Nam bo potrošništvo ukradlo božič?

Agresivna komercializacija božiča v adventnem času pri vernemu kristjanu zbuja nelagodje. Ne gre le za to, da se v tranzicijskih državah šele dvajset let privajamo marketinškim prijemom trgovcev v pred novoletnem času, poraja se tudi občutek, da se božič profanira, da nam bodo trgovci ukradli božič ali vsaj njegovo duhovno dimenzijo.

Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati

Na Zahodu so komercializacije že vajeni. Kdor želi, si ustvari svoje varnostno območje, drugi se spet prepusti toku potrošništva. Vsem pa je lahko v oporo poročilo Evangelista Marka o Jezusovih besedah: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli« (Mr 7,14–15.20–21).

Na eni strani je potrošništvo gibalo industrijske in post industrijske družbe, na osebni ravni pa se lahko spremeni v psihozo in bolezensko stanje.

Potrošništvo je rezultat svobodne izbire potrošnikov in svobodne menjave dobrin. Svobodna menjava je trenutno najučinkovitejši način za distribucijo dobrin. Čeprav se ljudje včasih obnašamo neracionalno, je še vedno posameznik tisti, ki je sam pri sebi najbolj poklican in sposoben, da ugotavlja, kaj je zanj koristno in dobro in kaj ne. Sposobnost odločanja, tudi ko gre za potrošnjo dobrin, negiramo le majhnim otrokom in opravilno nesposobnim osebam.

Neprostovoljno pomanjkanje

Komunistični režimi so nesposobnost lastnega ekonomskega sistema, da zagotovi obseg dobrin, primerljiv z bližnjimi kapitalističnimi gospodarstvi, poskušali prikriti z zaničevanjem potrošništva in spodbujanjem ekonomskega nacionalizma. Kot otroka me je zabavalo očetovo pripovedovanje, kakšen šok je doživel, ko je v petdesetih letih prišel prvič iz Slovenije na Zahod in sicer v Zahodni Berlin. V ljubljanskih izložbah so osrednje mesto zavzemale slike Broza in Kardelja, v berlinskih pa za tisti čas najnovejša čuda bele tehnike.

V najstniških letih sem sam pri sebi meril uspešnost slovenskega socializma s primerjavo med vsebino ljubljanskih in goriških, tržaških in celovških izložb. Najprej sem bil osredotočen na segment igrač, kasneje pa na športno opremo, avdio in računalniško tehniko ter delikateso. V segmentih, ki sem jih opazoval je Slovenija, vsaj kar zadeva ponudbo, dohitela kapitalizem šele sredi devetdesetih let. Kar zadeva marže, pa se bodo morali slovenski trgovci še spustiti do svoje konkurence za mejo.

Zdravila za pretirano porabo

Potrošništvo ima v naših pogovorih v glavnem negativen, slabšalen pomen, saj ga pojmujemo kot pretirano porabo dobrin. A kaj je pretirana poraba dobrin in kdo jo definira? Pretiravanje lahko definiramo na nivoju posameznika. V tem primeru je pretirana poraba tisto, kar posamezniku škoduje. Če na primer škoduje zdravju, ga zasvoji ali pa si škoduje s pretiranim zapravljanjem za napačne dobrine in mu potem zmanjka za kakšne bolj koristne. Na nivoju posameznika je edino zdravilo proti pretiravanju osebna odgovornost.

Pretirana poraba dobrin pa se lahko škodljivo odrazi tudi na celotni družbi, kot premajhno varčevanje, visoka zadolženost, neučinkovita alokacija virov ali uničevanje naravnih virov.

Ekonomskih ciklov, ki periodično pripeljejo do prevelike potrošnje, se ne da popolnoma preprečiti, lahko pa se omili nezaželene posledice. Najboljše zdravilo za to je učinkovit cenovni mehanizem. Redke dobrine morajo biti drage, cene dobrin morajo vsebovati tudi negativne eksternalije (na primer onesnaževanje). Kadar je varčevanje nizko, morajo biti obresti višje in kadar je varčevanja preveč morajo biti obresti nizke. Največja krivda za sedanjo gospodarsko krizo je prav na plečih centralnih bank in vlad velikih gospodarstev, ki so se vtikale v delovanje cenovnega mehanizma, da so s poceni denarjem spodbujale potrošnike in investitorje k pretiranemu in neučinkovitemu trošenju oziroma investiranju.

Kako kaže?

To, da v Zahodnem svetu pretiravamo z nakupovanjem prav ob koncu leta, je kulturni fenomen. Druge kulture bolj intenzivno nakupujejo skladno s svojimi navadami in običaji. Koncentracija nakupovanja v določenem obdobju pa je zanimiva tudi za analizo gospodarskega stanja v družbi. Iz obnašanja potrošnikov v prvih dneh nakupovanja, se da razbrati, kako se bodo obnašali do konca leta in v naslednjem letu. In kako kaže?

V Nemčiji zelo dobro. Trgovci so optimisti in zgleda, da si lahko obetajo rekorden zaslužek, ki temelji predvsem na nizki zadolženosti potrošnikov in dobrih zaslužkih nemškega izvoznega gospodarstva.

ZDA se še niso povsem pobrale. Črni petek (prvi dan v obdobju nakupovalne mrzlice) je prinesel le 0,3% večji zaslužek kot črni petek leta 2009.

Sloveniji pa ne kaže najbolje. Minuli vikend je bila v ljubljanskem BTC nepopisna gneča, a polna parkirišča še ne pomenijo, da slovenska potrošnja stoji na zdravih temeljih. Prodajna hala Merkurja, vzorčnega primera tovarišjiskega gospodarstva je zgledala bolj žalostno. Zaupanje potrošnikov, ki ga za Finance meri Epicenter še vedno stagnira. Tudi kazalnik gospodarske klime, ki ga meri UMAR, je na nespremenjeni ravni od maja letos. Optimizem si v teh časih žal, lahko privoščita le predsednik vlade Pahor in finančni minister Križanič.