Voliti, voliti, za dobro univerze
4.12.2013 sem se imel priložnost skupaj z ostalimi študenti udeležiti študentskega referenduma o novem statutu ŠOU, se pravi študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Priznati moram, da mi je ideja kot taka všeč. Študentske organizacije v Republiki Sloveniji definitivno potrebujejo svež dih, novo vodstvo in nove ideje. Toda ali nam lahko novi predlogi potrebno reformo nudijo? In še bolj pomembno, ali so predlagatelji lahko nov veter na študentski politični sceni, ki bo prinesel spremembe, dejansko v interesu študentov in univerze? In to študentov ne glede na njihovo politično in svetovnonazorsko prepričanje. A k temu se bom vrnil kasneje. Preden pogledamo vprašanja programa prenove ŠOU-ja in širše študentske problematike, se moramo povprašati o sami metodi propagande. Na dan referenduma so namreč pripadniki študentske Iskre, se pravi organizacije, ki je referendum predlagala, zelo agresivno ”novačili” študente za glasovanje. Ob tem bi izrazil obžalovanje, da volilni molk za študentske referendume ne velja.
Študent naj bo!
Zagovorniki referendumske opcije so nam namreč zatrjevali, da je glasovanje za njihov novi statut ŠOU-ja zelo velik korak k ureditvi študijskih razmer študentov. Dosegli pa naj bi ga z večjo demokratizacijo študentske organizacije in čez čas morda tudi univerze. A vendar, ali je tak korak možen v Sloveniji? V državi, kjer se med mladimi na fakultete vpiše okrog 80% srednješolcev? Ali je lahko vsak izmed teh, sploh če določena selekcija ni bila narejena, odloča o vseh zadevah, ki se tičejo celotne populacije študentov? Menim, da ne. Najverjetneje bi še vedno večina denarja romala v zasebne žepe, študentje pa bi dobili ”kruha in iger”. Ali lahko vsa ta silna brucovanja označimo kakor koli drugače? Kljub temu so pravkar omenjena dejstva zgolj neka ilustracija širšega problema, in sicer vprašanja o odnosu med univerzo in družbo. O nekakšni družbeni pogodbi o tem, kaj mora univerza storiti v zameno za to, da jo družba financira. Se pravi, da sama upraviči vlaganje davkoplačevalskega denarja vase. Ali nam Iskra ponuja nov in prepričljiv odgovor na to vprašanje? Tukaj pa oni »zmrznejo«. Argumentacijo za sam obstoj univerze in njen odnos, do družbe, države in naroda vidijo zgolj v novi utopiji, ki jo imenujejo demokratični socializem in ki obljublja novo odrešenje v enakosti. Toda ne zahajajmo od teme. Nova gibanja bodo ne glede na upravičenost začela govoriti v imenu vseh študentov in celo v imenu univerze.
Mi smo univerza!
Pod tem sloganom se je dogajala zasedba Filozofske fakultete v Ljubljani leta 2011. In kdo smo ta ”mi” ? Koga je po mnenju iniciative ”mi” predstavljal? Študente, profesorje? Morda v retoriki. Toda način, na katerega je bilo to povedano, je že vnaprej ”izključeval” določene osebe iz univerze. In te osebe s(m)o bili vsi, ki jih ne podpiramo. Zasedba fakultete, ki je nasprotovala bolonjski reformi, varčevanju in ekonomskim oviram pri izvajanju študija ter si je prizadevala tudi za širši boj proti ”neoliberalni” politiki, je hkrati kršila pravico študentov do predavanj in izvajanja študijskega procesa. Seveda v imenu študentov. Kaj pa smo tisti študenti, ki zasedbe nismo podpirali ali smo do nje bili vsaj bolj kritični? Kaj smo tisti študentje in profesorji, ki se jim ne pridružujemo? Smo morda izključeni z univerze?
Študent kot politični vojak
Študentje smo po mnenju določenega dela slovenske populacije označeni kot pasivni. Tako, da naj se veselijo! Ponuja se jim nova podoba študenta, političnega vojaka! Vsaj tak občutek lahko človek dobi pri prebiranju izjav, ki uvrščajo vsako trenje na univerzah v kontekst boja proti kapitalizmu. Če se kdo pač opredeli za levo opcijo, je to njegova osebna zadeva, nekaj povsem drugega pa je v to vleči študentske organizacije in še toliko bolj univerzo. Da se prve opredeljujejo politično, je problematično že zato, ker predstavljajo celotno populacijo študentov določene univerze. Vsi smo namreč postali njihovi člani že z vpisom na fakulteto. V tem oziru zmaga Iskre ne bi spremenila popolnoma nič, spomnimo se zgolj podpore družinskega zakonika, ki jo je izrekel ŠOU. Poskus politične opredelitve pa je še toliko bolj napačen. Univerza je avtonomna, kar pomeni, da se politika vanjo ne sme vmešavati. Toda to ne pomeni, da se univerza lahko vmešava v politiko. Seveda ima pravico (in dolžnost) braniti svojo avtonomijo in pravice, a vendar tega ne gre enačiti s podporo določenim političnim opcijam, kot bi si mnoge študentske organizacije želele.
Pričakovana katarza
Kljub vsemu zgoraj naštetemu smo lahko samo zadovoljni z dejstvom, da imamo težnje po reformi študentskih organizacij. Ne glede na to mislim, da ne potrebujemo iste hrane na novem krožniku. Če ni reform ali pa so neustrezne, je zadeva precej enaka. Trenja sicer so, a vendar bo pot, ko bo študentsko gibanje v celoti razumelo principe demokracije in univerzitetne avtonomije, še dolga.
Foto: Iskra
