za rokav tedanjega ameriškega predsednika Georgea Busha: »George, poglej, tu je jugoslovanski predsednik, ki špansko govori bolje kot jaz.«

Toda motijo se vsi tisti, ki mislijo, da je Drnovšek prišel na sam vrh mimo volje tedanjih oblastnih struktur, predvsem svojega predhodnika v Beogradu Staneta Dolanca, ki je uradno odhajal v pokoj. ZKS se je namreč zavedala tveganih razmer, ko so komunistične elite po vzhodni Evropi padale kot domine, zato je morala vsaj navzven pokazati nekaj prožnosti in ponuditi manj znanega in ideološko slabokrvnega kandidata. Našli so ga v Drnovšku in za posrednika uporabili občinski odbor ZSMS iz Zagorja ob Savi, ki je Drnovška tudi predlagal. Naprej je steklo vse samo od sebe. Drnovšek je bil nekakšen predhodnik prvih demokratičnih volitev, saj je uporabljal drugačno govorico kot partijski dogmatiki, kljub temu pa je bil njihov ujetnik in dolžnik. Da se analitiki znotraj CK ZKS, ki ga je tedaj že dobri dve leti vodil nekdanji vodja komisije za psihološko-propagandno dejavnost pri SZDL Milan Kučan, niso motili (tudi na podlagi padlih referendumov za samoprispevek v Ljubljani in na Obali), je pokazalo kasnejše dogajanje. Zato je partijski aparat septembra 1989 z amandmaji k republiški ustavi povečal avtonomijo Slovenije znotraj Jugoslavije in s tem dodatno razkuril že tako podivjane beograjske »jogurtarje«. Drnovšek se je omenjene seje republiške skupščine, ki jo je vodil Miran Potrč, celo udeležil, potem ko se je predčasno vrnil iz New Yorka, kjer je bil na zasedanju Generalne skupščine OZN, vendar je letalo ob povratku namesto v Beograd poletelo v Ljubljano. Že na letališču je sledil prisrčen pozdrav s predsednikom republiškega predsedstva Janezom Stanovnikom.

»Duet dveh Janezov« je tedaj nedvomno napovedoval nove čase in bolj prožno obnašanje partije. Tudi zaradi padca berlinskega zidu, še bolj pa zaradi krvavega obračuna z romunskim političnim vrhom, ki sta ga simbolizirala tiranska zakonca Ceauşescu. To je bilo že po preprečenem »mitingu resnice«, ko so se delegati ZKS zbrani na kongresu, na katerem so se nemudoma »evropeizirali« in pokazali voljo za demokratična pravila igre – vsaj tako so kazali navzven. Zato so privolili tudi v demokratične volitve ter v zakonodajo, ki je omogočila ustanavljanje političnih strank oz. pretvorb obstoječih novih zvez v stranke. Nato pa je že v začetku leta 1990 slovenska partija ponagajala še jugoslovanski matici z odhodom delegatov z beograjskega kongresa, s čimer si je zagotovila vsaj nekaj javnomnenjske podpore. Očitno je imela pripravljenih več scenarijev in je tudi vedela, da se pripravlja razpad Jugoslavije, saj Miloševićeva Srbija ni hotela pristati na reforme skupnega jugoslovanskega okvirja. Ob tem pa se je zavedala, da bo Demos v primeru zmage na volitvah za osamosvojitev Slovenije potreboval močno podporo tudi iz opozicije. Bolje rečeno: takšno razmerje sil ji je omogočilo ohranitev neformalnih vzvodov oblasti tudi v primeru zmage Demosa. Zato tudi ni bilo lustracije, kar je Demos plačal z razpadom in »vrnitvijo odpisanih«, Slovenci pa z neuspelo tranzicijo.

Če primerjamo leti 1989 in 2014, kaj lahko ugotovimo? Morda to, da že nekaj let doživljamo proces t. i. retrotranzicije. Torej povsem obratnega procesa kot leta 1989. Podedovane partijske (zakulisne) strukture stopajo v ospredje, postajajo vse bolj brutalne, temeljni postulati demokracije pa se postopoma ukinjajo. In to na principu sindroma »kuhanih žab« – torej na način, da večina Slovencev niti ne opaža, kako jim že tako načeta demokracija kopni kot spomladanski sneg. Morda tudi zato, ker se večina Slovencev trenutno bolj ukvarja s preživetjem iz dneva v dan in jih ne zanimajo podrobnosti pošastnega procesa retrotranzicije, pač pa v upanju na boljši jutri brez nemoralnih politikantov celo ploskajo pravičnikom, ki na skrajno perfiden način ukinjajo poslanski mandat predsednika največje opozicijske stranke. Toda ko bo padel Janša, se proces ukinjanja opozicije ne bo ustavil, pač pa bodo na vrsto prišli še drugi. Neoboljševiška nomenklatura se očitno celo zaveda svoje nemoralnosti, vendar pa se zaveda tudi, da lahko ostane v sedlu, če opozicijo prikaže kot bolj nemoralno od sebe. In kdo je v naši državi »formalno« nemoralen? Tisti, ki je obsojen na sodišču! Zato je povsem jasno, na kakšen način je mogoče odvzeti tisti pravi opoziciji (satelitov, kot sta ZL in ZaAB, sem ne štejem) legitimiteto ter integriteto. Po drugi strani bo imela vladajoča stran v rokah vse argumente, da legitimizira represijo in nasilje proti opoziciji.

In ob koncu – če sem že omenil, da je leta 1989 na površje prišel dotedaj anonimni Drnovšek, lahko ugotovimo, da je to vlogo sedaj prevzel Miro Cerar, čigar stranka dejansko združuje novodobne eksekutorje, ki se požvižgajo na to, zaradi česar je SMC sploh zmagala, namreč na etiko. A Cerar ne bo dolgo na položaju. Če se bo proces retrotranzicije nadaljeval, ga bodo nasledili vstajniški dogmatiki, ki že sedaj sedijo v poslanskih klopeh. Tako bomo lahko doživeli to, kar je v zadnjem delu razvpite nadaljevanke Twin Peaks v zloglasni sobi z rdečimi zavesami izrekel duh umorjene Laure Palmer agentu Cooperju: »Vidiva se čez 25 let, medtem…« Cooper je ostal zaprt v tem nadrealističnem prostoru, medtem ko je nazaj v realnost prišel njegov zlobni duh-dvojnik…

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Gospod Gašper,
    hvala za pogled v našo zgodovino. Ker se vračamo v stare čase, utegne biti to celo neugodno za vas! 😉

    V vašem opisu pa pogrešam in verjetno samo jaz, vpliv na dogodke ene najmočnejših, najmogočnejših sil vesolja, to je vpliv Cerkve. Kako so se obnašali škofje …

Comments are closed.