Najboljša Cerkev je mrtva Cerkev

6
27

Papež Benedikt XVI je sredi septembra obiskal Veliko Britanijo. Otok, ki že dolgo časa ni več katoliški. Če k temu dodamo še pospešen trend sekularizacije, še posebej v Evropi, nekdaj trdnjavi katolištva, potem nič čudnega, da pričakovanja o uspešnosti obiska niso bila prevelika.

Na nek način je obisk papeža v  Veliki Britaniji simbol in srčika trka katolištva in sekularizacije v modernem svetu. Po odzivih sodeč so se ob tem obisku sprostila vsa čustva, ki razvnemajo ene in druge, kadar tema nanese na Katoliško cerkev.

Papež – največji zločinec

Med drugim je bil papež označen za ‘vodjo druge najbolj sovražne vere na svetu’ ali celo za sovražnika človeštva.

Brali smo lahko tudi o protestih proti papežu, v času njegovega obiska, ko naj bi v Londonu protestiralo več kot 10 tisoč ljudi. Nemalo ljudi bi radi videli papeža pred sodiščem in v zaporu (tokrat ne zgolj kot obiskovalca).

Kolumnist Frank Furedi se je na britanskem liberalnem online časopisu Spiked  slikovito izrazil: ‘če so vse obtožbe zoper papeža še tako radikalne in resnične, potem se zdi, da papež nosi odgovornost za praktično vso zlo v modernem svetu. Ko ni zaseden s prikrivanjem dejanj nadlegovalcev otrok, sabotira delo raziskovalcev zarodnih celic. Očitno je totalitarni, manipulativni homofob, sovražnik žensk.’ Lahko dodamo še tudi ubijalec, ki zaradi prepovedi uporabe kondomov povzroča širjenje virusa HIV in posledično smrt milijonov prebivalcev tega sveta.

Cerkev – zločinska organizacija, ki se naj modernizira ali ukine

Dve alternativi sta možni: ali so vse te obtožbe in obsojanja zoper papeža utemeljene in smo Katoličani slepe ovce, ki ne želimo videti še tako velikih zločinov, ki jih je KC povzročila, ali pa gre pri vseh teh obsojanjih in nestrpnostih za nekaj drugega. Zdi se, da kritiki papeža pričakujejo, da se bo ta na vsakem javnem nastopu opravičeval za vse zločine, ki so jih storili posamezniki, predstavniki Cerkve v vsej svoji zgodovini. Pa vendar jim tudi to ne bo nikoli zadostovalo. Želijo več kot priznanje. Želijo konkretna dejanja. Želijo konkretne ukrepe. Vendar, a tudi to zadostuje? Mislim, da ne. Občutek imam, da od Cerkve pričakujejo, da prizna, da je zločinska organizacija, ki se mora popolnoma transformirati, prilagoditi razvoju sodobnega sveta. Svet gre naprej, Cerkev pa ostaja zasidrana v preteklosti z zastarelimi pogledi in zločinskimi dejanji. Skratka, Cerkev je potrebno prilagoditi sodobnim, modernim pogledom, novim okusom in modnim muham. Predvsem pa naj si Cerkev ne drzne moralizirati in povzročati nelagodje in slabo vest med ljudmi. Ti vendar ne potrebujejo moralne instance, ki bi jim zapovedovala, kako naj živijo. Še najmanj pa nekdo, ki sam krši lastna načela. Še najbolje, da se Cerkev kar ukine.

Cerkev ne sme skrbeti za svojo privlačnost

Papež je pravzaprav  sam podal zelo jasen in pomenljiv odgovor:

‘Cerkev, ki išče predvsem to, da bi bila atraktivna, je že na napačni poti, kajti Cerkev ne deluje za sebe, ne deluje zato, da poveča število privržencev, da bi s tem pridobila večjo moč. Cerkev je v službi Drugega; ne služi sama sebi, da bi bila močno telo, temveč si prizadeva, da naredi evangelij Jezusa Kristusa dostopnega…Cerkev si ne prizadeva biti atraktivna, temveč, da naredi sebe prepoznavno za Jezusa Kristusa.’

Seveda to ne pomeni, da si Cerkev ne zasluži kritik in je nedolžna. Nedvomno je bilo storjenih veliko napak in tudi zločinov posameznih predstavnikov Cerkve, zato so določene kritike upravičene. Vendar eno je kritika, drugo pa je neka histerija ali celo križarska vojna zoper Cerkev in papeža, ko kritika za določene ljudi postane sredstvo za zdravljenje lastnih kompleksov, ko gre za neke vrste terapevtsko sredstvo.

Ti isti ljudje, ki v imenu svobode in humanističnih načel stresajo gnev in nestrpnost na papeža in na Katoliško cerkev, sami prevzemajo vlogo svojih dejanskih ali namišljenih krvnikov oziroma sami kršijo lastna načela, v imenu katerih napadajo Cerkev in papeža. In obratno. Katoliška cerkev je denimo želela prikriti spolne zlorabe otrok v lastnih vrstah zato, da bi ohranila ugled navzven. Vprašati se je potrebno, pred kom bi naj ta ugled s temi prikrivanji ohranila? Pred svojimi večnimi kritiki in nasprotniki, ki ji že po pravilu nikoli niso želeli nič dobrega? Zdi se, da se je Cerkev sama ujela v to zanko, ko je zaradi sodobnih trendov, javne podobe, strahom pred izgubo vernikov, v ospredje postavila zunanjo podobo, pozabila pa na svoje osnovno poslanstvo in konsistentno držo. S tem je paradoksno, še več streliva dala svojim nasprotnikom in še bolj izgubila ugled.

Če omenjene besede papeža pomenijo nek nov zasuk v delovanju Katoliške cerkve, če bodo njegovemu pogledu sledili tudi vsi ostali nivoji, potem se mi zdi, da Cerkev stopa na pravo pot.

Prišel, videl, osvojil

Na koncu se je celo izkazalo, da je obisk papeža v Britaniji odmeval predvsem pozitivno. Kot se je izrazil nekdanji Canterburyski nadškof: ‘Prišel, videl, osvojil.’  Pa to niti ni tako pomembno. Vprašanje je namreč: kaj je merilo uspeha v tem primeru?

Kritike na račun Cerkve ne bodo nikoli ponehale. S tem niti ni nič narobe. Prej nasprotno. Ravno napadi in nasprotovanje Cerkvi pomeni, da je ta na pravi poti. Saj se ravno s tem  najbolj izpolnjuje prerokba izpred skoraj 2000 let, ko je Jezus svojim učencem dejal: Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. (Lk 10,3).

 Viri:

 http://www.guardian.co.uk/world/2010/sep/18/pope-benedict-xvi-protest

http://www.catholiceducation.org/articles/catholic_stories/cs0469.htm

http://www.spiked-online.com/index.php/site/article/9582/

http://www.guardian.co.uk/commentisfree/belief/2010/sep/22/ratzinger-enemy-humanity

Foto: Papež v VB

6 KOMENTARJI

  1. Kardinala Ratzingerja je Vittorio Messori vprašal, v čem je glavni problem vere v Evropi. Odgovoril je: Glavni problem je v pojmovanju Cerkve. Mnogi v Cerkvi gledajo samo sociološko tvorbo – organizacijo. Če bi bila zgolj to,bi jo lahko po lastnih željah in potrebah spreminjali, jo zavrnili, zapustili ali jo celo ukinili. Toda PRAVA Cerkev je občestvo ljubezni, je skrivnostno Kristusovo telo, je naša Mati. Ko bomo kot Tomaž osebno srečali Vstalega, ga bomo lahko oznanjevali drugim.

  2. o, krščen matiček, mišljenje “bolj nas napadajo, bolj smo na pravi poti” je pa res krasna in jako udobna pozicija. Nasprotnikov in kritikov ob taki drži sploh ni treba prav zares poslušati, saj samo potrjujejo, da imamo prav. In več je kritik, bolj prav imamo.

    “Katoliška cerkev je denimo želela prikriti spolne zlorabe otrok v lastnih vrstah zato, da bi ohranila ugled navzven.”

    To je bil razlog za prikrivanje mogoče kasneje, ko javnost in mediji Cerkvi niso več priznavali posebnega, nedotakljivega statusa, v letih, ko je je dogajalo največ zlorab pa ne.

    Takrat cerkve ugled ni skrbel, ker ga v takratnih družbah pravzaprav ni nihče ogrožal, saj ni bilo nikakršnega zunanjega “nadzora”. Kot vemo od drugje – organizacije brez nadzora se slej ko prej izpridijo. Cerkev je bila pač nedotakljiva. Taka “zarota molka” je bila možna samo v družbah, v katerih se je Cerkev sama dojemala nad posvetnimi zakoni, kritiziranje njenega delovanja pa je bila najkrajša pot do popolnega družbenega (pa tudi cerkvenega) izobčenja.

    Ni bilo junaka, ki bi si v 70. letih recimo na Irskem drznil javno kritizirati cerkev. Z “notranjimi” kritiki pa zna RKC dobro opraviti še danes.

  3. V knjigi “La Foi des démons ou l’athéisme dépassé”* se Fabrice Hadjadj veliko zadrži ob tej zgodbi:

    Jezus ozdravi obsedenca v Gadárski deželi
    (Mr 5,1–20; Lk 8,26–39)
    28 Ko je prišel na drugo stran, v Gadársko deželo, sta mu iz grobov prišla nasproti dva obsedenca. Bila sta tako divja, da nihče ni mogel mimo po tisti poti. 29 Zavpila sta in rekla: »Kaj imava s teboj, Božji Sin? Ali si nas prišel sèm pred časom mučit?« 30 Daleč od njiju pa se je pasla velika čreda svinj. 31 Demoni so ga prosili: »Če nas hočeš izgnati, nas pošlji v čredo svinj!« 32 Rekel jim je: »Pojdite!« Šli so torej ven in vstopili v svinje. In glej, vsa čreda svinj je planila po bregu v jezero in v vodi poginila. 33 Pastirji pa so zbežali, odšli v mesto in sporočili vse, tudi o obsedencih. 34 Vse mesto je šlo Jezusu naproti. In ko so ga zagledali, so ga prosili, naj odide iz njihovih krajev.

    Na to zgodbo se stalno vrača in jo osvetli z razlinih zornih kotov. Vse te reakcije družbe, ki jih stalno spremlajmo v papeževih potovanjih imajo priokus tega dogodka. Ne samo vsklik “Kja imamo mi s teboj” , tudi strah ljudi ,ki ga prosijo naj odide od tod. Če bi me taki dogodki pred časom zmedli ali užalostili, me po prebrani knjigi utrjujejo v prepričanju , da stvari ne morejo potekati drugače. Oziroma, če bi bilo drugače , bi bilo nekaj hudo narobe.

    * “Vera demonov ali preživeli ateizem”

  4. Naravnost odlično argumentiranje: “Ravno napadi in nasprotovanje Cerkvi pomeni, da je ta na pravi poti. “. Iz tega torej izhaja, da so skrivanje pedofilov pred roko pravice in ostale številne nečednosti, ki jih je mogoče tej organizirani religiozni skupini očitati, prava pot.

  5. “Zdi se, da kritiki papeža pričakujejo, da se bo ta na vsakem javnem nastopu opravičeval za vse zločine, ki so jih storili posamezniki, predstavniki Cerkve v vsej svoji zgodovini.” Ne, sploh ne gre za to. Če konkretneje govorimo o pedofilskih škandalih, potem sploh ni problem v “posameznikih”, pač pa v tem, da je omenjene “posameznike” cerkvena hierarhija skrivala pred roko pravice, jim s premeščanjem praktično omogočala nadaljevanje zločinskega početja, ustrahovala žrtve ali pa v najboljšem primeru skušala kupiti njihov molk. V končni fazi z vednostjo in blagoslovom kardinala Ratzingerja, ki je kljub spremembi imena kot Benedikt XVI. še vedno ista oseba.

  6. Komentatorji dokazujejo, da je to, kar piše v članku prav. Napadi na Cerkev so zgolj sredstvo za zdravljenje lastnih kompleksov.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite