Volivci so v velikem slogu odstavili verjetno najbolj ideološko zateglo vlado v Evropi. Španski socialisti se p0 sedmih letih poslavljajo z oblasti, država na Pirenejskem polotoku pa bo, kot že peta letos, v evroobmočju dobila novega premierja.
Usodni 11. marec
Dosedanji španski vladni šef Jose Luis Rodriguez Zapatero si verjetno ni predstavljal, da bo svojo kariero velikega prenovitelja in modernizatorja zaostale španske družbe zaključil na tak način. Socialistična delavska stranka (PSOE) je z borimi sto desetimi sedeži v 350-članskem parlamentu vknjižila svoj najslabši izid po obnovi demokracije konec sedemdesetih let. Pri tem je bilo pred sedmimi leti, ko je Rodriguez vkorakal v vladno palačo, vse drugače. Pravzaprav mu je takratni triumf padel v naročje kot darilo iz nebes. Pomagali so mu teroristi, ki so samo tri dni pred volitvami, 11. marca na madridski postaji izvedli napade in nespreten odziv takratnega premierja Aznarja, ki je poskušal odgovornost za dogodek prevaliti na svojo staro sovražnico Eto. Premierjevi Ljudski stranki prej naklonjeno javno mnenje se je obrnilo ravno toliko, da je bilo dovolj za pičlo zmago socialistov.
Plačevanje starih računov
Ampak Rodriguez je v zmagi videl migljaj od zgoraj, da mora preobraziti Španijo. In predvsem poravnati zaostale račune iz španske državljanske vojne, ki se jim njegov starejši (in modrejši) socialistični predhodnik Gonzalez prejkone izogibal. Seveda ni bilo z dosledno ločitvijo od frankistične dediščine nič narobe. Zakon o zgodovinskem spominu, denimo, lahko Špancem marsikdo, tudi Slovenci, zavida. Bilo pa je veliko ukrepov, ki so imeli en sam cilj: jeziti Katoliško cerkev in katoliške Špance, v katerih je socialistični predsednik vlade očitno videl v prvi vrsti dediče v državljanski vojni zmagovite strani. Udarci so padali eden za drugim: širokogrudna uzakonitev porok istospolnih parov, ukinitev obveznega verskega pouka, sprememba zakonodaje o splavu, priznanje človekovih pravic šimpanzom. Na simbolni ravni je nadebudni premier zadevo kronal ob dveh papeževih obiskih v Španiji. Prvič se demonstrativno ni udeležil maše, drugič pa se je menda zaradi zloma roke izognil še rokovanju z Benediktom XVI. Povsem drugačne strune je ubral letos, ko bi mu Božja pomoč že prišla prav, zaradi česar je na poklon pred pontifeksom na madridskem letališču prignal svojo celotno ministrsko ekipo, ki se je prej leta vadila v ponavljanju antiklerikalnih gesel.
Seveda ni nič čudnega, če je konec Zapaterove vladavine pirenejska kraljevina pričakala še bolj razdeljena, kot je bila že vsaj od 19. stoletja. Razmerje med obema glavnima strankama se namreč v vseh teh letih ni spremenilo niti za ped in pred tremi leti so socialiste na oblasti ohranili le glasovi Kataloncev in Baskov, ki so se od leve vlade nadejali avtonomnim skupnostim prijaznejše politike. Zdaj, ko PSOE Španijo predaja naslednikom v gospodarskem razsulu, z dvaindvajsetodstotno stopnjo brezposelnosti, ni mogla njenih možnosti oživiti niti nedavna dokončna Etina odpoved orožju. Španci so vendarle prepričani, da je težkemu gospodarskemu trenutku ob vseh objektivnih zunanjih okoliščinah botrovala tudi bleda gospodarska politika “velikega reformatorja”. Tako so vladajočo stranko v Kataloniji prehiteli konservativni katalonski nacionalisti, v Baskiji pa kar dve nacionalistični grupaciji.
Kisli Rajoyev triumf
Kljub vsemu opozicijska konservativna Ljudska stranka Mariana Rajoya nima pretiranega razloga za evforijo. Res je dobila največ glasov v zgodovini in s 186 sedeži izdatno parlamentarno večino, toda jasno je, da so jo številni volivci obkrožili samo kot zasilni izhod, kakor so to pred njimi denimo storili Irci in Portugalci. Morda je za Rajoya osebno zadovoljstvo, ker je po dveh tesnih porazih končno okusil slast velike zmage nad socialisti. A razmere so take, da bo lahko čez štiri leta ali še veliko prej v prav takem položaju, kot je bil včeraj zvečer Zapaterov naslednik na čelu socialistične stranke, dosedanji notranji minister Alfredo Perez. Hkrati ga lahko skrbi, da so konservativci pridobivali domala samo v kastilsko govorečih delih Španije. V Kataloniji so se samo neznatno popravili, medtem ko so v Baskiji celo nazadovali. Slednjič niti Rajoy ni imun pred udarcem po mizi trenutne evropske premierke Angele Merkel. Slednja mu je včeraj resda ploskala, a če njegova gospodarska politika ne bo učinkovitejša od predhodnikove, prav lahko kmalu zahteva njegovo zamenjavo s tehnično vlado ali z vlado “narodne enotnosti”, ki Španiji po pestrih Zapaterovih letih nemara niti ne bi škodovala.
Foto: Wikipedia
