Priznam, da je pričujoče pisanje utrujajoče. In žalostno. Dolgočasno, tudi. Ker se bom pri pisanju spet ponavljal, ker bo marsikateri bralec rekel: “Pa saj je o tem že pisal”! Ker bodo drugi rekli: “Glej ga, ne neha! Pa saj zgodbo poznamo, ne”?
Uvodnik je namreč namenjen šoli s slovenskim učnim jezikom, kot se uradno imenuje slovenska šola v Italiji.
Pred dnevi smo prebrali nekaj podatkov o vpisih na Goriškem in o tem, koliko se jih bo z nižje srednje šole vpisalo v višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Gorici in seveda v Trstu, kamor tudi odhajajo naši dijaki, ki končujejo nižjo srednjo šolo v Gorici in v Trstu. Prebrali smo tudi zapis, v katerem sindikalni predstavnik slovenskih šolnikov umirjeno pove, da “sedaj ne bi smeli iskati grešnega kozla”, a smo tudi mnenja, da je za iskanje odgovorov, zakaj se polovica otrok, ki končajo slovensko nižjo srednjo šolo v Gorici, vpiše v italijanske višje srednje šole, najbrž že prepozno.
Sam sem že večkrat napisal, da je z leti postalo opazno, kako šibka je postala raven znanja slovenskega jezika naših otrok, kot sem tudi jezno prav pred nekaj meseci na tem mestu napisal, da je velika zmota določenih krogov, ki so se načrtno oddaljili od binoma jezik-narodna pripadnost, o katerem vse življenje piše naš pisatelj Boris Pahor. Sam jezik ni dovolj.
Na tem mestu sem tudi zahteval in to zahtevo ponovim, izrekel sem jo že velikokrat tudi učiteljem in profesorjem svojih otrok, ki jih v Gorico vozim v šolo s slovenskim učnim jezikom izključno, le, zgolj ter samo zaradi slovenskega jezika, naj učni kader spoštuje tudi nas, ki nam slovenščina pomeni vrednoto in ne samo jezika sporazumevanja, tudi nas, ki nam ni vseeno, kako se slovenščina uči in niti ne, kdo jo uči, vse nas, ki nam ni vseeno, kakšno identiteto pri učenju v šoli s slovenskim učnim jezikom naši otroci dobivajo. In to govorim kot človek in oče, ki se mu ne more očitati, da je nacionalist, ne, da je nazadnjak, četudi se to pri nas z lahkoto počenja. Tudi mi ni všeč, da moram ta uvodnik o šoli pisati v prvi osebi, a doslej nisem zasledil nobene poglobljene razprave o tem grozljivem podatku, saj ta strašni osip otrok, ki bodo šli na italijansko šolo, zgovorno kriči o tem, da je nekaj hudo narobe z nami in z našo šolo!
Ta strašni molk, v katerega se zavijajo tako šolniki kot starši in se vanj zavijamo vsi, ko gre za to vprašanje, je grozljiv še toliko bolj, če vemo, da nas je ostalo v tem prostoru za prste ene roke, tistih namreč, ki si še upamo zapisati, da bi morala naša šola, šola s slovenskim učnim jezikom, vzgajati otroke tudi v občutku pripadnosti slovenskemu narodu. Da, tudi v primeru, da gre za otroke iz narodnostno mešanih zakonov, kot so moji, da, tudi v primeru, ko gre za otroke italijanskih staršev.
Sem zapisal kaj pregrešnega, ko sem kot eden od dveh, ki sva zadnje mesece pisala o narodni identiteti, zapisal besedo narodna identiteta? Ne, nisem, ker se prekleto dobro zavedam, da je današnja narodna identiteta drugačna od tiste izpred veliko let, a tudi ta bi morala sloneti na občutku pripadnosti narodni manjšini, na ponosu, da je slovenski jezik lep, na vedenju, da so za slovenski jezik trpeli, celo umirali naši predniki, predvsem pa na spoznanju, da nas kot narodno skupnost najbolj razjeda predvsem to, da nas je sram svoje istovetnosti, da nas je sram biti Slovenci, da nas je sram govoriti slovensko. Če odgovorni, to smo seveda tudi starši, ne vidijo in ne vidimo, da je to široka avtocesta, ki vodi najprej v pogubno dvojezičnost in nenehno nižanje znanja slovenskega jezika, če vsi skupaj ne vidimo, da so postale celo naše Prešernove proslave neke dvojezične manifestacije, pri katerih občutka za narodno pripadnost skorajda ni več, je res, kar sem napisal zgoraj, da je namreč že prepozno!
Lahko se zdi puhla fraza, a to ni, kar bom sedaj napisal: Prepustiti šolo s slovenskim učnim jezikom učnemu osebju in ravnateljem je prav tako neodgovorno, kot je prepustiti odločitev za vstop v vojno generalom!
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
