Nagrajeni Jančarjev roman šele bo zablestel

9
304
Foto: PlanetSiol.
Foto: PlanetSiol.

Pravkar v Franciji prestižno nagrajeni roman Draga Jančarja To noč sem jo videl (založba Modrijan, Ljubljana 2010) je bil ob izidu precej časa na seznamu najbolje prodajanih knjig. Dobra uvrstitev ni omenjena zato, ker bi bila kak kazalec kvalitete. Bolj gre za razveseljivo dejstvo, da se na indeksu dobre prodaje sploh znajde kakovostno literarno delo. Pisateljske veščine namreč Jančarju ne upajo odrekati niti njegovi najbolj goreči nasprotniki. Literarnokritiškega konsenza torej ne bomo načenjali.

Čeravno knjiga ni več povsem sveža in je očitno našla pot do mnogih bralcev, kaže kratko nakazati njeno vsebino. Dogajanje ima časovno in tematsko težišče v drugi svetovni vojni. Roman je sestavljen iz petih pripovedi različnih ljudi, ki jih je v življenju zaznamovala glavna junakinja knjige Veronika. Prvi pripovedovalec je jugoslovanski vojak, ki ga je ne preveč uspela romanca s poročeno Veroniko pahnila v nostalgično pogrešanje. Sledi pripoved njene matere, ki razpreda svojo slabo povezano misel, v nedogled sedi pri oknu in čaka pogrešano hčer. Za njo nastopi zdravnik in pripadnik nemške vojske, ki se je znotraj vojaške službe v Sloveniji nekajkrat srečal z Veroniko in njeno privlačnostjo. Predzadnja nastopi dobra in zvesta služkinja Joži s posestva glavne junakinje. Vsi ti popisovalci dogodkov bralcu dvigajo napetost, ki jo z nasilno Veronikino smrtjo izpelje partizan Jeranek kot zadnji kronist. On posega v spomine že iz tranzicijskega časa. V zgodbi je zlahka prepoznati usodo lastnikov gradu Strmol. Zakonca Ksenijo in Rada Hribarja so januarja 1944 mučili in ubili vosovci in v skladu s svojo redno prakso do danes niso povedali, kaj se je dogajalo z njunimi trupli in kje sta »pokopana«.

Materija je torej vzeta iz najbolj boleče in nepredelane točke slovenske zgodovine. Zato seveda bralca, ki vidi čez golo štorijo, zanima, v katero zgodovinsko paradigmo sede. Ali je to še vedno prevladujoča boljševiška zgodovina ali pa je »že« upoštevana zgodovina, ki skuša biti skladna z dejstvi. Celoti je treba priznati, da zvečine ni v podporo splošno razširjenim mitom, sploh če upoštevamo, da je eden od pripovedovalcev partizan. Res se izogne mnogim ključnim »razlagalnim« momentom v smislu relativizacije uradne zgodovine, a se vendarle v romanu najde marsikaj, kar jo načenja. Oziroma bi jo lahko … V čem je težava? »Težava« je v tem, da ima roman sam na sebi prepričljivo neideološki pristop, da je pripoved zgrabljena v izrazito osebnem ključu in da bralca neubranljivo odnese vesolje človeškega doživljanja. Tako ni prostora za navijaštvo in knjiga v svojem zajemu brez ostanka stoji taka, kot je.

Pokaže pa na drug problem, na problem današnjega slovenskega konteksta. Osebne izpovedi nimajo predznaka. So veljavne, legitimne. A so tudi univerzalne. Delujejo znotraj uveljavljenih konstelacij. V našem primeru torej kljub vsemu delujejo v skladu z vsenavzočo postsocialistično mentaliteto. Narativna moč in univerzalna človeška problematika v romanu tako prevladata nad zgodovino, da zaznavno ne razgrajujeta zgodovinskih laži. Najjasnejši dokaz za to trditev je v tem, da roman prebavljajo tudi povprečni privrženci mitologije NOB. To je razvidno iz ocen romana, v katerih ni sledu o pogromu, ki bi ga brez dvoma spodbudil destilat, napravljen iz zgodovinskih prvin romana. Zgodovinskih odstiranj kot da v romanu ni, osrednji zločin pa naj bi bil izjema (T. Partljič) in brez ideološkega predznaka.

Če imamo prihodnost, bo usoda Hribarjev nekoč znana sleherniku in vsebino mojstrskega romana bo vsakdo znal umestiti v neskončno vrsto nedopovedljivih dejanj, s katerimi so slovenski stalinisti v agonijo pognali cel narod. To noč sem jo videl je torej roman za prihodnost, ko bo zgodovinski kontekst slovenskega bralca naposled umerjen po resnici, človeška tragika nekega časa pa bo – brez ideoloških motenj – uzrta še neprimerno silneje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Zanimivo, nič komentarjev. Očitno smo res otopel narod. Dvigne nas le kakšen samomor, drezanje v partizanstvo in dimobranstvo in seveda JJ. Septična jama.

  2. Pisatelj Boris Pahor je nedolgo nazaj rekel nekako takole: Vsi me prihajajo gledat in poslušat, a nihče ne bere mojih romanov.

    To velja za slovenske pisatelje nasploh. Večina je res morastih in nepotrebno težkih. So pa tudi svetle izjeme. Pahorja še nisem bral, predvidevam pa, da je dober.

    Prebral sem roman To noč sem jo videl. Vreden nagrad, kot je ta francoska!

    Priporočam!

  3. Navdušen sem nad avtorjevim podajanjem in seveda nad vsebino članka. Prebral sem veliko recenzij Jančarjevega romana, pa nobena ni tako dobro povedala, v čem je problem. Vsi samo nekaj govorijo okrog vrele kaše.

  4. V tem da roman ne zastavlja nekih direktnih političnih tez in ideoloških konic je njegova moč, ne šibka točka. Velika zgodovinska literatura je taka, pomislimo na Tolstoja. Kocbek pa se je recimo v Strahu in pogumu ( zaradi katerega je doživel dokončen politični pogrom) bolj približal tem temam; pa še to na subtilen način individualnih človeških občutenj, ki je bil za tiste čase in oblastnike heretičen, nesprejemljiv.

    • Saj, to je dejanska moč Jančarjevega pisanja in dobro je, da zato doseže širok spekter bralcev. Se mi pa ne zdi, da bi avtor članka o tem problematiziral, izpostavlja le dejstvo, da zaradi nespoznanja resnice o naši preteklost roman še ni bran v vsej polnosti, o čemer priča Partljičev stavek, da v romanu ni zgodovinskih odstiranj.

  5. Ker Lenart Rihar v svojem prispevku ugotavlja, da tragična usoda Ksenije in Radota Hribarja morda ne bo dobila svojega epiloga,ugotavljam, da je to še vedno mogoče, saj v Ljubljani na Okiškega 37 še vedno živi Franc Štefe -Miško. Nekdanji Vosovec in Udbovec iz Kranja, ki je takrat sodeloval pri likvidaciji zakoncev Hribar tistega usodnega januarja 1944.Štefe je po izidu Jančarjeve knjige Jančarju pisal povsem drugačne zgodbe, ki so se v resnici takrat tako tragično končale.Ker ima Štefe kot publicist resnične podatke,bi moral to zgodbo napisati že v Kranjskem zborniku 2010, saj je bila že takrat ta kruta usoda zakoncev Hribar prisotna pri drugih pisateljih tega Kranjskega zbornika.Da je pri tej žalostni zgodbi sodeloval tudi Vosovec Štefe iz Kokrškega odreda je večkrat puvdarila tudi Vilma Mlakar, ki je bila takrat kot gospodinja na gradu Strmol prisotna pri ugrabitvi.
    Prav tako bi moral Franc Štefe Miško napisati kako in kje so bil likvidirani trije bratje Janez, Florjan in Tone Jekovec, Kodrovi iz Luž, ki so bili doma v neposredni bližini gradu Strmol.

    • Spoštovani gospod Peter, ali nam lahko kaj več poveste, kaj se je sploh dogajalo s Hribarjevima? Že recenzija je skrivnostna, Jančar sam pa sploh (brez pravih imen) samo nakazuje na nekaj strašnega. Hvala vam že vnaprej! (če boste sploh videli to mojo prošnjo.)

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite