Nam za skupnost ni nič mar?

17
397

 

 

anton stresNikar ne jadikuj tako obupno

nad našo skupnostjo, prijatelj moj, nikar.

Mar ni tej skupnosti vsaj nekaj skupno:

to, da vsem skup za skupnost ni nič mar. (M. Bor, 1972)

Tako je pesnik Bor v ogledalu epigrama pokazal svojim rojakom njihovo brezbrižnost v (za nekatere) zlatih sedemdesetih letih prejšnje države. To je bil čas, ko se je Tito začel umikati, ko naj bi njegovo trdo roko zamenjal Kardeljev (neuspešni) samoupravni socializem, ko se je nacionalno vrenje, predvsem na Hrvaškem in v Sloveniji približevalo svojemu začasnemu koncu. Pomladi Staneta Kavčiča v Ljubljani, Slavke Dapčević – Kučar v Zagrebu in  tudi drugod po Jugoslaviji, so bili dnevi šteti.

Ko gledamo nazaj, se zdi, kot da je avtor tedaj preroško videl tudi naš čas in vzrok za sedanje težave v naši brezbrižnosti, saj nam, razen z jezikanjem, za skupnost res ni dosti mar.

Takrat je »nič« pomenilo, da kot narod nismo bili sposobni izrabiti tistega, kar nam je dopuščal politični sistem. Da pa smo hlepeli po nečem več, po »zlati« demokraciji, tega avtor tedaj, čeprav prerok, ni smel, niti mogel predvideti.

Vendar je nekaj let pred smrtjo dočakal čudež. Kot narod smo enoglasno, z velikimi upi in odprtimi rokami dočakali veliki dan, ko smo presegli same sebe, ko se nam je odprlo nebo in smo zadihali v demokracijo. Zgodovina nam je bila naklonjena kot še nikoli prej. Postali smo ne samo demokratična država, ampak smo bili celo sprejeti v Evropsko skupnost. Iz Balkancev smo postali Evropejci. Evropa nam je zaupala celo svojo valuto. Pol leta smo Evropo celo vodili.

Toda trajalo je le nekaj let, da so se spet pokazali rezultati naše brezbrižnosti, ki nam jo očita Bor. Tajkunom smo dopustili, da so razgrabili materialno osnovo družbe. Ob razsipanju z dobrinami smo vztrajno nastavljali vsak svoj klobuk. Na drugi strani pa se večina volivcev niti volitev ni udeleževala, čeprav so temelj demokracije in izbira »klasja za jutrišnjo setev«. Zapadli so stari trditvi, da je politika umazan posel in so ostali doma, čeprav je mlada, nova, država nujno potrebovala oporo vseh državljanov.

Tako nepripravljene in nezrele nas je zadela svetovna ekonomska kriza. Namesto da bi stisnili zobe in se oprijeli dela, smo se začeli ozirati okoli sebe. Nekateri nazaj v navidezno bolj urejene čase, drugi so po ulicah malikovali revolucijo, mnogi pa so se utapljali celo v dvomih o perspektivnosti našega članstva v evropski skupnosti ali so se začeli ozirati po Balkanu. Med tem, ko so se nekatere države že otresle recesije, mnoge pa so na dobri poti, da jim to uspe, pa Slovenci s svojo zgodovinsko napako še vedno drsimo navzdol.

Brezbrižnost se je skupaj z ostalimi našimi slabostmi, predvsem pa zaradi idejne razklanosti, razširila v krizo vrednot. Kot pravi (za nagrado odstavljeni) nadškof msgr. dr. Tone Stres, vodilna slovenska avtoriteta za etiko: »Številni dogodki zadnjih mesecev kažejo na dejansko zelo zaskrbljujoče stanje v Sloveniji, ki niti ni najprej finančno in ekonomsko, ampak etično in kulturno. Stanje v pravosodju, javnih glasilih, v vzgoji in izobraževanju ter v najširši politični kulturi, kaže, da se v dveh desetletjih demokracije v zavesti in miselnosti naših ljudi ni zgodil tisti bistveni premik, ki je nujno potreben za demokratično miselnost in bi največ pripomogel k obvladovanju krize. Poleg vseh zamud na področju navad v gospodarstvu, pravosodju in politiki, je najhujše zamujanje na področju miselnosti ljudi, njihovih dejanskih vrednot, njihovega dojemanja, vrednotenja stvari in ljudi okoli sebe, zamujanje pri njihovi sposobnosti lastne presoje in lastnega prepričanja«.

Obdala nas je tema, kot pred nevihto. Ne vidimo več poti naprej. Ovira nas predvsem to, da se ne moremo dogovoriti, kaj naj bi bile naše vsem skupne vrednote. Kot vse kaže, bo do tega dogovora še dolga pot. Do takrat pa si lahko delno pomagamo z dogovorom o, kaj vrednote niso in s Kungovim svetovnim etosom, ki sloni na pravilu: ne stori drugemu (drugim) tega kar ne želiš, da bi drugi tebi storili. Ta dva kriterija morata biti sprejemljiva, brez velikih debat, za vse državljane, ne glede na svetovni nazor in politično usmeritev, ali vlogo v prejšnjem družbenem sistemu.


17 KOMENTARJI

  1. Jaz si ne želim, da bi me živali pojedle, in jih ne jem. 😉

    Glede kolektivnega prehoda na višjo stopnjo zavesti še kako drži. Vsi iščemo neko trdno oporo v preteklosti. Večina vstajnikov se z nostalgijo spominja skrbi za vsakogaršnji ekonomski minimum v socializmu, ki po svoji naravi ni in ne bi mogel povzročiti globalne finančne krize. Mnogi iščejo trdnost v svojih koreninah in vrednotah svojih staršev. Jaz se pravkar spravljam k Kollathovemu zajtrku – jedi, ki jo zadnje tedne po več kot desetletnem premoru spet jem.

    Nočemo pa zaznati finih vibracij v družbi, ki so v bistvu recepti, kako iz sedanje družbe prestopiti v neko humanejšo oziroma za začetek veliko bolj nenasilno družbo.

    Pri tem ne gre pozabiti na finančno nenasilje – pojem, ki ga očitno tudi odstopljeni nadškof ne razume najbolje… 🙁

  2. ne čakat na druge družbene skupine, da bodo začele z moralno prenovo, ampak moralno prenovo uresničimo kot prvi, prav kristjani.

    Po logiki stvari, bi to od nas tudi vsak pričakoval.

    Očitno poznamo napake in stranpoti, zato je organizirana in akcijsko učinkovita moralna in duhovna prenova toliko lažja.

    Stojimo na izrazito dobri odkočni deski v tem trenutku.

    Učinkovito jo izkoristimo!!!

  3. Vrednote so stvar tradicije, obdržale so se tiste, ki so omogočale nadaljnji zdrav razvoj družbe, ekonomije, lastnine in blagostanja ljudi. Vrednot se ne da predpisati, oblikujejo se na osnovi izkušenj iz preteklosti, kaj je bilo dobro in omogočalo napredek družbe in posameznika ter zdrave odnose med ljudmi. Četudi nekaj predpišeš ali ukrepaš v zaželjeno smer, bo šele prihodnost pokazala pravilnost tega. Seveda se pa vrednote lahko obdržijo le v zdravo kompetentni družbi, odprti ekonomiji in kolikor toliko izobraženi družbi, zakar naj bi poskrbel ustrezen učni program, brez vsiljevanja hotenj in dejavnosti retroaktivnih sil, kar je pri nas zadnji čas v silovitem vzponu.

    • Ali kot retroaktivne sile pojmujete tiste, ki bi radi za nazaj redefinirali belo gardo v nekaj pozitivnega? V smislu retroaktivno je nekaj, za kaj smo se odločili danes, a ima posledice za nazaj.

      Kompetenten za svoje delo pomeni usposobljen. Res je competition po angleško tekmovanje, a tekmovanju pri pridobivanju poslov se ne reče tako. Saj ste hoteli reči zdravo tekmovalni družbi, ne?

      • Igor, pričakoval bi malo bolj objetiven komentar, brez vmešavanja bele garde. Ker pa si jo že omenil, povem tudi jaz, da sem mislil na tiste, ki demonstrirajo v zadnjem času pod simboli preteklosti in si izgleda ponovno želijo enoumja in “svojih” vrednot.

        Za opombo o napačno navedenih besedah pa hvala. Tisto s “kompetentni” je seveda bilo mišljeno kompetitivni, “retroaktivnih” pa retrogradnih. Se zgodi, a se ne bi smelo. Res je bolje ostati popolnoma pri svojem jeziku.

      • Bela garda – po definiciji borci proti komunizmu – so pozitivna stvar, saj je komunizem daleč najbolj zločinski režim v zgodovini človeštva.

        Pobil je več kot 100 miljonov ljudi, več kot drugi največji morilec – črna kuga.

  4. …jugo-komunizem je za sabo pustil v desetletjih sistematičnega in sistemskega delovanja…na tone moralno in etično pohabljenih in nesposobnih take refleksije..

    ..sistemsko in sistematično je uničeval civiliziranost in etične in moralne kategorije in njihovo imperativnost..

    ..za njih so bile pomembne, le če so bile v funkciji revolucije, drugače pa le nepotrebna navlaka in celo ovira..

  5. ..sicer pa je tudi Bog preko Mojzesa vodil svoje ljudstvo kar 40 let po puščavi na poti iz suženjstva..

  6. . ddr. Tone Stres, vodilna slovenska avtoriteta za etiko…
    ====
    Ja, pa kaj še. Umaknite te slike s člankov. G. Stres do nadaljnjega ni vreden pojave v medijih, ne v javnosti.

    • kakopak..Verjetno je primernejša Svetlana Makarovič al pa tovarš Pojoča žaga

      dej spelse na Mladino,pa tam svet rešuj,Bolanko

      • Škoda, jaz sem pa upam da smo v družbi kjer lahko vsak pove svoje mnenje. Kako bomo pa skrbeli za to našo državo če se razližno misleči ne bomo poslušali drug drugega? Tvorba posameznih skupin vsekakor ni odgovor na problem!

    • Pošteno in fer izpeljani posli sami po sebi niso kriminal. Nepristransko oceniti celo štorjo pa je na sončni strani Alp izredno težko, ker se danes Cerkvi po medijih podtika vse mogoče in nemogoče…bolje rečeno vse bolj ali manj nemogoče.

      • Mislim, da ima Stane Granda prav, ko nekako trdi, da gre pri vsej zadevi za izvirni greh, ki je bil narejen v naivni prenagljenosti. V igro so “spustili” tudi svetovalce, ki so se sami ponudili a niso mislili na dobro zaupane jim ustanove. Šlo je v bistvu za poizkus zarote, ki je po dobri načrtovanosti z ene in naivnosti z druge v dobro vseh obrodil “bogate sadove” v treznjenju naivnih in tistih, ki mislijo da so se na račun Cerkve dobro okoristili, a bodo kmalu sprevideli, da jim je nagrabljeno bolj v breme, kot v korist, lahko bi kar rekel in oni mi bodo kmalu pritrdili: bolj v prekletstvo kot v blagoslov.
        Družba bo kmalu prišla do spoznanja, da služiti na odtujevanju lastnine drugemu(kraji drugemu), dolgoročno nikoli ne more imeti pozitivnih posledic za celotno družbo.
        Na koncu bo imela za največje lopove pravica zadnjo besedo. Zato ljudstvo v deželi, pogum.

  7. Naj se zgodi, da dobimo zdaj takšna nadškofa, ki bosta podobno razmišljala in ravnala kot papež Frančišek.

  8. carsko, da citirate osebo, ki je neposredno kriva za to, da je stanje takšno, kot je navedeno v citatu

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite