Napoti na poti

0
Znamenja na poti Foto: Tadej Cvirn
Znamenja na poti Foto: Tadej Cvirn

Homilija na 3. velikonočno nedeljo, leto A

Pravi prijatelj ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Arnold Glasow)

Velikokrat, ampak res velikokrat se mi zgodi, da takoj po pridigi doživim situacijo, ki preizkusi, ali je bila moja pridiga samo nekaj lepih besed brez osnove ali sem mislil resno. Ko govorim o pomoči ljudem, me preseneti avtoštopar, ko govorim, kako je vsak človek dragocen, se soočim s tujcem, ki zaudarja in je nekulturen, ko govorim, kako je pogum to, da namesto pomembne tekme izberem obisk prijatelja, pride na vrsto prav takšna izbira.

Tako v svojem življenju vidim vstalega Kristusa. Kot nekoga, ki me moti.

Kajti vstali Jezus – kot beremo v večini odzivov v evangeliju – ne najprej osrečuje, temveč moti ljudi, s katerimi se srečuje. Naj gre za prazen grob, ki bi moral biti poln, za nekoga, ki pri zaprtih vratih stopi med učence, ali za neznanca, ki bi moral vedeti, kaj se je te dni zgodilo v Jeruzalemu, in za neznanca, ki se ne strinja z argumenti Kleopa in njegovega kolega. Vstali Jezus moti, vprašuje, vznemirja vse, ki so na napačni poti. In tista dva učenca sta bila na napačni poti. Bila sta na poti smrti. Kajti ločila sta se od bratov. In vsaka pot, vsaka odločitev, vsaka izbira, ki nas od drugih ločuje, je napačna odločitev. Ker je v službi zla, smrti. Zlo ločuje, ljubezen združuje.

In vstali Kristus mora to storiti, mora me zmotiti, mora me vznemiriti. Kajti pravi prijatelj ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Arnold Glasow) Pravi prijatelj se bori s teboj – ne proti tebi, ampak proti tvoji smrti. Se bori s teboj za tvoje življenje. In življenje vedno pomeni izbirati tisto, kar je prav. In živeti pomeni izbirati tisto, kar je težje.

Tako velika noč ni nič drugega kot obrniti svojo pot v težjo smer, v smer ljubezni.