Namesto sveč, upor zoper nadaljnje prikrivanje resnice !!

7
855

Lepo število ljudi je počastilo spomin na žrtve Bukovžlaško-teharskega koncentracijskega mučilnega taborišča , kjer so si boljševiki z zločinom zavarovali svojo nasilno povojno oblast.

28 let po osamosvojitvi in demokratizaciji države Slovenije je suvereni državnik  dr. France Cukjati udeležence pozval, da ne prižigajo samo sveče, ampak se uprejo manipulacijam z lažmi, da se prikriva resnica in odklanja spravni proces, ki bo potrditev sprave in osvoboditev naroda  od zla revolucije-boljševizma, ki še kar vztraja.

To prikrivanje resnice se še kar nadaljuje  pa ne samo s strani boljševikov, ampak ljudi,ki imajo avtokratski nagon v odnosu do drugih, ki se zavzemajo tudi za resnico. Taki ne dopustijo, da se sprosti duša in na koncu lahko izrazijo soglasje z govorom državnika dr. Franceta Cukjatija. To spodbudo za spravo so hoteli na koncu izraziti z aplavzom, toda ni bilo zaželeno!?.

Tudi zaključne zahvale so bile pristranske in trud Civilne pobude za ureditev spominskega parka v Muzej genocida in katarze ni bil deležen pozornosti. Osvetlitev spomenika in začetni koraki za ureditev spomenika z deležniki, odgovornimi po odloku, da je spominski park državnega pomena, niso bili imenovani, čeprav so odgovorni in tudi dejavni.

Zavod za varstvo kulturne dediščine, arhitekturni muzej akad. Marka Mušiča in oddelek MOC za okolje in prostor zadnji dve leti poskušajo na pobudo Civilne iniciative pridobiti soglasje z ministrstva za delo in družino, da se videz spominskega parka uredi v dostojni muzej državnega pomena in potrditev sprave, ki so jo mučenci in svojci že storili.

To nočejo tisti, ki so za nadaljevanje sovraštva, ki jim omogoča ohranjanje privilegijev in nadoblasti. Komisija za urejanje morišč in grobišč nima empatičnega odnosa do Bukovžlaka, ki je najpomembnejše mesto za uvid v boljševiški teror na področju države Slovenije.

Komisija z dr. Dežmanom na čelu bi morala imeti željo, da ljudem pove kaj dela in kakšen je njen cilj. Pri tem delu je pomembna zavest, da se dela prizadevno in smiselno za uvid v nikoli več kaj takega. Po Deklaraciji o suverenosti so vsi, ki pri tem delujejo dolžni sodelovati, da se doseže smisel, ki bo kot muzej ohranjal dejstva o zločinu in opozarjal na potrebo po miru in spoštovanju – ne sovraštvu. Quidquid agis, prudenter aga set respice finem !!!

Tudi cerkev bi morala znati pohvaliti ljudi, ki se zavzemajo za urejanje tega spomenika s konkretnimi akcijami, da stvar ne bo nedokončana v neskončnost. Blagoslov križevega pota je premalo, kajti sv. Benedikt, zavetnik Evrope, je zapisal: »Moli in delaj!«, da bo uspeh in smoter dosežen. Torej, končati je treba začeto delo, da ne bo prej razpadlo in bo uresničen apel iz pesmi Cirila Turka »Teharska legija«, ki bi morala biti stalnica zaključka tega srečanja:

»V globini legija leži in čaka na vstajenja dni. Zdaj kliče narod naš:
Postoj, ozri se name pod seboj!
Tedaj se legija zbudi, vstajenja dan ji zažari in mir se vrne na zemljo, ker vsi podamo si roko !!«

7 KOMENTARJI

  1. Ojoj, prejoj!
    Hvale vreden zapis, g.Zabukošek, ni kaj.
    Ampak, prosim, dopišite, pojasnite kaj točno se je zgodilo/navajate:
    “To spodbudo za spravo so hoteli na koncu izraziti z aplavzom, toda ni bilo zaželeno!?”
    Ni bilo zaželeno ?
    Kaj je preprečilo / ustavilo aplavz, prosim za pojasnilo.Hvala vnaprej.

    Drugo : odnos Države je tukaj izpričano strašljivo zaviralenj in nemogoč. Kaj storiti, ali imate ukrepe, stike z Državo, kaj se dogaja?
    Kakšna vloga, če sploh je, je vloga NSZ in g.Sušnika, pa Dežmanove komisije ?
    O vsem vemo malo ali bolje, nič.

    • Spoštovani Frančišek !
      Iz istih vprašanj sem napisal ta članek. Mislim, da sem ustrezno opozoril, da naša državna oblast ni dostojanstvena in tudi ni državotvorna, kar bi morala prvenstveno biti.
      Da zadeva že nekaj let stoji nedokončana in nepovedna je sramotno in neodgovorno.!!
      Pa ne samo oblast tudi državljani se ne odzivamo suvereno in ne znamo (Nočemo) zahtevati kar je v Ustavi določeno kot državljanske in človeške pravice. V tem smislu je državnik dr. France Cukjati izrekel apel ne prižigati samo sveče, ampak se pokončno in dostojanstveno upreti taki oblasti, ki ni državotvorna in ni pripravljena urediti zločinsko preteklost naroda, ki se je mora kesati v potrditev: NIKOLI VEČ; KAJ TAKEGA !!!

  2. Pozdravljam trud, toda članek je res zamotan. Ni jasno kdo hoče in kdo noče. Ploskati ni bilo zaželeno. Nezaželeno do koga?! Zahvale so bile pristranske. Kdo se je komu zahvaljeval pristransko? Zmeden sem. Pojasnila so nujna. Z vsem spoštovanjem.

    • Spoštovani Lucijan !
      Pri odgovoru Frančišku sem pojasnil na podobna vprašanja. Organizatorja sta bila NSZ in župnija Teharje.
      Ona dva sta vodila prireditev in sta odgovorna za vse kar se je in kar se ni zgodilo.
      Iz mojega članka pa je razvidno, da je odgovorna tudi oblast, ki si je prisvojila spomenik, da ga ignorira.
      To sem odgovoril tudi Frančišku.
      Pri komentiranju je potrebno dobro prebrati zadevo in premisliti vsebino !
      Dobil sem namreč veliko pozitivnih odmevov !!, brez tozadevnih vprašanj !!!

      • Kaj je narobe s tozadevnimi vprašanji??? Mojbog, desnica ni sposobna stopiti dva koraka skupaj ne da bi si zvila gleženj. Nič ni razvidno iz vašega članka, in če imate polno takih, ki vas trepljajo po rami, vam to nič ne koristi.
        Nikoli več česa takega? Saj pravzaprav sploh ne vemo česa. Zato taki pozivi kličejo poklicane, ki jih ne potrebujejo.

  3. Članek je jasen, če pomladna stran ne sprejema in se ne spominja Teharske narodne tragedije, vsaj v taki meri, kot levica proslavlja “Dražgoše”, je to tudi zatajevanje resnice. Žalostno!

    • Izjemno pričevanje Alojza Arka o začetkih revolucije med vojno in grozotah komunističnega totalitarizma v taborišču Teharje, si je moč ogledati.
      Alojzu so že sredi leta 1942 partizani ubili očeta in dva brata, ki so skupaj s skupino domačinov čistili svoje zemljišče ob železniški progi.
      Vključil se je v protikomunistične enote in po koncu vojne pristal v Teharjah.
      Njegov živi spomin na primere izživljanja in umorov je grozeč, vendar dragocen in avtentičen podatek o zločinski naravi režima, ki ima v Sloveniji še vedno močno zaslombo, njegovi nosilci pa spomenike in privilegije. Kako so zmagovalci s puškinimi kopiti utišali jokajoče dojenčke v Teharjih!
      https://www.casnik.si/index.php/2014/10/03/pricevalci-j-mozine-teharje-v-spominu-alojza-arka/
      http://4d.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174297241

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite