Naj očiščenje in pomlajenje zajame tudi nas in z nami našo mlado državo!

3
375

Foto: FB TV MedvodeObjavljamo govor Jožeta Kurinčiča ob prazniku osamosvojitve, 26. 12. 2018, na sv. Jakobu nad Medvodami, kjer se na štefanovo domoljubi zbirajo že 28 let.

Pozdravljeni vsi zbrani na tej osamosvojitveni proslavi! Pozdravljeni vsi, ki ste sem k sv. Jakobu prišli z Gorenjske, pozdravljeni Notranjci in Ljubljančani, pozdravljeni tisti, ki ste prišli iz še bolj oddaljenih krajev Slovenije. Poseben pozdrav zamejskim Slovencem, ki leto za letom na tej gori delite veselje z nami! Pozdravljeni vsi, ki se veselite samostojne Slovenije, kjerkoli že ste!

Zakaj se zbiramo tu ob tej cerkvi že 28 let? Zakaj prihajamo sem v tem mraku in mrazu, pogosto v turobnem vremenu? Kaj nas žene na ta hrib? Zakaj prav sem k sv. Jakobu?

23. decembra 1990, na dan plebiscita, v tistem navdušenja in veselja polnem dnevu, se je spontano rodila želja, da bi veselje nad izidom plebiscitnega glasovanja izrazili na poseben način, na simboličnem kraju. Sv. Jakob je bila posrečena izbira: cerkev na hribu, čudovit razgled, simbolno lepa veduta, ki ponazarja Slovenijo. Alpinisti so šli ob razglasitvi plebiscitnih rezultatov na Triglav, mi k sv. Jakobu. Tu se na štefanovo od tedaj vsako leto zbiramo, da proslavimo rojstvo naše države. Tokrat že 28-tič. Tako postaja ta hrib drugi simbol slovenstva.

Dragi zbrani, se še spomnite, kako nas je nosilo pred 28. leti? Kakšno veselje! Kakšen trepet ob slutnji in spoznanju, da smo priče zenitu slovenstva. To občutje je pesnik Janez Menart takole izrazil v pesmi Slovenska pomlad.

Drevo slovenstva raste tisoč let
in zdaj prišla je vélika pomlad,
ko odcvetèl je hrepenenja cvet
in že zori svobode zlati sad.Sad, ki zori, ni dar bogatih tal
in sončnih dni in blagega dežja.
Iz upanja pognal je sredi skal
in rastel iz skrbi in iz gorja.
In zdaj zori. In milostljivi Čas
je med sinovi našega rodu
vseh dob in let in dni določil nasza zadnjo stražo svetega sadu,
da ga z drevesa tisočletnih nad
še zadnji hip nam ne ukrade tat.

Dragi rojaki, tisočletje in več je naš rod, ki živi od Mure do Jadrana, od Triglava do Gorjancev rastel v vedno večji jezikovni in kulturni povezanosti; vedno bolj se je oblikovala zavest o pripadnosti slovenski narodni skupnosti. Ta zavest je kulminirala v želji po lastni narodni državi. Odločilen na tej poti je bil plebiscit leta 1990. V podobi lahko rečemo, da se je naša država – ta mladenka, ki gre v 28. leto – na današnji dan pred 28 leti spočela. Potem je sledila  kratkotrajna – šestmesečna nosečnost in se 25. junija 1991 rodila. Silno je bilo veselje ob njenem spočetju, še večje ob njenem rojstvu. In tu pri sv. Jakobu se zbiramo zato, da bi to veselje v sebi obnovili in utrdili. V sivini in naporih vsakdana namreč pogosto pozabljamo na svetle plati življenja. Gre torej za dan veselja. Zato je smiselno, da na ta slovesni dan ne govorimo toliko o težavah te naše 28-letnice, ampak raje o razlogih za veselje. O tem, zaradi česar smo ponosni in veseli člani slovenskega naroda, sinovi in hčere domovine in države Slovenije.

Navedimo nekaj razlogov za naš ponos in veselje!

  • Zaradi naravnih lepot – tako smo vsi prepričani – Slovenija prav lahko kandidira za miss Evrope, če ne sveta.
  • Živimo na podnebno najugodnejšem območju zemeljske oble. Že Valentin Vodnik je zapisal: »Kranjc, tvoja zemlja je zdrava, za pridne nje lega najprava!«
  • Smo med najbolj naprednimi narodi sveta – med prvimi smo dobili prevod Svetega pisma v svoj materni jezik.
  • S sosednjimi narodi živimo v miru. Nekaj narodnega ozemlja smo v zgodovini sicer izgubili, a smo ga veliko tudi pridobili. Danes je Slovenija ena narodnostno najbolj homogenih držav.
  • Po gmotni blaginji spadamo med najbolje živeče Zemljane.
  • Poslovili smo se od političnega totalitarizma in počasi gradimo moderno demokratično družbo z levo in desno politično opcijo – kar najbolj ustreza dvojni človeški naravi.
  • Čeprav nas je le za eno večje svetovno mesto, imamo vzpostavljene vse institucije razvite države, znanosti, umetnosti, verske ustanove …
  • Kot kaže, je za nas maloštevilnost izziv, ne toliko ovira, o čemer je z navdušenjem pisal letos umrli pisatelj Alojz Rebula. Slovenec čuti, da ne sme ostati povprečen, preveč je izpostavljen – v dobrem in slabem – da bi si povprečnost lahko privoščil.

Je pa ena stvar, žalostna stvar, mimo katere tudi v tej slovesni uri, ki naj bi bila posvečena veselju, ne morem. Mislim na to, da so hiše, mimo katerih smo prišli sem na ta lepi hrib, napol prazne. Nekatere celo zapuščene. Mislim na vasi iz moje rodne Tolminske, pa tudi iz Benečije, v katerih je prebivalstvo – ne zdesetkano – ostalo ga je ponekod le še 10 odstotkov. Mislim na žalostno dejstvo, da Slovenci porabimo več plenic za ostarele kot za otroke. Gloda me vprašanje: Zakaj in za koga sploh samostojna država, ta zlati sad z drevesa slovenske pomladi, če pa kot narod izumiramo?

A tej mračni misli kljub vsemu odgovarja upanje, da se bo ta naš narod tudi kot biološka skupnost še pravočasno prebudil in bo iz naše Jesejeve korenike pognala mladika in se razrasla v mogočno drevo. Da se bo v naših družinah spet rodilo več otrok. Da bodo prišleki, ki prihajajo in bodo še bolj množično prihajali v ta naš raj pod Triglavom, z navdušenjem sprejemali našo kulturo, naš edinstven jezik in naše duhovno izročilo. Da bomo vsi z veseljem tu prebivali, da se bodo uresničile besede iz  Cankarjevega Kurenta, ki jih je pisatelj položil v usta samemu Bogu: »Veseli ljudje bodo živeli tod: pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« In še ena sintagma me v letošnjem Cankarjevem letu –  spremlja – »očiščenje in pomlajenje«, besede, ki jih je umetnik vizionar izrekel na predavanju po apokalipsi prve svetovne vojne pred 100 leti v Trstu. Takole je govoril:

»Prijatelji! Kadar preboli človek težko bolezen, kadar se vzdrami iz silne preizkušnje, iz temne blodnje, takrat ni več tisti, ki je bil poprej. Oni prejšnji, ki je živel pred boleznijo, mu je čisto drug človek, mu je skoraj tujec. Prerojenemu, iz trpljenja, iz groznice in blodenj vzdramljenemu se zdi, da je vse njegovo prejšnje bitje in nehanje nekje v daljni daljavi za njim, da je vmes célo dolgo, veliko in strašno življenje. Čuti pa obenem, da ni bila brezkoristna ta preizkušnja z vsemi njenimi brezmejnimi grozotami, da je bila preizkušnja potrebna zato, da so njegove razbolele oči ugledale veselo zarjo jutra in pomladi, da so oči njegove duše ugledale zarjo novega, poglobljenega spoznanja. Najprej spoznanja zmot in grehov preteklosti, nato spoznanja poti, ki vodi iz jutra v dan, iz sedanjosti v bodočnost. /…/«

Nič se ne bojmo, nič se ne strašimo dnevnega trpljenja, ne zakrivajmo oči pred grozotami časa – pogumno jim glejmo v lice! Ne samo človek, ne samo narod, tudi človeštvo se bo vzdignilo iz močvirja, očiščeno in pomlajeno!«

Verujmo in delajmo za to, da bo očiščenje in pomlajenje zajelo tudi nas in z nami našo mlado državo!

Bog živi Slovenijo!

3 KOMENTARJI

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite