Naj zmaga politična opcija, ki bo krepila povezave z najbolj razvitimi gospodarstvi sveta

18
1403

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutuRad bi videl, da na volitvah zmaga tista politična opcija, ki bo krepila povezave Slovenije z razvitimi državami v okviru OECD, Svetovne trgovinske organizacije, zveze NATO, Evropske Unije in Združenih držav Amerike. Zato tokrat nekaj besed o razvojni fiskalni politiki in o potrebi o nekaterih nujnih strukturnih spremembah, ki bi jih želel videti v političnem programu zmagovalne povolilne koalicije.

Razvojna fiskalna politika temelji na smotrnem davčnem sistemu in racionalni porabi državnega proračuna. Smotrn davčni sistem spodbuja ustvarjanje in sicer na način, da sta delo in kapital kar se da razbremenjena davčnega primeža, relativno močneje pa je obdavčena potrošnja dohodkovno manj elastičnih dobrin. Teorija torej nakazuje na smotrnost treh skupin davčnih stopenj: davčne stopnje na ustvarjanje nove vrednosti, davčne stopnje na potrošnjo dohodkovno visoko elastičnih dobrin in davčne stopnje za potrošnjo dohodkovno neelastičnih dobrin.

Pokojninski sistem

Posebna skupina bremen državljanov so še izdatki nefundiranih državnih obveznosti, v skupino katerih sodijo izdatki za pokojnine. Pokojninski sistem v Sloveniji je zasnovan po načelu implicitne zaveze države do državljana po financiranju pokojnine ob pogoju izpolnitve za to predvidenih kriterijev. Za pridobitev te pravice državljani vplačujemo visoke zneske v pokojninsko blagajno.

Sistem je potreben prevetritve in postopnega premika k fundiranemu sistemu. V praksi to pomeni razbremenitev obstoječega sistema sprotnih izplačil pokojnin, kjer se pokojnine izplačujejo nefundirano iz računa vplačnikov neposredno na račun prejemnikov k fundiranemu sistemu, ki bi vsakemu vplačniku omogočal varčevanje in akumulacijo kapitala skozi celotno življenje in dedovanje privarčevanih viškov nad izplačanimi rentami. Socialni prejemki starejšim bi se izplačevali kot socialna pomoč neposredno iz proračuna in ne več iz pokojninske blagajne. Dobrih praks postopnih preobrazb nefundiranih pokojninskih sistemov v delno fundirane pokojninske sisteme je kar nekaj. Rezultat delno fundiranega sistema je v tem, da je vezan na manj strogo razmerje med številom vplačnikov v blagajno in številom prejemnikov od nefundiranega sistema, in je s tem manj ranljiv na spreminjanje demografske slike in na dejstvo, da ljudje živimo vse dlje.

Zdravstveni sistem

Posebno poglavje je zdravstveni sistem. Tukaj bi bilo treba vnesti tržni nadzor nad nabavo materialov. Najboljši možen nadzor nad korupcijo je nadzor plačnika. Če je plačnik država ali državna zavarovalnica, potem je tak nadzor šibkejši, kot če bi bil plačnik storitve zasebna zavarovalnica. Zasebna zavarovalnica ima relativno močan interes po nadzoru nad izplačevanjem škodnih primerov, saj je od tega odvisen neto donos. Državna zavarovalnica te potrebe nima, saj je njen porok državni proračun. Če bi torej plačevanje zdravstvenih storitev pretežno opravljale zasebne zavarovalnice, bi bolnice nujno morale znižati cene svojih storitev in bi nujno morale biti bolj previdne pri izdatkih za nabavo zdravstvenih materialov, saj jim zavarovalnice ne bi plačale nerazumno visokih cen, ker bi s tem ogrožale lastno poslovanje.

Vključevanje strožjega tržnega nadzora v zdravstveni sistem namesto manj strogega državnega nadzora je vsaj navidez manj zahteven proces od postopne preobrazbe pokojninskega sistema iz nefundiranega v fundiranega: zaposlenim se dovoli, da sklenejo obvezno zavarovanje s katerokoli zdravstveno zavarovalnico v neki obvezni minimalni višini, podobno kot sedaj obvezno zavarovanje vplačujemo v skupno zdravstveno blagajno. Razlogi za obveznost zdravstvenega zavarovanja tičijo v minimiranju moralnega hazarda pri financiranju višjih izdatkov za zdravje na jesen življenja in s tem povezanimi negativnimi eksternimi učinki, do katerih bi lahko prišlo, če ljudje ne bi imeli sklenjenih nobenih zdravstvenih zavarovanj. Izdatke za osnovno zdravstveno zavarovanje najrevnejšega odstotka državljanov bi lahko plačevala država neposredno iz proračuna, a tudi ti bi imeli svoj zdravstveni zavarovalni račun.

Politika izobraževanja in zaposlovanja

Nujno je treba olajšati prehod od zaključka šole k zaposlitvi oziroma kar se da olajšati postopke odpiranja podjetij. Prehod od šole k zaposlitvi pomeni ukinjanje odvečne zaposlitvene regulacije, sproščanje dejavnosti. Seznam reguliranih poklicev je treba maksimalno skrajšati oziroma kar ukiniti ter uvesti enoten pogoj: vsak z ustrezno izobrazbo in s tehnično usposobljenostjo lahko opravlja poklic brez dolgotrajnih obveznih postopkov pridobivanja licenc.

Na začetku kariere smo vsi novinci brez izkušenj. Dodatna izobraževanja izven uradnega izobraževalnega procesa ne morejo biti vezni pogoj za začetek z dejavnostjo, za katero se je nekdo izšolal, ker se pojavi vprašanje kompetenc izobraževalnih programov. Vsak lahko prostovoljno opravlja dodatna izobraževanja in si z njimi krepi kredibilnost in osvaja nova znanja, a ta izobraževanja ne morejo biti formalno določen vezni pogoj za to, da nekdo sploh sme pričeti z neko dejavnostjo. Po koncu formalnega izobraževanja bi moral biti vsakomur omogočen kar se da hiter prehod k pridobivanju praktičnih izkušenj in referenc.

Za konec naj ponovim, da si želim zmagovalca volitev, ki bo še okrepil povezave Slovenije z najbolj razvitimi svetovnimi gospodarstvi.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu

18 KOMENTARJI

  1. Glede zdravstva je prav tako pomemben organizacijski, vrednotni in odgovornostni vidik delovanja zdravstva, kar pomeni:
    – da morajo zdravstvene funkcije v vseh pogledih brezhibno delovati, za kar je odgovorno predvsem zdravstveno vodstvo
    – da mora zdravstvo dosledno izpolnjevati svoje plemenito poslanstvo uresničevanja človekoljubja
    – da mora zaživeti odgovornostna funkcija zdravstva, kar pomeni, da mora začeti zdravstvo priznavati svoje strokovne napake – tudi v odnosu do priznavanja zavarovalniških odškodnin z naslova zdravstvene odgovornosti, vse po vzoru ZDA.
    – zdravniki naj toliko kot za svoje plače skrbijo tudi za urejenost – opremljenost zdravstva, oziroma primerne pogoje zdravljenja bolnikov. Ko postavijo zahteve po višjih plačah morajo postaviti tudi zahteve glede izboljšanja pogojev bolnikov.

    Opomba: zdaj zdravstvo zavrača odškodninske zahtevke, ki so naslovljeni
    na zavarovalnice, kjer ima zdravstvo svojo zavarovalno polico.

  2. Ker so dokazi, da zdravniki nimajo medsebojnega človekoljubnega odnosa, je logično, da ga nimajo tudi do bolnikov, kar vse je alarmantno.

    Da se vzpostavi človekoljuben odnos in organizacijska učinkovitost , so potrebni takojšni ukrepi!

  3. Za dosego tega cilja niso potrebni finančni ukrepi, ampak organizacijski, izobraževalni in odgovornostni.

    Največja napaka je, da se v zdravstvu vse ureja na finančen način kot da bi bilo zdravstvo bančna ustanova.

  4. »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.«
    Prof. dr. Andrej Umek, bivši minister za znanost in tehnologijo in minister za okolje in prostor RS
    Katera (desna) stranka ima v programu sanacijo privatizacije?
    Kateri medij je to aktualiziral?
    https://www.dnevnik.si/1042815092/mnenja/odprta-stran/poimensko-bomo-razkrili-in-sankcionirali-krivce-za-bancno-luknjo

  5. Na prvem predvolilnem soočenju predsednikov strank na nacionalni TV je bilo soglasno ugotovljeno, da je stanje zdravstva in zdravje naroda prva politična tema. Prioritetna naloga nove vlade po volitvah je zato reforma zdravstvenega sistema. Dr. Peter Jambrek pa je bil isti večer v Odmevih na TV, 7. maja, mnenja:«Stopnja izkoriščanja slovenskega delavca je tako visoka, kot še ni bila. Visoko izkoriščani delavci vzdržujejo neučinkovito državo. Izkoriščanje delavcev omogoča uspešnost gospodarstvo in razsipno državo«. To bi morala biti prva ključna politična tema predvolilnih soočenj predsednikov strank, ki žele dobiti mandat za oblast.« Inštitut za produktivnost je že l. 2015 opozoril:«Slovenski delavci so preobremenjeni in bistveno bolj pod stresom kot delavci v Evropi. V Sloveniji je po nekaterih raziskavah pogosto pod stresom kar 70 do 80 odstotkov delavcev. Glavna vzroka sta pretirana delovna obremenitev in negotovost delovnega mesta. Pridni, a neproduktivni. Delo v slovenskih podjetjih očitno ni dobro organizirano. Delati bi morali manj, a pametneje. Zaradi stresa ob dobro milijardo na leto.« Stanje zdravja naroda je resen problem, še večji pa je vzrok, to je visoka stopnja izkoriščanja zaposlenih. Uspešnost in učinkovitost, ne izkoriščanje je cilj demokratične države. » Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce«, je nedavno zapisal dr. Stane Granda, član SAZU. To je stara resnica, ljudje od »vekomaj« cenijo državo, družbeni sistem ali podjetja predvsem po tem, »koliko ljudem daje kruha in kakšnega kruha« Tudi kakšne bodo pokojnine. Žal je »Vprašanje predsedniku DZ dr. Milanu Brglezu«, objavljeno v Dnevniku že 10. aprila, ostalo povsem brez odziva, kar je žalostno sporočilo zaposlenim bodočim upokojencem, ki bodo imeli tudi zato nižjo pokojnino, čeprav so jo zaslužili. Znanje in ne garanje in pošteno plačilo, bi morala biti prva predvolilna tema medijev in politikov, ki naj bi po volitvah vodili državo.

  6. »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali«, berem Menim, da se v Sloveniji ravno to dogaja!
    Ga. Cvetka Selšek, SKB banka, je nedavno izpostavila:«Za razvoj države so težave nastopile pri privatizaciji velikih podjetij, ko so »old boysi« menili, da so oni kar osebno lahko nosilci privatizacije. To je bila katastrofa. Dvajset let je zamujenih, ko nismo »gradili« kapitala in nismo znali upravljati kapitala. Tega znanja ni bilo v bankah, ne pri regulatorjih in ni ga bilo v podjetjih.»
    DEMOS je predlagal, da se pri privatizaciji skupne družbene lastnine upošteva pravičnost, to je razdelitev tega premoženja.
    Demosova privatizacija je predvidevala, da del družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane. Tako bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.
    Naša »pravična« politika pa je uzakonila »odplačno« privatizacijo z notranjimi odkupi, pri tem pa je omogočila menedžerske prevzeme brez vložka lastnega kapitala. Baypass obvodi podjetij in menedžerski krediti, na ra račun podjetja, so bremenili in oškodovali podjetja.
    Politiko, ki redno kritizira kapitalizem v svetu, doma nič ne moti koncentracija lastništva, celo brez vložka lastnega kapitala, niti očitna nova dohodkovna neenakost, niti v svetu problematizirana dedna ekonomija.
    Rezultat je bančna luknja, ki jih polni ljudstvo, neprimerno za kapital Do kdaj še?

  7. s

    Emigranti ne morejo ustanavljati v Sloveniji narodnih manjšin. Če se bo to uveljavilo po vsej Evropi potem pa se bo tudi v Sloveniji.

    Torej ni pogojev, da bi se v slovenski ustavi uvedle nove manjšine.

    V zvezi s tem je tudi grozljiv podatek, da Slovenija letno rabi 8.600 tujih delavcev oziroma emigrantov. Tudi v zdravstvu.Če temu prištejemo njihove družinske člane pridemo do številke 30.000. V desetih letih pa do številke 300.000.

    Zakaj pa se ne stimulira domače zaposlovanje in izobraževanje?!!!

    Na ta način bi se izognili kopici problemov.

    Odgovori

  8. Menedžerji in raja brez kapitala?
    ONA, 08.05.2018

    Predsednica uprave SKB banke, Cvetka Selšek, je nedavno izpostavila:«Za razvoj države so težave nastopile pri privatizaciji velikih podjetij, ko so »old boysi« menili, da so oni kar osebno lahko nosilci privatizacije. To je bila katastrofa. Dvajset let je zamujenih, ko nismo »gradili« kapitala in nismo znali upravljati kapitala. Tega znanja ni bilo v bankah, ne pri regulatorjih in ni ga bilo v podjetjih. »

    Berem knjigo Zakaj narodi propadajo:« Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.« Menim, da se v Sloveniji ravno to dogaja!

    Že ob osamosvojitvi je DEMOS in Američan G. Sachs predlagal, da se pri privatizaciji skupne družbene lastnine upošteva pravičnost, to je razdelitev tega premoženja. Demosova privatizacija je tako predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.

    Temu je nasprotovala naša »pravična in učinkovita politična ekonomija«, stara politika, na čelu z dr. Jožetom Mencingerjem, gospodarskim ministrom. Uzakonila je »odplačno« privatizacijo z notranjimi odkupi, pri tem pa je omogočila menedžerske prevzeme brez vložka lastnega kapitala. Baypass obvodi podjetij in tajkunski krediti na ra račun podjetja so bremenili in oškodovali podjetja v korist lastništva menedžerjev.

    »Napredno politiko«, ki redno kritizira kapitalizem v svetu, doma nič ne moti koncentracija lastništva, celo brez vložka lastnega kapitala, niti očitna nova dohodkovna neenakost, niti v svetu problematizirana dedna ekonomija.

    Navadni državljani nismo primerni za lastnike kapitala, kar je zabloda, krivica in svetovni unikum, zgrešena ekonomija.

    Rezultat so bančne luknje, katere narod pridno polni s svojim denarjem. Država pa najema kredite za preživetje, plačali jih bodo pa zanamci.

    Država in politika, ki ji lastni narod ne zaupa svojega kapitala, ni potrebna, saj narod kapital raje hrani v nepremičninah, na bankah, vlaga ga pa predvsem v tujini, kjer menedžerji sploh ne postanejo kar samoumevno še lastniki.

    Tam morajo menedžerji skrbeti za vse deležnike podjetja, tudi za zaposlene, kot za lastnike, za vlagatelje kapitala-delničarje.

    Poskrbeti morajo za dohodke zaposlenih in za donose delničarjev, to je za spodobne plače, dividende in za dajatve državi. Samo to jim zagotavlja kariero in nagrado. Sicer je učinkovita ekonomija in socialna država samo še »fatamorgana«, ki jo politika ponuja volivcem pred volitvami, a jih zavaja, saj dopušča, da se nam bančna luknja ponavlja.

    Takšna politika povzroča, da so mnogi le še raja. Do kdaj še?

    Franc Mihič, Ribnica

  9. Kako doseči »všečne« cilje razvoja države?
    DNEVNIK, 23. januar 2018
    https://www.dnevnik.si/1042799003/mnenja/odprta-stran/kako-doseci-vsecne-cilje-razvoja-drzave
    Prodajati moramo znanje, ne delovne sile. To je tudi cilj in strategija razvoja države, kar je pomembno kot ustava, ki zadeva vsakega državljana. Vlada je decembra sprejela cilje in strategijo pametne specializacije do leta 2030, kar je obetavno. Zaskrbljen pa berem članek Božično drevesce za državljane, v katerem prof. dr. Mojmir Mrak meni, da ima sprejeta vladna strategija razvoja države preveč všečnih ciljev. Problem je, da dokument predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta zelo vprašljiva ali pa je žal sploh ni. Iskrena in skrajno resna ocena, a brez odmeva. Kaj menijo stroka, SAZU in politika? Kljub vsemu je to korak vlade naprej. Dr. Jože Mencinger je še leta 2013 v članku Neuporabnost Kisika za gospodarstvo spraševal: »Kako sprostiti strateške naložbe in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?« Novinarka Simona Toplak je pred časom zapisala aktualne pripombe: »Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Sama vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, nam ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Ko je treba komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Ko potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, odideš iz Slovenije. Japonska strategija je veliko konkretnejša kot katera koli slovenska, a je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni ne dovolj natančna ne dovolj merljiva. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti: delali bodo izdelke ter ustvarjali potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Predvidena enormna so državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec. »Znan mi je primer podjetja z več kot tisoč zaposlenimi. Podjetju so bili poslani svetovalci z Danskega, ki jih je EBRD pred leti brezplačno ponudila RS. Po treh mesecih so odšli razočarani, saj v tem času niso prišli v stik z NS. Po razgovorih in dokumentih so sklepali, da NS ne opravlja svoje naloge, to je, da upravi ne postavlja zadosti ambicioznih ciljev pozicioniranja podjetja na trgu. Postavljeni cilji niso bili plod resnih tržnih analiz potencialov podjetja. Podjetje ima danes manj kot 500 zaposlenih. Zakaj si večina slovenskih podjetij torej ne postavi višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Zakaj lastniki v nadzorne svete ne postavijo strokovnjakov, ki poznajo stroko, trg in trende dejavnosti? Mogoče je vzrok tudi to, da podjetja pridobivajo potrebna finančna sredstva predvsem s krediti in ne na trgu kapitala. Menedžerji, zlasti tisti ki so »postali« še lastniki, ne iščejo vlagateljev, ne izdajajo in prodajajo delnic, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Prevladuje »kreditizem«, ki je glavni boter bančne luknje. Prof. dr. Peter Glavič že dolgo opozarja: »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.« Slovenci naj bi imeli v bankah več kot 17 milijard evrov. Veliko slovenskega kapitala je v tujini, kjer financira nova delovna mesta. V razvitih državah državljani veliko vlagajo v gospodarstvo. Nemci imajo vloženega štirideset odstotkov svojega kapitala, v ZDA celo oseminsedemdeset, mi pa le pet odstotkov kapitala. Pričakujemo pa razvoj gospodarstva, kakovostna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in konkurenčnostjo. Zakaj torej ne vlagamo več našega kapitala v naše gospodarstvo? Mar imajo menedžerji raje bančne kredite in ne kapitala (domačih) vlagateljev? Kaj je ugodnejše za razvoj podjetja, bančni krediti ali kapital vlagateljev? Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Treba je več vlagati v razvoj, da bomo prodajali znanje in ne le delovne sile.
    Franc Mihič, Ribnica

  10. Japonska in slovenska načela?
    Delo, 28. marec 2018

    Japonska načela:«Organizacije obstajajo v družbi z namenom, da zadovoljujejo ljudi v tej družbi. To je razlog za njihov obstoj in naj bi bila njihova primarna naloga. Pri vodenju organizacije je prva skrb vodstva zadovoljstvo ljudi, ki so povezani z njo. Če ljudje niso zadovoljni in ne morejo postati zadovoljni, potem taka organizacija ne zasluži, da obstaja. Prva naloga poslovanja je, da imajo zaposleni ustrezne prihodke. V to so vključeni tudi delavci pogodbenih partnerjev in pridruženih prodajnih in servisnih organizacij. Potrošniki so naslednji v tem krogu. Morajo se čutiti zadovoljne in imeti prijeten občutek, ko kupujejo in uporabljajo naše blago in storitev. Upoštevati moramo tudi blaginjo lastnikov delnic. Japonska je kapitalistična dežela in vsaka organizacija mora imeti dovolj dobička, da pokriva delež pri dobičku za lastnike delnic.«

    Podjetnik Ivo Boscarol pa pravi:»Filozofija poštenosti do zaposlenega bi morala biti standard. Težko je biti pošten, če imamo za največjega narodnega junaka tihotapca Martina Krpana, utajevalca davkov. Japonska najbolj kapitalistična država, a imajo človeka na prvem mestu.«

    Generalni državni tožilec Drago Šketa pa pravi: “Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.”
    Kdo mora to storiti?

    Franc Mihič

  11. Kaj so temelji razvoja dežele?
    DELO – SP – Prejeli smo; 29. November 2014

    Ob zadnjem nemškem obisku na najvišjem državnem nivoju te dni v Sloveniji je bila zelo aktualna okrogla miza, na ogled vsej javnosti, kjer sta bila tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je na vprašanje, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene predvsem kmetijske dežele postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja, odgovorila, da so bili najpomembnejši trije temelji.

    Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
    Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
    Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.

    Berem tudi: »Raziskava britanskih ekonomistov Sasche Beckerja, Petra H. Eggerja in Maximiliana von Ehrlicha kaže, da evropska sredstva spodbudijo razvoj le v približno v 30 odstotkih regij. Glavna dejavnika pri tem sta pričakovana učinkovitost vladnega aparata in lokalnih oblasti ter morda nekoliko presenetljivo izobraženost prebivalstva. Nadpovprečna izobraženost lahko prinese večji izkoristek evropskih sredstev in tudi 0,63 odstotne točke višjo rast BDP kot v regijah z manj izobraženim prebivalstvom.

    V Sloveniji višje rasti BDP ni bilo mogoče opaziti. Odgovor za takšno stanje lahko torej iščemo tudi v neučinkovitosti občin in vlade.«

    Kaj pa če v deželi le ni prave izobrazbe, znanja?
    Ali so proizvajalci znanja, univerze,visoko šolstvo, inštituti »prodajali« vladam, prebivalstvu neustrezno znanje za razvoj dežele, za dvig dodane vrednosti in BDP-ja?
    Kaj se lahko nauči Slovenija od Bavarske?
    Kaj so torej lahko temelji razvoja?

    Franc Mihič Ribnica

    DNEVNIK, 1. December 2014-12-13
    http://www.dnevnik.si/mnenja/pisma-bralcev/kaj-so-temelji-razvoja-dezele

    Pred leti, dne 25.11.2014, je bila v Ljubljani javna okrogla miza predsednika Nemčije, g. Joachima Gaucka, s sodelavci in predsednika Slovenije Boruta Pahorja s sodelavci. Razpravo je prenašala nacionalna TV. Posnetek je na: https://www.youtube.com/watch?v=DpfUEE72qFY
    Tedaj sem opazil, da so slovenski mediji poročali zelo samovšečno in so sledili Marti Kos, tedanji veleposlanici v Nemčiji, ki je v tem omizju govorila o naši uspešnosti, centrih odličnosti, od katerih se bi tudi Nemci lahko kaj naučili. Namesto, da bi slovenska stran dobro poslušala nemško stran, je skrbela predvsem za »lepo sliko Slovenije«. Ko sem to opazil, sem napisal ta prispevek, ki ga je objavilo več tiskanih medijev, a se nanj ni nihče odzval. Mogoče je še vedno aktualen?:

  12. Kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let?
    DNEVNIK, 17. februar 2018
    »Če pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nihče nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta ‘računovodska politična vizija’ nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.« Tako je leta 2015 opozarjal prof. Jože P. Damjan, pred tem, leta 2013, pa tudi: »Slabe kredite bo moral nekdo plačati. In očitno bomo to davkoplačevalci. V Sloveniji škoda neetičnih odločitev znaša 15 odstotkov BDP v bančnem sektorju, če temu pripišemo še izgubljeno gospodarsko rast, je račun še višji. Slovenijo bo tako pomanjkanje etike stalo okoli 30 odstotkov BDP.«

    Nekaj se je v tem času le premaknilo. Sprejema se vizije in strategije razvoja 2050 in 2030. O problemu etičnosti oziroma neetičnosti bančnih in podjetniških odločitev in škodi pa nismo prišli daleč. Vladi je torej le uspelo napisati in decembra sprejeti cilje in strategijo pametne specializacije države do leta 2030. Žal pa so ocene o izbranih ciljih in realnost oziroma uporabnost strategije, kako doseči te cilje, skrb zbujajoče. Prof . dr. Mojmir Mrak pravi, da strategija razvoja 2030 predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Pri tem pa vlada tarna, da nam primanjkuje denarja za raziskave in razvoj, za vlaganje v razvoj, za nove investicije v javnem sektorju, za drugi tir, za modernizacijo prometnic, za zdravstvo, socialo, za višje (minimalne) plače in pokojnine itd. Tudi vlada ugotavlja, da stagniramo v dodani vrednosti na zaposlenega in konkurenčnosti.
    Slovenci pa imamo na drugi strani kapital, privarčevana sredstva. Po zadnjih podatkih naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard je pa v tujini, kjer financira nova delovna mesta. Slovenci imamo samo pet odstotkov BDP svojega kapitala v finančnih naložbah, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Kako je mogoče, da domači kapital leži v bankah ali pa je v tujini, vlada pa pravi, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v razvoj?
    Slovenci pričakujemo razvoj gospodarstva, nova kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Zakaj se to ne dogaja? Zakaj je vlaganj v raziskave za stvarne industrijske potrebe premalo? Večina slovenske industrije posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar dokazujejo tudi nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalna sfera ne razvija znanj, ki jih potrebuje naša industrija. Industrija za razvoj teh znanj pa ne najema akademske sfere. Zakaj ni interesa v podjetjih? Zakaj so strategije pomembne za državo in podjetja? Za državljane in za ekonomijo je strategija države pomembna kot ustava. Za podjetja je to pogoj za uspeh in preživetje.
    V nemškem članku z naslovom »Popeljite svoje podjetje na prehitevalni pas« piše: Pravočasno razvijte strategije in jih uresničite. Zakaj se strategije ne razvijajo. Vodilni praviloma bolje obvladujejo operativne kot strateške posle. Najuspešnejše so dolgoročne strategije. Mnoga podjetja ne znajo opredeliti svojega bodočega položaja na trgu. Vodilni niso v stanju pripraviti smernic za bodočo usmeritev. Takšna podjetja so ranljiva in lahek plen. Strategija ni enostavno posnemanje konkurence. Uspešna podjetja temeljijo na lastnih prednostih.
    Za strateško usmeritev so bistvena sledeča vprašanja. Kaj je naša ponudba na trgu? Katere storitve oziroma produkte hočemo ponujati tudi v bodočnosti in katerih ne? Katerim kupcem in skupinam kupcev hočemo ponuditi našo ponudbo in katere nočemo več obravnavati? Katere trge ali industrijske veje bomo obravnavali in katerih ne? V katerih regijah hočemo aktivno delovati in v katerih ne? Uspešen razvoj strategije pomeni uspešno sodelovanje vodilnih, ki so svoje interese podredili interesom podjetja. Le realni cilji, podprti s kvalitetno strategijo, države in podjetij, so priložnost za večje vlaganje slovenskega kapitala.
    Kaj je ugodnejše za ekonomsko suverenost države in za učinkovit razvoj, bančni krediti ali kapital vlagateljev? Dilema, vredna politične obravnave. Politiki pred volitvami napoveduje boljše čase. Bodo podali odgovor?
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042801858/mnenja/odprta-stran/kaj-bomo-poceli-cez-30-ali-40-let

  13. POZOR: Zaposlovanje naj bo premišljeno!

    Sinoči je bilo po medijih sporočeno, da Slovenija rabi letno 8.600 tujigh delavcev- emigrantov. Skupaj z njihovimi družinskimi člani torej vsaj 30.000. V desetih letih pa 300.000.

    Zakaj pa se ne stimulira in ne izobrazi domačih delavcev, pa bi odpadli vsi problemi tudi tisti, ko emigranti hočejo v Sloveniji ustanavljati svoje manjšine.

    Sicer pa tudi zaposlovanje ne sme biti brezglavo, ker bodo jutri viški.

  14. Zato se naj stimulira domače zaposlovanje in tako prepreči beg mladih v tujino.

    Država naj takoj sprejme ustrezne ukrepe!

  15. “Ja bih voleo, da znam šta Nemci hoče pa da im se to učini; neka kažu kakvu hoču kutiju, pa če im se ta kutija napraviti; ali mi ne znamo šta oni hoče.”

    – Anton Korošec v pogovoru z Milanom Jovanovičem Stoimirovičem, 1940.

  16. »Naj zmaga politična opcija, ki bo krepila povezave z najbolj razvitimi gospodarstvi sveta« je naslov članka, v katerem Mitja Steinbacher, s fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, uvodoma pravi:«Rad bi videl, da na volitvah zmaga tista politična opcija, ki bo krepila povezave Slovenije z razvitimi državami v okviru OECD, Svetovne trgovinske organizacije, zveze NATO, Evropske Unije in Združenih držav Amerike.«
    Kako Slovenija ceni to usmeritev in kako so Slovenci navdušeni nad njo in koliko se politična opcija trudi za to usmeritev za povezavo z najbolj razvitimi gospodarstvi, nazorno kažejo številna pisma bralcev v Dnevniku z naslovom »Ameriška politika nam ne more biti za zgled«, s katerimi številni pisci bralcev pisem podpirajo stališča Rudija Volka, iz Ljubljane, glede Rusov in Američanov. Razlog temu je začudenje nad naklonjenostjo nas Slovencev do Rusije, ki ga je izrazili ameriški veleposlanik Brent Hartley:
    Odprto pismo ameriškemu veleposlaniku Brentu Hartleyju, DNEVNIK, 13. april 2018 https://www.dnevnik.si/1042818295
    To pismo je žaljivo do ZDA in demokracije. Temu sledijo še hujša pisma z naslovom »Ameriška politika nam ne more biti za zgled«, v katerih številni pisci obtožujejo ZDA, kot najbolj pokvarjeno državo, tem piscem pa odgovarja samo eden pisec. Naj naveden povezave za ta pisma:
    Ameriška politika nam ne more biti zgled
    Mira Kofler, Škofja Loka
    DNEVNIK, 17. april 2018
    https://www.dnevnik.si/1042818706

    Ameriška politika nam ne more biti zgled
    Franc Mihič, Ribnica
    DNEVNIK, 20. april 2018
    https://www.dnevnik.si/1042819178

    Ameriška politika nam ne more biti zgled
    Mira Kofler, Škofja Loka
    DNEVNIK, 24. april 2018
    https://www.dnevnik.si/1042819619/mnenja/odprta-stran/ameriska-politika-nam-ne-more-biti-zgled-180423

    Ameriška politika nam ne more biti zgled
    Franc Mihič, Ribnica
    DNEVNIK, 12. maja 2018
    https://www.dnevnik.si/1042821634

    Ameriška politika nam ne more biti zgled, 2.
    Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
    DNEVNIK, 14.05.2018
    https://www.dnevnik.si/1042821774

    Ameriška politika nam ne more biti zgled, 3.
    Franc Mihič, Ribnica
    DNEVNIK, 16.05.2018
    https://www.dnevnik.si/1042822117

    Ameriška politika nam ne more biti zgled, 4.
    Vladimir Silič, Bled
    DNEVNIK, 18. maj 2018
    https://www.dnevnik.si/1042822408

    Tudi ameriška politika ni nič svetega
    Milan Maver, Ljubljana
    DNEVNIK, 23. maja 2018
    https://www.dnevnik.si/1042822985/mnenja/odprta-stran/tudi-ameriska-politika-ni-nic-svetega

    Kaj nam je sporočil ameriški veleposlanik
    Tomaž Mastnak
    DNEVNIK, 23. maj 2018
    https://www.dnevnik.si/1042822988

    Ameriška politika nam ne more biti zgled, 5.
    Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
    DNEVNIK, 24. maj 2018
    https://www.dnevnik.si/1042823097/mnenja/odprta-stran/ameriska-politika-nam-ne-more-biti-zgled-5

    Ameriška politika nam ne more biti za zgled, 6.
    Jožef Martini, Ljubljana
    DNEVNIK, 28. maj 2018
    https://www.dnevnik.si/1042823518/mnenja/odprta-stran/-ameriska-politika-nam-ne-more-biti-za-zgled-6
    Ob prebiranju pisem bralcev, še posebej g. Milana Mavra, sem se znašel v dilemi. Ali ob tako nazornem, vrhunsko sporočilnem pismu lahko tej zgodbi še kaj dodam? Pa vendarle, moram. Prostor mi sicer ne dopušča, da bi Francu Mihiču, s katerim polemiziramo v seriji pod zgornjim naslovom, oponiral pri številnih njegovih trditvah, zato se bom omejil le na nekatere, ki potrjujejo, da mi ZDA ne morejo biti za zgled.
    Jožef Martini, Ljubljana

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite