V času, ko je Katoliška cerkev dobila novega poglavarja, se je težko izogniti temi o novoizvoljenemu papežu. Katoliška cerkev je te dni prva tema osrednjih svetovnih medijev, in po dolgem času ne zaradi pedofilskih škandalov ali finančnih polomov. Celo nasprotno, toliko pozitivnih novic o Katoliški cerkvi kot smo jih bili priča v zadnjem času, že dolgo ni bilo.
Največ zaslug zato ima nedvomno novi papež Frančišek, ki je s svojo sproščenostjo in za vrh Cerkve neortodoksnim pristopom, pravzaprav šokiral javnost. Danes, ko je embalaža za večino ljudi praviloma bolj pomembna kot vsebina, je papež Frančišek pokazal, da kljub svojim letom in pregovorni konservativnosti vrha cerkve PR prijeme še kako obvlada.
Uvoz krščanstva v Evropo
Izvolitev prvega latinskoameriškega papeža pa ima tudi simbolni pomen. Po tem, ko je bila trdnjava krščanstva, zgodovinsko gledano, vseskozi zasidrana v Evropi, je danes ravno krščanstvo v Evropi najbolj ogroženo. Če je Evropa stoletja izvažala krščanstvo na druge kontinente, se na nek simbolni način sedaj krščanstvo uvaža v Evropo z novim papežem. Da je krščanstvo v porastu zlasti v Latinski Ameriki in na bolj revnejših območjih sveta, je že dolgo časa znano dejstvo. S prihodom papeža Frančiška se obeta velika priložnost Cerkve, da bolj poudari tisto svojo razsežnost, na katero se vse bolj pozablja, ko se govori o njej. Novi papež v tem smislu ne prinaša ničesar novega, kar Cerkev ne bi na tak ali drugačen način že udejanjala. Koliko duhovnikov, misijonarjev, redov, dobrodelnih organizacij in nenazadnje navadnih vernikov vsak dan daruje sebe za pomoč sočloveku na različnih koncih sveta in v neposrednem stiku z najbolj ogroženimi. Vse to pogosto izpade iz soja luči svetovnih medijev, saj jih zasenčijo za javnost bolj privlačne novice kot so spolni škandali in blišč vatikanskih zidov in kurije.
S Cerkvijo ni vse narobe
G.K. Chesteron je v svoji briljantni knjigi o Sv. Frančišku Asiškemu med drugim zapisal, da večina moderne zgodovine trpi za enako nepopolnostjo kot novinarstvo. »V najboljšem primeru pove le polovico zgodbe o krščanstvu; in še to drugo polovico brez prve polovice. Ljudje, za katere se razum začne z reformacijo, ne morejo nikoli popolno poročati o ničemer, kajti začeti morajo z institucijo, katere izvor ne morejo nikoli razložiti, ali si na splošno celo predstavljati. Tako kot slišimo o admiralu, da je ustreljen, nikoli pa o tem, da je bil rojen, tako vsi slišimo veliko o razpustitvi samostanov, skoraj nič pa o njihovem nastanku.«
Podobno bi lahko danes rekli o vseh pozivih za reformo Cerkve, pri čemer se pogosto postavlja na izhodišče, da je vse narobe in da je Cerkev tik pred propadom, skoraj nič pa se ne poroča o njeni bogati zapuščini in njenem neprecenljivem prispevku k razvoju civiliziranega sveta. Reformirali pa bi jo najraje tisti, ki cerkve od znotraj niti niso videli in tega namena tudi nimajo. Spet drugi pa imajo pred očmi predvsem, kako narediti Cerkev kot dober prodajni artikel, da jo bo čim več ljudi kupilo, ne da bi pri tem vsaj za trenutek pomislili, če je potrebno kaj spremeniti tudi pri sebi.
Chesterton je v isti knjigi primerjal Svetega Franšiška Asiškega z ogledalom Kristusa, tako kot je luna ogledalo sonca. »Luna je veliko manjša kot sonce, vendar nam je tudi veliko bližja; in kot manj živa je tudi bolj vidna. V popolnoma enakem smislu nam je Sveti Frančišek bližji. Kot le človek, tako kot mi, nam je v tem smislu bolj predstavljiv. Ker je nujno manj skrivnosten, njegova usta ne izrekajo toliko skrivnosti.«
Želim si, da bi novi papež Frančišek prevzel del te identitete svojega slavnega soimenjaka. Da bi se v prihodnjih letih manj pisalo o spolnih zlorabah predstavnikov Cerkve in več o njenem temeljnem poslanstvu in izpolnjevanju le-tega. To je verjetno ključni izziv sodobne Cerkve in hkrati največja reklama za krščanstvo. Ne za to, da bi se krščanstvo bolje prodajalo kot artikel, ampak zato, da uspe globlje prodreti sporočilo evangelija.
