Ne vem zakaj se večina prebivalcev Slovenije po triindvajsetih letih življenja v samostojni in demokratični državi prepušča nostalgiji preteklih časov in s skepso zre v našo skupno prihodnost. Ne mislim na politično, pač pa na prihodnost nas, ki moramo biti up našim sinovom in hčeram. Ne glede na politične viharje je Slovenija naša edina domovina. Kamorkoli bi ali bomo odšli smo in bomo za vedno samo tujci.
Sedanja politična oblast, ki nam greni življenje bo čez dve leti ali pa še prej odšla v pozabo. Državo Slovenijo nismo ustanovili za en sam politični mandat. Na plebiscitu 26. decembra leta 1990 smo se odločili, da hočemo svojo državo za nas in za naše potomce in da uresničimo tisočletne sanje naših prednikov. Zato smo jo, Slovenijo namreč, ob rojstvu okrasili s simbolom zastave v kateri so ponazorjene lepote dežele in ne politikov.
Ko sem se na praznik dneva samostojnosti in enotnosti (tega v resnici v političnih vrstah tudi leta 1990, in še manj 1991, ni bilo) sprehajal po naši bližnji in širši okolici bivanja, ki šteje 18 tisoč prebivalcev, sem naštel manj kot trideset zastav, ki so s ponosom krasila pročelja hiš. Pri tem sem presenečeno ugotovil, da jih ni bilo na tujih trgovskih centrih, ki jim je država Slovenija na stežaj odprla vrata. In ne na pročeljih tistih, ki jim je slovenska država dala možnosti boljšega življenja in tudi ne tistih, ki so si bogastvo nepošteno nagrabili (npr. Vektor-Viator). Tudi tistih blokovskih pročeljih ne, kjer so po Jazbinškovem zakonu, stanovalci za drobiž odkupili stanovanja.
Slovenci bi se morali zavedati, da zastavo ne obešamo politikom v čast, pač pa v čast in slavo domovini. Naši lepi deželi. Tako jo vidijo številni tujci. Mladi, ki vse bolj tarnajo v brezdelju, ne vedo, da je Slovenija, ob vsej finančni stiski še vedno ena najbolj socialnih držav za šolajočo mladino. Naj premislijo kam vse se jim nudi. Ko sem se pogovarjal s tujimi študenti te nehvaležnosti ne razumejo. V času naše mladosti o teh socialnih privilegijih še sanjati nismo smeli. To je preteklost in misel nanjo, ne sme kvariti naše sedanjosti.
Zavedati se moramo, da več ko bomo zahtevali od državne politike, bolj bo segala po davčnih obremenitvah, da bo zadostila našim zahtevam in da jo bomo ponovno postavili (izvolili) na oblast. Niso problem samo politiki pač veliki meri vladni in državni, poudarjam državni in ne javni uslužbenci.
Ni bilo slišati, da bi se slabi vladni svetovalci, politični in gospodarski strategi ali vodilni kadri v bankah ter drugih gospodarskih področjih odpovedali visokim privilegijem in tudi plačam ter si tako del krivde za današnje stanje naložili na ramena svoje nesposobnosti.
Prav zadnje mesece lahko dnevno beremo in poslušamo koliko bi za pokradeni denar imeli več za zdravstvo, šolstvo itd. Tajkuni niso kradli na račun šolstva, zdravstva itd. pač pa na račun zaposlenih. Še posebno tistih, ki jim delodajalec ni izplačal zasluženega denarja. Žal so bila to velikokrat tudi podjetja delno ali v celoti v državni lasti. Sedanja vlada je njihov zapitek zakonsko naložila vsem nam. Organi pregona še niso vprašali kam so vodilni odnesli denar, ki smo ga zaupali bankam in gospodarstvu.
Vsemu navkljub si natočimo čaše in nazdravimo letu 2014, da naj bo leto miru in ljubezni med vsemi. Naj se nam uresničijo upi in želje, ki smo jih izžarevali pred 23 leti. Med politiki naj zavlada duh takratnih politikov, ki so nam osamosvojili Slovenijo.
