Papež Benedikt XVI je sredi septembra obiskal Veliko Britanijo. Otok, ki že dolgo časa ni več katoliški. Če k temu dodamo še pospešen trend sekularizacije, še posebej v Evropi, nekdaj trdnjavi katolištva, potem nič čudnega, da pričakovanja o uspešnosti obiska niso bila prevelika.
Na nek način je obisk papeža v Veliki Britaniji simbol in srčika trka katolištva in sekularizacije v modernem svetu. Po odzivih sodeč so se ob tem obisku sprostila vsa čustva, ki razvnemajo ene in druge, kadar tema nanese na Katoliško cerkev.
Papež – največji zločinec
Med drugim je bil papež označen za ‘vodjo druge najbolj sovražne vere na svetu’ ali celo za sovražnika človeštva.
Brali smo lahko tudi o protestih proti papežu, v času njegovega obiska, ko naj bi v Londonu protestiralo več kot 10 tisoč ljudi. Nemalo ljudi bi radi videli papeža pred sodiščem in v zaporu (tokrat ne zgolj kot obiskovalca).
Kolumnist Frank Furedi se je na britanskem liberalnem online časopisu Spiked slikovito izrazil: ‘če so vse obtožbe zoper papeža še tako radikalne in resnične, potem se zdi, da papež nosi odgovornost za praktično vso zlo v modernem svetu. Ko ni zaseden s prikrivanjem dejanj nadlegovalcev otrok, sabotira delo raziskovalcev zarodnih celic. Očitno je totalitarni, manipulativni homofob, sovražnik žensk.’ Lahko dodamo še tudi ubijalec, ki zaradi prepovedi uporabe kondomov povzroča širjenje virusa HIV in posledično smrt milijonov prebivalcev tega sveta.
Cerkev – zločinska organizacija, ki se naj modernizira ali ukine
Dve alternativi sta možni: ali so vse te obtožbe in obsojanja zoper papeža utemeljene in smo Katoličani slepe ovce, ki ne želimo videti še tako velikih zločinov, ki jih je KC povzročila, ali pa gre pri vseh teh obsojanjih in nestrpnostih za nekaj drugega. Zdi se, da kritiki papeža pričakujejo, da se bo ta na vsakem javnem nastopu opravičeval za vse zločine, ki so jih storili posamezniki, predstavniki Cerkve v vsej svoji zgodovini. Pa vendar jim tudi to ne bo nikoli zadostovalo. Želijo več kot priznanje. Želijo konkretna dejanja. Želijo konkretne ukrepe. Vendar, a tudi to zadostuje? Mislim, da ne. Občutek imam, da od Cerkve pričakujejo, da prizna, da je zločinska organizacija, ki se mora popolnoma transformirati, prilagoditi razvoju sodobnega sveta. Svet gre naprej, Cerkev pa ostaja zasidrana v preteklosti z zastarelimi pogledi in zločinskimi dejanji. Skratka, Cerkev je potrebno prilagoditi sodobnim, modernim pogledom, novim okusom in modnim muham. Predvsem pa naj si Cerkev ne drzne moralizirati in povzročati nelagodje in slabo vest med ljudmi. Ti vendar ne potrebujejo moralne instance, ki bi jim zapovedovala, kako naj živijo. Še najmanj pa nekdo, ki sam krši lastna načela. Še najbolje, da se Cerkev kar ukine.
Cerkev ne sme skrbeti za svojo privlačnost
Papež je pravzaprav sam podal zelo jasen in pomenljiv odgovor:
‘Cerkev, ki išče predvsem to, da bi bila atraktivna, je že na napačni poti, kajti Cerkev ne deluje za sebe, ne deluje zato, da poveča število privržencev, da bi s tem pridobila večjo moč. Cerkev je v službi Drugega; ne služi sama sebi, da bi bila močno telo, temveč si prizadeva, da naredi evangelij Jezusa Kristusa dostopnega…Cerkev si ne prizadeva biti atraktivna, temveč, da naredi sebe prepoznavno za Jezusa Kristusa.’
Seveda to ne pomeni, da si Cerkev ne zasluži kritik in je nedolžna. Nedvomno je bilo storjenih veliko napak in tudi zločinov posameznih predstavnikov Cerkve, zato so določene kritike upravičene. Vendar eno je kritika, drugo pa je neka histerija ali celo križarska vojna zoper Cerkev in papeža, ko kritika za določene ljudi postane sredstvo za zdravljenje lastnih kompleksov, ko gre za neke vrste terapevtsko sredstvo.
Ti isti ljudje, ki v imenu svobode in humanističnih načel stresajo gnev in nestrpnost na papeža in na Katoliško cerkev, sami prevzemajo vlogo svojih dejanskih ali namišljenih krvnikov oziroma sami kršijo lastna načela, v imenu katerih napadajo Cerkev in papeža. In obratno. Katoliška cerkev je denimo želela prikriti spolne zlorabe otrok v lastnih vrstah zato, da bi ohranila ugled navzven. Vprašati se je potrebno, pred kom bi naj ta ugled s temi prikrivanji ohranila? Pred svojimi večnimi kritiki in nasprotniki, ki ji že po pravilu nikoli niso želeli nič dobrega? Zdi se, da se je Cerkev sama ujela v to zanko, ko je zaradi sodobnih trendov, javne podobe, strahom pred izgubo vernikov, v ospredje postavila zunanjo podobo, pozabila pa na svoje osnovno poslanstvo in konsistentno držo. S tem je paradoksno, še več streliva dala svojim nasprotnikom in še bolj izgubila ugled.
Če omenjene besede papeža pomenijo nek nov zasuk v delovanju Katoliške cerkve, če bodo njegovemu pogledu sledili tudi vsi ostali nivoji, potem se mi zdi, da Cerkev stopa na pravo pot.
Prišel, videl, osvojil
Na koncu se je celo izkazalo, da je obisk papeža v Britaniji odmeval predvsem pozitivno. Kot se je izrazil nekdanji Canterburyski nadškof: ‘Prišel, videl, osvojil.’ Pa to niti ni tako pomembno. Vprašanje je namreč: kaj je merilo uspeha v tem primeru?
Kritike na račun Cerkve ne bodo nikoli ponehale. S tem niti ni nič narobe. Prej nasprotno. Ravno napadi in nasprotovanje Cerkvi pomeni, da je ta na pravi poti. Saj se ravno s tem najbolj izpolnjuje prerokba izpred skoraj 2000 let, ko je Jezus svojim učencem dejal: Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. (Lk 10,3).
Viri:
http://www.guardian.co.uk/world/2010/sep/18/pope-benedict-xvi-protest
http://www.catholiceducation.org/articles/catholic_stories/cs0469.htm
http://www.spiked-online.com/index.php/site/article/9582/
http://www.guardian.co.uk/commentisfree/belief/2010/sep/22/ratzinger-enemy-humanity
Foto: Papež v VB
