Napredovanje znotraj okvirov

1

moz na colnickuBožja beseda ima danes za skupno besedo »spreobrnjenje«. Ta beseda dobesedno pomeni popolno spremembo svoje miselnosti, svojega gledanja na svet in na življenje. Pomeni obrat nazaj, da bi potem lahko šli naprej, po pravi poti. Najbrž nam je vsem znano, kako to izgleda, ko se človek izgubi – navadno je treba nazaj na določeno križiščno točko zato, ker smo ljudje pač tako narejeni, da silimo z glavo skozi zid, prepričani, da bo naša pot že tista prava, tako ali tako pa bi moral vsakdo najti še eno novo pot in poizkusiti še kaj novega, česar pred nami še niso odkrili.

Ta avanturistični duh v nas se lahko iz dobrega prelevi v nekaj slabega, če smo preveč zagledani vase in v svoj prav, nič pa nas ne zanimajo avtoritete in izročilo, tisti torej, ki so našo pot že prehodili, izročilo pa so nauki in nasveti, kako čim bolje prehoditi tisto pot. Mi seveda zmotno mislimo, kako je pravi izziv, prava avantura v tem, da se popolnoma odtrgamo od tistega prej, da bi našli nekaj povsem novega, v resnici pa je pravi izziv in avantura najprej v poslušanju avtoritet in izročila, zatem pride načrtovanje, priprava, nazadnje šele prava, pravcata pot. Na tej poti pa bo še vedno veliko prostora za osebni okus, za improvizacijo… Na tej zemlji je pač tako, da človek nikdar ni povsem svoboden in neodgovoren, temveč je svoboden vedno znotraj določenih okvirjev, nikdar pa ne odgovarja samo sebi, temveč je treba vselej dajati odgovor še nekomu drugemu.

Glede določenih reči pač nimamo izbire, v brk zmotnemu učenju mnogih. Marsikaj nas pogojuje in uokvirja, ne moremo izbirati, kar smo, ker bi radi bili kaj drugega ali, ker bi radi bili kdo drugi – ne gre. Tudi vlak ima tračnice, po katerih mora voziti, da bi prispel do cilja, ne more se s tračnic kar preseliti v bližnjo reko, kot da je podmornica, potem pa pluti tam proti cilju. Ne morem torej spremeniti tistega, kar sem, lahko pa sem bolj to, kar sem. Spreobrniti se, pomeni, da bom v nečem jutri boljši kot sem danes, pa še vedno slabši kot pojutrišnjem. Gre za neprestano delo za izboljšavo predvsem in najprej samega sebe, ne najprej drugih. Kako bom boljši moški in ženska, boljši oče ali mama, boljši soseda ali soseda, boljši prijatelj ali prijateljica, pa seveda, kako bom boljši kristjan.

Hodimo k nedeljski maši, pa že mislimo, da smo dobri kristjani – ne, poziv je namenjen prav nam! Najslabše je tisto mišljenje, da sem že dober kot sem, a se moramo v resnici vsak dan znova spreobračati, da pridemo spet na pravo pot. Nikdar ne bomo v tem zemeljskem življenju popolnoma prišli do cilja, ampak bo vedno še kaj prostora za izboljšavo. Za nekatere bo šlo za spreobrnjenje od greha k življenja po evangeliju, kot pravi odlomek, za druge bo šlo za izboljšanje in poglobitev, da bi iz mlačnosti prešel k gorečnosti, za najbolj odprte in radodarne pa bo šlo še za korak naprej, torej bodo od gorečnosti uspeli preiti celo do svetosti.

Pripis uredništva: besedilo je homilija za 3. nedeljo med letom, nedeljo Svetega pisma. Andrej Vončina je kaplan v župniji Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, sodelavec tednika Novi glas, piše spletni dnevnik Vončotov portal.

1 komentar

  1. Kako bi vse bilo lahko enostavno če bi to le hoteli. Samo držali bi se teh preprostih nasvetov pa bi lahko živeli v miru in sreči.
    Če bi hoteli.
    Ampak ne. Vse kaže da je bolje v egoizmu in ustvarjanju sovražnika. Ker potem se ni treba poglabljat vase in delat na spremembi. Kako priročno je imet dežurnega krivca ki je kriv za vse tisto s čemer se sami nočemo soočit.

Comments are closed.