Nam bo potrošništvo ukradlo božič?

15

Agresivna komercializacija božiča v adventnem času pri vernemu kristjanu zbuja nelagodje. Ne gre le za to, da se v tranzicijskih državah šele dvajset let privajamo marketinškim prijemom trgovcev v pred novoletnem času, poraja se tudi občutek, da se božič profanira, da nam bodo trgovci ukradli božič ali vsaj njegovo duhovno dimenzijo.

Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati

Na Zahodu so komercializacije že vajeni. Kdor želi, si ustvari svoje varnostno območje, drugi se spet prepusti toku potrošništva. Vsem pa je lahko v oporo poročilo Evangelista Marka o Jezusovih besedah: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli« (Mr 7,14–15.20–21).

Na eni strani je potrošništvo gibalo industrijske in post industrijske družbe, na osebni ravni pa se lahko spremeni v psihozo in bolezensko stanje.

Potrošništvo je rezultat svobodne izbire potrošnikov in svobodne menjave dobrin. Svobodna menjava je trenutno najučinkovitejši način za distribucijo dobrin. Čeprav se ljudje včasih obnašamo neracionalno, je še vedno posameznik tisti, ki je sam pri sebi najbolj poklican in sposoben, da ugotavlja, kaj je zanj koristno in dobro in kaj ne. Sposobnost odločanja, tudi ko gre za potrošnjo dobrin, negiramo le majhnim otrokom in opravilno nesposobnim osebam.

Neprostovoljno pomanjkanje

Komunistični režimi so nesposobnost lastnega ekonomskega sistema, da zagotovi obseg dobrin, primerljiv z bližnjimi kapitalističnimi gospodarstvi, poskušali prikriti z zaničevanjem potrošništva in spodbujanjem ekonomskega nacionalizma. Kot otroka me je zabavalo očetovo pripovedovanje, kakšen šok je doživel, ko je v petdesetih letih prišel prvič iz Slovenije na Zahod in sicer v Zahodni Berlin. V ljubljanskih izložbah so osrednje mesto zavzemale slike Broza in Kardelja, v berlinskih pa za tisti čas najnovejša čuda bele tehnike.

V najstniških letih sem sam pri sebi meril uspešnost slovenskega socializma s primerjavo med vsebino ljubljanskih in goriških, tržaških in celovških izložb. Najprej sem bil osredotočen na segment igrač, kasneje pa na športno opremo, avdio in računalniško tehniko ter delikateso. V segmentih, ki sem jih opazoval je Slovenija, vsaj kar zadeva ponudbo, dohitela kapitalizem šele sredi devetdesetih let. Kar zadeva marže, pa se bodo morali slovenski trgovci še spustiti do svoje konkurence za mejo.

Zdravila za pretirano porabo

Potrošništvo ima v naših pogovorih v glavnem negativen, slabšalen pomen, saj ga pojmujemo kot pretirano porabo dobrin. A kaj je pretirana poraba dobrin in kdo jo definira? Pretiravanje lahko definiramo na nivoju posameznika. V tem primeru je pretirana poraba tisto, kar posamezniku škoduje. Če na primer škoduje zdravju, ga zasvoji ali pa si škoduje s pretiranim zapravljanjem za napačne dobrine in mu potem zmanjka za kakšne bolj koristne. Na nivoju posameznika je edino zdravilo proti pretiravanju osebna odgovornost.

Pretirana poraba dobrin pa se lahko škodljivo odrazi tudi na celotni družbi, kot premajhno varčevanje, visoka zadolženost, neučinkovita alokacija virov ali uničevanje naravnih virov.

Ekonomskih ciklov, ki periodično pripeljejo do prevelike potrošnje, se ne da popolnoma preprečiti, lahko pa se omili nezaželene posledice. Najboljše zdravilo za to je učinkovit cenovni mehanizem. Redke dobrine morajo biti drage, cene dobrin morajo vsebovati tudi negativne eksternalije (na primer onesnaževanje). Kadar je varčevanje nizko, morajo biti obresti višje in kadar je varčevanja preveč morajo biti obresti nizke. Največja krivda za sedanjo gospodarsko krizo je prav na plečih centralnih bank in vlad velikih gospodarstev, ki so se vtikale v delovanje cenovnega mehanizma, da so s poceni denarjem spodbujale potrošnike in investitorje k pretiranemu in neučinkovitemu trošenju oziroma investiranju.

Kako kaže?

To, da v Zahodnem svetu pretiravamo z nakupovanjem prav ob koncu leta, je kulturni fenomen. Druge kulture bolj intenzivno nakupujejo skladno s svojimi navadami in običaji. Koncentracija nakupovanja v določenem obdobju pa je zanimiva tudi za analizo gospodarskega stanja v družbi. Iz obnašanja potrošnikov v prvih dneh nakupovanja, se da razbrati, kako se bodo obnašali do konca leta in v naslednjem letu. In kako kaže?

V Nemčiji zelo dobro. Trgovci so optimisti in zgleda, da si lahko obetajo rekorden zaslužek, ki temelji predvsem na nizki zadolženosti potrošnikov in dobrih zaslužkih nemškega izvoznega gospodarstva.

ZDA se še niso povsem pobrale. Črni petek (prvi dan v obdobju nakupovalne mrzlice) je prinesel le 0,3% večji zaslužek kot črni petek leta 2009.

Sloveniji pa ne kaže najbolje. Minuli vikend je bila v ljubljanskem BTC nepopisna gneča, a polna parkirišča še ne pomenijo, da slovenska potrošnja stoji na zdravih temeljih. Prodajna hala Merkurja, vzorčnega primera tovarišjiskega gospodarstva je zgledala bolj žalostno. Zaupanje potrošnikov, ki ga za Finance meri Epicenter še vedno stagnira. Tudi kazalnik gospodarske klime, ki ga meri UMAR, je na nespremenjeni ravni od maja letos. Optimizem si v teh časih žal, lahko privoščita le predsednik vlade Pahor in finančni minister Križanič.

15 KOMENTARJI

  1. “Največja krivda za sedanjo gospodarsko krizo je prav na plečih centralnih bank in vlad velikih gospodarstev, ki so se vtikale v delovanje cenovnega mehanizma tako, da so s poceni denarjem spodbujale potrošnike in investitorje k pretiranem in neučinkovitem trošenju oziroma investiranju.”

    LOL ostanite raje pri poceni moraliziranju in preganjanju komunističnih belih miši, ekonomsko analizo pa pustite pri miru, ker vam revica ni nič naredila.

  2. ah bah se pa res spozna na vse od “kolaboracije” do radikalnega gejevskega aktivizma pa do poznavanja pravosodja (primer Masleša!) in sedaj še ekonomska analiza pa še kaj bi se našlo – amazing!

    ne razumem pa zakaj se ukvarja s portalom, ki je očitno tako pod njegovim nivojem.

  3. Božič je prvo in najprej poganski praznik, ki so ga kristjani, kakor vse ostalo, uzurpirali zase.

    Božič je izvorno praznik zimskega solsticija, pri Slovanih poznan kot Koleda, pri Germanih kot Yule (Skandinavci še danes pravijo Božiču Jul), pri Irancih kot Yalda, pri Grkih kot Brumalia ter pri Indijcih kot Pancha Ganapati. Torej gre za starodaven praznik in izvorno ni krščanski. No, vendar pa so do 4. stoletja tudi kristjani ugotovili, da bi bilo lepo, če bi tudi sami imeli svoj lasten bogov rojstni dan. Razvoj je vsekakor zanimiv: Okoli leta 200 so na primer kristjani v Egiptu Jezusov rojstni dan praznovali 20. maja, koledar iz leta 243 (De Pascha Computus) pa navaja 28. marec. Dve leti kasneje Origen iz Aleksandrije pravi: ”samo grešniki praznujejo rojstne dni.” In še leta 303 se en Arnobij norčuje iz praznovanja rojstnih dni Bogov (deloma je imel celo prav: Bogovi, razen inkarnacij, logično, nimajo rojstnih dni), kar kaže na to, da takrat Božič še ni bil krščanski praznik. 25. december se kot Jezusov rojstni dan prvič pojavi v Kronologiji leta 354. Kot eden največjih krščanskih praznikov se je dodobra uveljavil šele tekom srednjega veka.

    Torej se Jezus dejansko ni rodil na 25. december (if at any time). Tudi venci in božična drevesa so izvorno poganska (že bežni pogled na njih srednje- in severnoevropski vegetacijski material pove, da ne izhaja iz območja Sredozemlja) simbola plodnosti.

  4. Nisem, pokazal sem samo, kako nam je potrošništvo že zdavnaj ukradlo Božič.

    Drugače pa lep in vesel Božič-Svarožič vsem, tudi kristjanom.

  5. Paradoks je pač naslednji: v trenutku, ko je božič postal “družinski praznik”, se je odprl komercializaciji. In obratno, družinski praznik je lahko postal le tako, da se je skomercializiral. Potrošniški kapitalizem in nuklearna družina v sedanjem smislu gresta pač z roko v roki. Pa lahko porečem, da se božični kič zdi gnusen celo grdemu ateistu, kot sem sam.
    Je pa vse skupaj indic tudi nečesa drugega: kaže, da so si (zares in domnevno) zatirani prebivalci realsocialističnih režimov namesto “avtentične duhovnosti”, kot je upal pokojni papež, v resnici želeli le nakopičenih supermarketov. Iz enega ekstrema v drugega.
    Mislim pa, da se gospod Razumnik rahlo moti glede socialističnega preziranja potrošnje: vsekakor so si tudi ti (ne vsi) režimi prizadevali, da bi vsaj delno stregli potrošniškim željam državljanov. Rade volje priznam, da jim najbolj ni uspelo. Bojim pa se, da je marsikdo “demokracijo” enačil s kupi plastičnega kiča. Ki ga, hehehe, to je pa še najbolj hecno, dandanes skorajda izključno proizvaja formalno komunistična Kitajska. 😉 Zgodovina se zna tudi pošaliti …

  6. Skomercializirani Božič in drugi tovrstni “družinski” prazniki so na demokratičnem zahodu takšni (z masovno komercializacijo) že praktično vsaj 60 let. Kot ugotavlja Carlos je očitno povpraševanje za takšno božično ponudbo.

  7. In seveda imajo pasivno agresivni homofobni izpadi veliko opraviti s sržjo božiča in njegovo komercializacijo … “Non sequitur” je pa del latinske maše. Nakar svizec zavije čokolado …

  8. Seveda spet ne gre za agresivne homofobne napade, ampak je prvi homofilsko napadel bah.

    Ravno tukaj je bistvo tega. Največ sovražnega govora je na strani gejevskih aktivistov.

  9. Nekateri očitno ne berejo papeških okrožnic. Ali pa se jih, o groza in strah, ne držijo. In baje je potemtakem na delu smrtni greh, ki vodi v pekel. Jejhata, jejhata.

Comments are closed.