Novo mesto, 20. januar 1952
Na današnji dan pred 65 leti je organizirana naščuvana množica na železniški postaji Bršljin v Novem mestu brutalno napadla in zažgala takratnega ljubljanskega škofa Antona Vovka. Barbarski napad, s katerim je ljudska oblast želela osramotiti škofa, je dobil povsem drugačen odmev in namesto ponižanja je Vovk v očeh javnosti postal junak in dobil aureolo mučenika. Dogodek, ki je tako črno-belo strukturiran, da imamo na eni strani surovo nasilje, na drugi pa povsem nedolžno žrtev, je že sam na sebi skoraj mitski. V religioznem pogledu pa gre za avtentično arhetipski dogodek, zato ne čudi, da sta tako zažig kot Vovk postala simbola, ki ponazarjata določeno dobo. Zažig je tako postal simbol terorja ljudske oblasti nad Cerkvijo na Slovenskem po drugi svetovni vojni, Vovk z vidno rano na vratu, ki je bila posledica zažiga, pa pooseblja tisoče anonimnih katoličanov, laikov in klerikov, ki so bili šikanirani, kaznovani, zaprti, zasramovani itd. Zažig je bil v domovini za časa ljudske oblasti sicer cenzuriran, strogo prepovedana tema, a kljub temu so o njem potihoma vsi govorili, vsak je vedel kaj povedati o gorečem škofu.
Odmev zažiga danes
O Vovku se je po demokratičnih spremembah končno lahko javno spregovorilo in deležen je bil precejšnje publicistične in znanstvene obravnave. A kljub temu je njegova prepoznavnost v javnosti sčasoma bledela in se ni uspela zasidrati v javni zavesti. Če ponazorim drugače, zakaj danes vsak, celo nepismen Slovenec, ve nekaj povedati o Vovkovem predhodniku Gregoriju Rožmanu, pustimo ob strani njegovo vsebino, o Vovku pa večina, še posebej pa mlajša generacija, ne ve prav ničesar. Upravičeno se lahko vprašamo, zakaj Vovk ponovno tava v anonimnosti oz. je na robu prepoznavnosti? Pri tem imajo pomembno vlogo vplivni slovenski mediji in kreatorji javnega mnenja, ki Vovku ne dovolijo, da bi spregovoril. Vovk je namreč slaba vest slovenske levice, brutalno je bil teroriziran brez kakršnega koli upravičenega razloga, ni mu moč očitati nobenega madeža, pri gonji pa so aktivno sodelovali številni najvidnejši slovenski družbenopolitični delavci kot Zdenko Roter, Mitja Ribičič, Boris Kraigher. Poleg tega primer Vovk ne ustreza ideološki paradigmi, ki veje v slovenskem družbenem mainstreamu: napačen je storilec zločina in napačna je žrtev. Slovenska Cerkev se sicer trudi za Vovkovo popularizacijo, a resnici na ljubo imamo katoličani pogosto slab smisel za tovrstni marketing in nekaj podobnega se dogaja tudi v tem primeru.
»Najslavnejši škof«
Ob odnosu do Vovka se nazorno kaže tudi naš narodni značaj, ki v svoji slabi samopodobi in samopodcenjevanju ne zmore slaviti svojih prednikov, ki so tega vredni, in Vovk je tega nedvomno vreden. Bil je oseba, ki je v norih medvojnih in povojnih časih ves čas obdržal visoko etično integriteto, pokončnost, samozavest, globoko vero in imel občutek za stisko soljudi, posebej do tistih, ki so se znašli na obrobju in je tlačil avtoritarni režim. Med vojno je skrbel za stotine duhovnikov beguncev, ki so se zatekli v ljubljansko pokrajino ali bili izgnani v preostale dele Jugoslavije. Posredoval je med duhovniki, ki so bili med seboj sprti, in užival zaupanje vseh, razen okupatorja. Po vojni je kot osrednji pastir Cerkve na Slovenskem ne le delil usodo svoje preganjanje črede oz. če smo malo moderni, je »dišal po ovcah«, ampak v marsičem trpel še mnogo večje breme, višek in simbol tega pa predstavlja prav zažig v Novem mestu.
Slovenski genij Arhitekt Jože Plečnik je v Vovku, s katerim je bil dober prijatelj, prepoznal izjemno osebnost. Ko je izvedel za zažig v Novem mestu, je bil osupel in globoko pretresen. Kmalu po tem so Plečnika obiskale sestre usmiljenke in opazile, kako ves zatopljen nekaj skicira. Na vprašanje, kaj snuje, jim je odgovoril: »Snujem načrt za nov tron za g. škofa. Veste, on je najslavnejši škof v zgodovini ljubljanske škofije.«
Pripis: Spominsko slavje o škofu Antonu Vovku. V petek, 20. januarja, povabljeni v ljubljansko stolnico k spominskemu slavju ob 65. letnici zažiga škofa Antona Vovka. Ob 18h molitev rožnega venca, ob 18.30 maša (škof msgr. dr. Franc Šuštar), po maši zgodovinski oris škofa Vovka (mag. Jurij Pavel Emeršič).
