Najbrž je že prepozno!

9

Slovar_slovenskega_knjiznega_jezikaPriznam, da je pričujoče pisanje utrujajoče. In žalostno. Dolgočasno, tudi. Ker se bom pri pisanju spet ponavljal, ker bo marsikateri bralec rekel: “Pa saj je o tem že pisal”! Ker bodo drugi rekli: “Glej ga, ne neha! Pa saj zgodbo poznamo, ne”?

Uvodnik je namreč namenjen šoli s slovenskim učnim jezikom, kot se uradno imenuje slovenska šola v Italiji.
Pred dnevi smo prebrali nekaj podatkov o vpisih na Goriškem in o tem, koliko se jih bo z nižje srednje šole vpisalo v višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Gorici in seveda v Trstu, kamor tudi odhajajo naši dijaki, ki končujejo nižjo srednjo šolo v Gorici in v Trstu. Prebrali smo tudi zapis, v katerem sindikalni predstavnik slovenskih šolnikov umirjeno pove, da “sedaj ne bi smeli iskati grešnega kozla”, a smo tudi mnenja, da je za iskanje odgovorov, zakaj se polovica otrok, ki končajo slovensko nižjo srednjo šolo v Gorici, vpiše v italijanske višje srednje šole, najbrž že prepozno.

Sam sem že večkrat napisal, da je z leti postalo opazno, kako šibka je postala raven znanja slovenskega jezika naših otrok, kot sem tudi jezno prav pred nekaj meseci na tem mestu napisal, da je velika zmota določenih krogov, ki so se načrtno oddaljili od binoma jezik-narodna pripadnost, o katerem vse življenje piše naš pisatelj Boris Pahor. Sam jezik ni dovolj.

Na tem mestu sem tudi zahteval in to zahtevo ponovim, izrekel sem jo že velikokrat tudi učiteljem in profesorjem svojih otrok, ki jih v Gorico vozim v šolo s slovenskim učnim jezikom izključno, le, zgolj ter samo zaradi slovenskega jezika, naj učni kader spoštuje tudi nas, ki nam slovenščina pomeni vrednoto in ne samo jezika sporazumevanja, tudi nas, ki nam ni vseeno, kako se slovenščina uči in niti ne, kdo jo uči, vse nas, ki nam ni vseeno, kakšno identiteto pri učenju v šoli s slovenskim učnim jezikom naši otroci dobivajo. In to govorim kot človek in oče, ki se mu ne more očitati, da je nacionalist, ne, da je nazadnjak, četudi se to pri nas z lahkoto počenja. Tudi mi ni všeč, da moram ta uvodnik o šoli pisati v prvi osebi, a doslej nisem zasledil nobene poglobljene razprave o tem grozljivem podatku, saj ta strašni osip otrok, ki bodo šli na italijansko šolo, zgovorno kriči o tem, da je nekaj hudo narobe z nami in z našo šolo!

Ta strašni molk, v katerega se zavijajo tako šolniki kot starši in se vanj zavijamo vsi, ko gre za to vprašanje, je grozljiv še toliko bolj, če vemo, da nas je ostalo v tem prostoru za prste ene roke, tistih namreč, ki si še upamo zapisati, da bi morala naša šola, šola s slovenskim učnim jezikom, vzgajati otroke tudi v občutku pripadnosti slovenskemu narodu. Da, tudi v primeru, da gre za otroke iz narodnostno mešanih zakonov, kot so moji, da, tudi v primeru, ko gre za otroke italijanskih staršev.

Sem zapisal kaj pregrešnega, ko sem kot eden od dveh, ki sva zadnje mesece pisala o narodni identiteti, zapisal besedo narodna identiteta? Ne, nisem, ker se prekleto dobro zavedam, da je današnja narodna identiteta drugačna od tiste izpred veliko let, a tudi ta bi morala sloneti na občutku pripadnosti narodni manjšini, na ponosu, da je slovenski jezik lep, na vedenju, da so za slovenski jezik trpeli, celo umirali naši predniki, predvsem pa na spoznanju, da nas kot narodno skupnost najbolj razjeda predvsem to, da nas je sram svoje istovetnosti, da nas je sram biti Slovenci, da nas je sram govoriti slovensko. Če odgovorni, to smo seveda tudi starši, ne vidijo in ne vidimo, da je to široka avtocesta, ki vodi najprej v pogubno dvojezičnost in nenehno nižanje znanja slovenskega jezika, če vsi skupaj ne vidimo, da so postale celo naše Prešernove proslave neke dvojezične manifestacije, pri katerih občutka za narodno pripadnost skorajda ni več, je res, kar sem napisal zgoraj, da je namreč že prepozno!

Lahko se zdi puhla fraza, a to ni, kar bom sedaj napisal: Prepustiti šolo s slovenskim učnim jezikom učnemu osebju in ravnateljem je prav tako neodgovorno, kot je prepustiti odločitev za vstop v vojno generalom!

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.


9 KOMENTARJI

  1. Naj se napravi primerjava s Slovenci na avstrijskem Koroškem, kjer pa je vpis v slovenske šole neverjetno visok.

    Primerjava bo pokazala, kje so vzroki za porazno stanje med Slovenci v Italiji.

  2. Suicer nimam navade komentirati svojih zapisov, a tu moram komentatorju, ki je podpisan kot svitase povedati, da je vsaka primerjava z avstrijsko Koroško popolnoma brezpredmetna, ker na Koroškem NI šole s slovenskim učnim jezikom, amšak gre za DVOJEZIČNO šolo, ki je čisto nekaj drugega. In ravno proti dvojezični šoli se v Italiji Slovenci moramo boriti, ko ša že imamo šolo s slovenskim učnim jezikom.

  3. Sicer nimam navade komentirati svojih zapisov, a tu moram komentatorju, ki je podpisan kot svitase povedati, da je vsaka primerjava z avstrijsko Koroško popolnoma brezpredmetna, ker na Koroškem NI šole s slovenskim učnim jezikom, amšak gre za DVOJEZIČNO šolo, ki je čisto nekaj drugega. In ravno proti dvojezični šoli se v Italiji Slovenci moramo boriti, ko ša že imamo šolo s slovenskim učnim jezikom.
    Jurij Paljk

  4. Ne povsem v kontekstu, vendar ne čisto mimo – dve slikci:

    1. Pred leti sem bila na “zamejski poroki”: kot sorodnica para, ki je po starših 3/4 slovenski (po starih starših podobno: 2/8). Toda vsi obredi in ves ostali “program” je bil izključno italijanski. Tako da smo sorodniki iz SLO bili zgolj statisti in opazovalci.

    2. Zanimiv je verjetno tudi podatek o vpisanih na slovensko osnovno šolo v Gorici – sama ga ne poznam, vendar po nekih informacijah vanjo vpisuje svoje otroke kar nekaj povsem italijanskih staršev in to ne zaradi “slovenofilstva”, ampak prej zaradi kakovosti, ki jo omogočajo precej manjši oddelki kot v italijanskih šolah. ??

    • Spoštovana Marta, glede poroke ste imeli pač nesrečo, da ste naleteli na tak par, ki na slovenstvo ne da veliko, takih je seveda povsod veliko, še posebej to velja za tiste, ki se iz Slovenije priženijo dol, ne gre posploševati, a tako je.
      Glede druge točke bi lahko tukaj pisal v nedogled, je precej tega, o čemer pišete, med temi italijanskimi starši pa je veliko takih, ki imajo stare slovenske prednike in se tako hočejo vrniti k slovenščini, tega ne gre zanemarjati, je pa s tem velik problem, ki ga že nakazuje moj uvodnik, ker se sami odrekamo slovenščini, ko se, seveda. Hvala, ker na sledite!
      Jurij Paljk
      p.s.
      Lepo bi bilo, če bi v Sloveniji na šolski ravni kaj več poučevali o Slovencih izven meja!

  5. Za vso povojno zgodovino slovenskega naroda je značilno prav dejstvo sistematičnega raznarodovanja. Vse, prav vse, kar je imelo obeležje narodne pripadnosti, od narodnih noš, do ljudske glasbe, je komunistična oblast sistematično smešila in mladino usmerila k temu, kar danes žanjemo!
    Žetev ni naključna! Žetev je plod sistematičnega dela komunističnih raznarodovalcev slovenskega naroda!

  6. Ne vem, kaj se čudite. Še včeraj je hribu pisalo Naš Tito. A si sploh predstavljate kaj si o nas mislijo recimo italijani?! Če bi jaz živel v Gorici, bi me bilo sram da bi kdo izvedel da sem Slovenec.
    Kaj se čudite???

    • Spoštovani Zdravko, ne živite tu, niste od tu, kakor je iz vašega komentarja tudi razvidno, da o tem našem prostoru, ki se mu reče Goriška, kaj veliko ne veste, če sploh kaj. Četudi je bil gori tisti napis, smo Novogoričani, Solkanci in ostali vselej radi hodili na Sabotin, med drugim smo napis vselej nekoliko pohodili, medtem ko smo na vrhu hriba tako ali drugače Boga hvalili – ne zastonj. Kaj ima s tem zapisom vaš komentar, ne vem. G. Damjan, za Vas bi se dalo podobno trditi, da ne veste, o čem govorite. Ne vem tudi, zakaj delamo podobno napako kot tisti, katere kritiziramo, saj kar naprej posplošujemo in govorimo o neki kolektivni krivdi. Sploh pa, ni vse tako črno-belo, pardon, rdeče-belo, kot bi radi mnogi predstavili. Stvari so v resnici veliko bolj zapletene, po eni strani, kakor so po drugi nekatere tudi precej enostavne. Vsekakor pa ne gre posploševati.

  7. Spet se moram zahvaliti Časniku in g. Paljku za objavo takih člankov. V Sloveniji celo tisti, ki do zamejstva izseljenstva) niso indiferentni, vejo o resničnih razmerah tam silno malo.

Comments are closed.