Matjaž Šinkovec: Slovenska pomlad ni čakala na padec Berlinskega zidu

14
671
Demos je znal preseči prepad med pozicijo in opozicijo.

Ne verjamem v neke zgodovinske sile, ki spreminjajo svet. Kar se je pred tremi desetletji dogajalo, predstavlja skupek usod zelo različnih ljudi iz zelo različnih okolij in razmer, ki smo vsak na svoj način začutili, da gre za trenutek, ko moramo storiti nekaj za emancipacijo svoje domovine: jo normalizirati znotraj in jo afirmirati zunaj.  In – čeprav smo s tem vstopali v politiko – se tega pravzaprav nismo povsem zavedali.

Ko je bil posel opravljen, smo številni politiko zapustili; sam sem se z odhodom v diplomacijo v bistvu vrnil na področje, na katerem sem menil, da lahko največ prispevam k afirmaciji domovine, več kot v notranji politiki. Prav tako se nismo zavedali, da ustvarjamo zgodovino. V svojih prizadevanjih smo bili naivni, vendar očitno brez tega ne bi šlo. Bolj ali manj smo zanemarjali nevarnosti, da izgubimo službe ali pristanemo najmanj v zaporu, če ne kaj hujšega.

Nihče nas ni prosil, da se politično angažiramo, nihče nam ni tega naročil, oziroma zapovedal. Nismo pa bili povsem sami, pridružili so se nam tudi ljudje, ki so bili poslani, da nas spremljajo, poročajo svojim gospodarjem in nas po možnosti manipulirajo.

Vsa naša upanja bi bila verjetno bob ob steno, če ne bi prišlo pred trenutkom, ko smo pričeli ustanavljati prve alternativne politične organizacije, do spontanega zbiranja na ulicah in trgih v podporo Janezu Janši in drugim ob JBTZ procesu ter posledično v podporo dolgo teptanim človekovim pravicam. V ozadju so se pojavljale razpoke v komunističnih režimih Vzhodne Evrope in Varšavskem paktu.

Vendar je vprašljivo, kako bi se končala, če do tega ne bi prišlo. Prvič – in upam, da ne zadnjič – v zgodovini smo Slovenke in Slovenci z različnih vetrov, različnih prepričanj, stopili skupaj.

Resnica je naše najmočnejše orožje

Od tu naprej gre predvsem za pripoved – morda za koga irelevantno – o mojem osebnem angažiranju, kot drobcu celote. Čeprav strikten individualec, saj imam o vsaki zadevi svoje mnenje, sem tedaj začutil, da je nujno povezovanje morda ne povsem enako mislečih, a podobno mislečih.  Teh zgodb, v bistvu predvsem nezapisanih, je mnogo. Tedaj ni bilo fejsbuka, tviterja in podobno, da bi vsak o vsakem lahko vedel vse. Morda je to tudi dobro, da se tako hitro niso širile vsakršne laži.

Od staršev sem podedoval domoljubje in morda pretirano vero v resnico. Mojo mater, ki mi je od malega govorila, da se je borila za svobodno Slovenijo in ne Jugoslavijo, je leta 1943 – zaradi njene dejavnosti po izdajstvu s strani sodelavca – gestapo zaprl v Begunje. Po odpustu iz zapora je bila na smrt izvensodno obsojena s strani vodje t. i. gorenjskega Obkoma, vendar jo je pred ustrelitvijo rešil človek, ki je njeno zgodbo, sicer brezimno,  pred desetletjem omenil v intervjuju v Mladini. Za majhno Slovenijo nič nenavadnega, da so vsi trije dolga leta živeli v isti večstanovanjski zgradbi par sto metrov od tu.

Moj oče, nekdanji semeniščnik in dve desetletji novinar, je v uvodniku 1. številke Ljubljanskega Dnevnika 10 dni po mojem rojstvu zapisal: “resnica je naše najmočnejše orožje”, kar je bilo za tiste čase precej bogokletno. Kadar se je kaj pregrešil, sicer ni bil poslan v zapor, ampak na orožne vaje.

Slovenska pomlad ni čakala na padec Berlinskega zidu

Čeprav mi je bila v mojih gimnazijskih letih glavna preokupacija rock glasba, so me prevzemale tudi misli o svobodi posameznika in svobodi domovine. Ker tega nisem povsem skrival, me je leta 1968 in leta 1970 zaslišala policija. V drugem primeru, v mojem zadnjem letniku gimnazije, je šlo za distribucijo v tujini natisnjenega pamfleta o transformaciji federacije v konfederacijo ter političnem pluralizmu.
Za Slovenijo ni nič nenavadnega, da je človek iz SDV, ki me je tedaj zaslišal, po nastopu demokracije prevzel visoko mesto na področju varnosti v naši državi, človek iz iste službe, ki je v 80-ih letih prejšnjega stoletja največ pisal o meni, pa je bil po osamosvojitvi Sloveniji poslan na delo k meni v tujino. “Takle mamo!”

Po gimnaziji sem se znašel na oni strani luže in kot kalifornijski hipi užival v svobodnem svetu, vendar vseeno tuhtal, kdaj bo priložnost za slovensko emancipacijo. Kot minorni pisec znanstvene fantastike sem tam leta 1972 celo napisal science-fiction zgodbo, v kateri se pojavim kot poslanec v slovenskem parlamentu v nekakšni postkomunistični Sloveniji.

Na 7. ali 8. mesto članstva v znamenitem Tomšičevem rokovniku

Jeseni 1988 sem se vključil v iniciativni odbor za ustanovitev socialdemokratske stranke Slovenije, mislim, da me je France Tomšič v svojem znamenitem rokovniku zapisal na 7. ali 8. mesto članstva med malo več kot peščico ljudi, ki se je srečevala na Kersnikovi 4. SDS je bila tista alternativna organizacija, ki je od samega začetka govorila, da je stranka in ne sindikat ali gibanje.

Kljub ne najbolj varnim časom, smo od prvega trenutka odkrito govorili o svojih namenih. Ob kasnejšem prebiranju dokumentov SDV o sebi, sem ugotovil, da je špijone in špiclje, ki so mi prisluškovali in sledili, najbolj čudilo dejstvo, da govorim javno isto kot zasebno. Resnica je bila po desetletjih skrivanja intimnih razmišljanj tako osvobajajoča.

V stranki sem v nadaljevanju opravljal funkcije člana predsedstva, podpredsednika in po sili razmer kasneje tudi vodje poslanske skupine, s tem pa posledično člana Predsedstva Demosa, telesa s po dvema članoma vsake koalicijske stranke, ki je v bistvu sprejemalo najpomembnejše slovenske strateške odločitve.

Kot vedno sem bil precej svojeglav in sem se že v svojem govoru na ustanovitvi stranke v Cankarjevem domu februarja 1989 zavzel, da naj bo stranka širša kot zgolj strogo socialdemokratska ter citiral Margaret Thatcher, da lahko porabimo le tisto, kar zaslužimo. Moje zamisli so bile pogosto radikalne, vendar sem jih želel uveljavljati na mehak način. Kot demokrat pa sem kljub pogostim dvomom vedno spoštoval večinsko sprejete odločitve v predsedstvu ali svetu stranke in ostal njen član do današnjega dne.

V stranki me je od samega začetka zanimala predvsem zunanjepolitična plat (vzpostavil sem stike z okrog 40 tujimi strankami in tremi demokratičnimi internacionalami), vendar sem kmalu po ustanovitvi prišel do občutka, da se bo na prvih svobodnih volitvah razdrobljeni opoziciji slabo pisalo.

Oblikovanje opozicijske koalicije Demos

Skrbelo me je, ker si nekateri med nami sploh niso mogli zamisliti – ali pa niso želeli – da bi demokratične stranke zmagale na prvih svobodnih volitvah. Sam sem bil prepričan, da je zmaga nujna, sicer bo sen o svobodni Sloveniji ostal zgolj sen.

Zato sem spomladi leta 1989 na svojo roko pripravil predlog oblikovanja opozicijske koalicije, ki sem jo poimenoval Demokratična lista. Narisal sem celo njen simbol v obliki mavrice, ki bi dokazoval, da gre za ideološko različne stranke, vendar z identičnim interesom za vzpostavitev demokratične suverene države. Predlog sta sprejela tako predsedstvo kot svet stranke in predsednik Jože Pučnik me je zadolžil, da ga predstavim drugim nastajajočim strankam. To sem storil — in po z naklonjenostjo sprejeti ideji in pričetku sestajanja opozicijskih strank – prepustil pogovore z ostalimi štirimi strankami tedanjemu podpredsedniku Andreju Magajni.

Ko pa sem jeseni izvedel, da je prišlo do soglasja o oblikovanju združene demokratične opozicije, ki naj bi imela za kratico ZOS sli  ZDOS, me je zaskrbelo. Kdo bi glasoval za takšen stvor? ZOS? ZDOS?

V literaturi, ki omenja dogajanja okrog ustanovitve koalicije, je omenjeno, da sem dolgo razmišljal, dokler nisem prišel do imena DEMOS. Temu v bistvu ni bilo tako, šlo je bolj za nekakšno epifanijo, k njej pa je verjetno prispevalo moje večletno šolanje  v ZDA ter moja ljubezen do igranja z besedami. Ime Demos je jasno izražalo, da gre za voljo demosa, torej ljudstva, in za demokratično opozicijo Slovenije; spominjalo pa je tudi na z moje strani izvirno predlagano ime Demokratična lista.

Ocenjujem, da je bila odločitev predstavnikov novih demokratičnih strank, da predlog – ne le prebavljivega ampak tudi privlačnega in pomenljivega imena koalicije – sprejmejo, koristna za zmago na volitvah leta 1990.

Demos je znal preseči prepad med pozicijo in opozicijo

Danes je jasno, da je bila poleg oblikovanja vlade drugi pomembni Demosov uspeh zgodovinska odločitev v Poljčah za razpis plebiscita o samostojnosti, ki so jo v bistvu sprejeli večinsko poslanci, člani Demosovega kluba, kljub zadržkom nekaterih bolj previdnih članov vlade.

Povezan s tem je bil ključni kompromis o zakonu, ki je rezultiral v izrednem, tako rekoč spravnem rezultatu plebiscita, saj je bila posebna kvaliteta Demosa, da je za velike projekte v nacionalnem interesu znal preseči prepad med pozicijo in opozicijo. To se je še posebej izkazalo v tedanji parlamentarni Komisiji za mednarodne odnose, ki sem jo imel veselje voditi, ki je pri oblikovanju zunanje politike Slovenije težila k čim večji konsenzualnosti, kar lahko njen član, danes predsednik države, potrdi. Prvi veleposlaniki, ki jih je Demos poslal v tujino, tudi niso bili iz Demosovih vrst, in v parlamentarne delegacije v tujino so bili od samega začetka vključeni opozicijski poslanci.

Ne bi bilo napak, da se obudi duh Demosa

Po vstopu Slovenije v Nato in EU se je že zdelo, da smo na Slovenskem doživeli konec zgodovine, a z leti se je izkazalo, da temu ni tako. Ne bi bilo napak, da bi stopili ljudje dobre volje skupaj, kjerkoli na političnem zemljevidu se morda vidijo, da se obudi, če smem tako reči, “duh Demosa”. Torej zavzemanje za vrednote in cilje, seveda v povsem drugih razmerah, za katere se je Demos zavzemal eksplicitno ali implicitno:

    • resnico, ki je dejansko “naše najmočnejše orožje”;
    • svobodo govora, ne cenzuro v prijazni preobleki;
    • Pravno državo v vseh njenih značilnostih;
    • Varnost in skrb za lastne državljane na prvem mestu;
    • Verodostojnost države znotraj in na zunaj z izpolnjevanjem svojih zavez;
    • Nedvomno pripadnost Zahodu, vključno s Severnoatlantsko zvezo;
    • Aktivno, kreativno članstvo v EU, ne zgolj sledenje drugim;
    • Spravni proces, ne le ob velikih športnih dogodkih in človekoljubnih akcijah;
    • Ponujeno roko vladajočih opoziciji pri reševanju dolgoročnih vitalnih interesov Slovenije, še posebej ohranjanja našega načina življenja.
Avtor je s tem prispevkom nastopil kot slavnostni govornik na slovesnosti, ki jo je pripravil Borut Pahor ob 30-letnici ustanovitve koalicije Demos. Slovesnost je bila v ponedeljek, 2. 12. 2019, v predsedniški palači v Ljubljani.

Avtor se je v uvodu zahvalil predsedniku države “za njegove pobude spravne narave ob različnih obletnicah, ki nas spominjajo na gradnjo temeljev demokracije in državnosti Slovenije.” Izrazil je tudi da sta ga na slovesnosti spremljala njegov ”brat Janez, ki je bil vpleten v dogajanja v času pred tremi desetletji, med drugim kot sekretar ljubljanskega Demosa, in moja soproga Majda, ki je morala prenašati šikane in grožnje zaradi mojih dejavnosti.”

14 KOMENTARJI

  1. Z zanimanjem sem prebral ta zapis. Čeprav smo vse to doživeli, pa nam taki teksti vedno povedo marsikaj kar smo morda pozabili , pa seveda tudi ne vedeli !
    Tudi zelo pravi cilji in vrednote so napisane na koncu kot “duh Demosa”. Si predstavljate kako bi bilo, če bi bile upoštevane večino zadnjih 30 let ?!
    Ob tem kar je zdaj, si skoraj ne moremo….

  2. “Demos je znal preseči prepad med pozicijo in opozicijo.”

    Kakšna pogumna trditev. Demos ni znal preseči prepada niti znotraj samega sebe, kaj šele širše. Po aprilu 1990 je tako sledilo klanje za moč, v katerem so najprej izgubili predsedniške volitve, nato pa so enostavno razpadli kot hišica iz kart.

    • Antom Tomašič dejansko hrani originalni dokument koalicijske pogodbe. Ravno včeraj sva o tem po sestanku. Prav vesel bi bil, da bi bil tam tudi Šinkovec a ga ni bilo. Ugotavljala sva med drugim: koliko originalnih dokumentov še obstaja in poleg mene in njega – kdo jih še ima. Tone je zelo korekten človek; o častihlepnem Šinkovcu pa tega ne morem reči.

  3. G. Šinkovec zna lepo obračati besede. A koliko neresnic je natvezil – pravilno rečeno “LAŽI” – človek ne more verjeti.
    Kot prvo on sploh ni bil član Predsedstva DEMOSa za kar se predstavlja !!! Ne samo, da ga ne vidite na znani Stojkovi fotografiji, dejansko se ni udeležil nobenega formalnega sestanka (tam kjer smo sprejemali sklepe / to se pravi odločali.) Se tudi ni mogel, saj so bila stroga pravila koliko predstavnikov ima v predsedstvu vsaka stranka kako se sprejemale odločitve. Na liku moje predhodne objave, ki ga je zgornji komentator že objavil, so točni podatki o sestavi takratnega predsedstva. K sreči o se ohranili dokumenti. A o tem v nadaljevanju in tudi o tem kako se “ščinkavec kiti s tujim perjem”. Osupel sem in ne morem verjeti kaj si ambiciozni (če sem mil v izrazu) M.Š. upa in kako je izrabil povabilo predsednika Pahorja. (Tudi to je uganka kdo ga je Pahorju sploh predlagal. Neuradno vem, a rabim še potrditev). Konec koncev je nekdo zavedel tudi predsednika RS. A kot rečeno o vsem v nadaljevanju. Morda – zaradi kraje avtorskih pravic – še na katerem drugem mestu.
    Vse to okoli “zaslug za narod” izpade kot fajt dveh nečimrnih bivših politikov. Žal se je Šinkovec spozabil in šel predleč. Ne bom ostal tiho!

    • Jaz tudi poznam enega takega “scinkavca”, ki veselo objavlja po Sloveniji in na Hrvaskem, da je v osamosvojitvenih letih imel tisto funkcijo, ki sem jo dejansko imel jaz. Kaj cmo, kolko ljudi tolko cudi.😈☺

  4. Škoda, da so pomladniki tako samovšečni in kapricasti, kdo je bil bolj pomemben.

    Iščejo bodičasto grmovje, ne vidijo pa slovenski zeleni gozd, ki nam daje razvojno zdravje.

    Vsi se podredite slovenskim skupnim plemenitim ciljem, na svojo narcisoidnost pa pozabite!

    • Ko bi jo le lahko pozabili !!!
      Ne zmorejo je. Človek s to motnjo sploh ne prizna da jo ima, zato ne čuti nobene potrebe po odpravi le – te.
      V svetu pa je ta motnja v porastu.

  5. Tipično SLO vsegliharstvo. Saj ne rabim spomenika; ob navajanju neresnic, pa le ne bom tiho. Sedaj pa sva oba (eden, ki potvarja in drugi, ki demantira oz. informira ) enaka,”nečimrna”…
    Je pa res malce “samovšečno” Šinkovčevo navajanje zaporedne številke vpisa v SDZS ob začetkih nastajanja stranke.
    Ne vem zakaj je tako naglaševal (poglejte njegov tekst), da je bil 7. ali 8. član ob ustanavljanju SDZS. A res mora o tem njegovem “podvigu” brati cela SLO ?!
    Da ga razveselim (namreč imam poimenski seznam prvih 50 članov). Bil je sedmi in ne osmi. “To pa je nekaj”, če sem malce hudomušen.
    No, pozabil pa je ob tem povedati še nekaj: OB VPISU V SDZS JE ŠE IMEL PRTIJSKO KNJIŽICO (!)

    • Ničesar nisem zasledila o vsegliharstvu, g.Andrej!
      Je pa to med vama dvema in nekako bosta morala to uredit.
      Vsaj povedat kar je treba.

      • Manj elegantna moznost je pa prebunkat. V kaksnih drugih, nebanalnih casih bi bila pa odvrzena rokavica kot poziv casti na dvoboj za zivljenje in smrt.

        • Velja. Pozivam ga na javno soočenje. Lahko potem tudi ven na sneg ali v MMA oktagon. Uživam v debatah, a obvladan tudi direkte, krošeje in aperkate. Mal sm že star, a rutina ostane. Še to: Udarce “izpod pojasa” pa sovražim – zato sem se tudi oglasil !

  6. Imam občutek, da se nekateri delajo malo butste. Na vsak način hočejo zadevo speljati na fajt dveh nečimrnih bivših politikov. Po sredi je manipulacija, ki jo lahko vidi vsak, če jo le hoče: odstranjevanje persone non grata in instalacija novih “zaslugarjev za narod”.
    Na Novi24Tv so me (t.im. zavezniki resnice) kar izrezal. Kaj šele, da bi me povabil, da jim kaj povem o takratnih dogajanjih. Kaj naj si mislim? Prav smešni so. Pa po svoje razumem njihovo zadrego. Že, če pogledate sliko, boste vidl, da tam ni niti JJ, niti Šinkovca, niti Grimsa … – sedanjih glavnih razlagalcev takratnih dogodkov.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite