Pred dobrim tednom, ob dnevu kulture, se je mladi družboslovec, ki se v javnosti sicer oglaša s tehtnimi premisleki, na družabnem omrežju nekako takole pošalil iz letošnjih Prešernovih nagrajencev: »Zdaj sem videl, da res obstajata dve Sloveniji. Za dva od treh nagrajencev, ki jim je danes na twitterju čestital Janez Janša (Kos, Možina, Merku), namreč prvič slišim.« Ne spomnim se, ali je sledil nepogrešljivi »smeško«, a že iz konteksta je bilo jasno, da je svoje razkazovanje nevednosti razumel kot simpatično domislico. Iz všečkov in komentarjev, ki so sledili, je bilo moč sklepati, da so se ostali strinjali z njim. Komentarja, ki bi mlademu intelektualcu povedal, da dejstvo, da še nikoli ni slišal za Pavleta Merkuja in Vladimirja Kosa, priča predvsem o njegovi ignoranci, in da se za nekoga, ki predava na humanistični fakulteti, spodobi vsaj, da slednje ne samoumevno jemlje za merilo presojanja o kulturni relevantnosti, nisem zasledil. Še več: nekdo je ponosno dodal, da tudi za Vladimirja Kavčiča sliši prvič; kar je seveda štel za kronski dokaz, da bi si nagrado zaslužil kdo drug. Kdo, se pravi, ki vedri v blagi naklonjenosti naše mlade, izobražene, urbane, moderne in sploh zelo kul napredne javnosti. Boris Vezjak, morda. Ali nemara znameniti trio Janezov Janš.
Druga Slovenija
Toda naša napredna javnost ni le izjemno kul, temveč tudi zelo pronicljiva in ve, da bi bilo kaj takega nemogoče. Ne pri nas, ne v Sloveniji! Na Slovenskem mora namreč napredna javnost deliti pretesni prostor z ono »drugo Slovenijo«, tisto zaplankano, kmetavzarsko, klerikalno. V tem prisilnem sobivanju se naša napredna javnost počuti nadvse utesnjeno in njeno trpljenje bi bilo verjetno neznosno, če ji ne bi na pomoč priskočila srečna okoliščina, da se ji v številnih sferah javnega vpliva s to »drugo Slovenijo« sploh ni treba prepogosto srečevati – saj je tam njenih predstavnikov bore malo. Razlog za to je seveda nesporna intelektualna superiornost »prve Slovenije«, zaradi katere zasluženo nadzoruje vse glavne vzvode medijskega in akademskega diskurza ter kulturne politike v naši državi (vsakršno namigovanje, da bi pri tem kakšno vlogo utegnila igrati dolgoletna hegemonija politične levice, je seveda nezaslišano).
Toda včasih se pripeti kak neljubi dogodek, zavoljo katerega se mora naša napredna sekularna javnost – ki je največja dika te, sicer precej mizerne republike – ozreti naokoli in z žalostjo v srcu ugotoviti, da v tej deželici ni sama. To nesrečno spoznanje včasih vzbudi ječanje, ki se po cele tedne razliva po časopisnih in internetnih straneh. Tako je bilo tudi ob letošnji podelitvi Prešernovih nagrad. In prav zaradi tega ječanja lahko brez prevelikih težav sklepamo, kateri od treh nagrajencev, ki jim je čestital prvak opozicije, je imel to čast, da ga je poznal tudi napredni junak iz prvega odstavka pričujočega zapisa.
Kritike izven konteksta
Da ne bo pomote: vsako stališče glede kulturne vrednosti določenega umetniškega izdelka, naj bo še tako osnovano, vzbudi kritike in polemike. To še zlasti velja za izdelek, kjer je sporočilo pomembnejše od same forme. To je razumljivo in prav nobene potrebe ni, da bi se takšnih polemik bali ali jih odganjali v imenu politične korektnosti ali posvečenosti strokovnih in drugih žirij. Toda negativni odzivi na odločitev upravnega odbora Prešernovega sklada, da (med sedmimi ostalimi!) nagradi tudi Jožeta Možino zaradi dokumentarca o misijonarju Pedru Opeki, so bili tako siloviti in histerični, da jih je težko razumeti izven omenjenega konteksta.
Priznam: v marsičem se strinjam z mnenjem strokovne komisije Slovenskega filmskega festivala, ki se je pred poldrugim letom odzvala na kritike, zakaj Možini ni podelila nobene nagrade. A glej: kljub temu, da se strinjam, da je dokumentarec iz režijsko-scenarističnega vidika marsikje pomanjkljiv, dramaturško fragmentaren itd., me je povsem očaral – prikoval me je h gledanju in še dolge tedne in mesece sem se z mislimi vračal k njemu. In podobno je očaral na tisoče drugih gledalcev: med katerimi je mnogo takih, ki tudi o režiji in dokumentarnem žanru nekaj malega vedo. Kako je to mogoče? Zato, ker je dosegel, kar je prvenstvena naloga vsakega dokumentarnega filma: razkril je pomembno, do tedaj skoraj povsem nepoznano temo, na način, da je pretresenost gledalca ustrezala odzivu, ki ga tema zasluži glede na svojo vsebino in pomen. In če mu je to uspelo kljub nespretni montaži in vsem mogočim tehničnim spodrsljajem, ki so mu jih očitali kritiki (zlobni jezik bi se na tem mestu vprašal, kje je ta rigoroznost kritike, ko se deli pohvale in nagrade najbolj negledljivim zmazkom domače kinematografske produkcije), je to, kar se mene tiče, še večji dokaz njegove temeljne sporočilnosti (razen, seveda, če hočemo zapasti v tisto malikovanje forme nad vsebino, tako značilno za snobe in barbare; v tem primeru se strinjam, da Možini odrečemo nagrado, hkrati pa predlagam, da jo posthumno podelimo kar Leni Riefenstahl …).
Snobovski kritiki so namreč pozabili, da Jože Možina sploh ni režiser. Je novinar. In zgodovinar. In urednik. In še marsikaj drugega. In ob vsem tem je tudi režiser dokumentarcev, ki eden za drugim odpirajo pomembno javno razpravo. Možina je namreč eden tistih novinarjev, ki se ne zadovoljijo z opravljanjem delovnih nalog, kot jih od njih zahteva služba, temveč se z zanosom, profesionalno zavzetostjo in državljanskim pogumom loteva tem, ki jih ne odpira nihče drug. Tega ne počenja senzacionalno, temveč s senzibilnostjo, ki pri nas skoraj nima para. Glavna nagrada za to početje so seveda, po dobri stari tradiciji iz domačih logov, polena pod noge in sem pa tja tudi kakšna po glavi.
Možina opravil delo, ki bi ga morali drugi
Tudi dokumentarec o Pedru Opeki je nastal kot plod trmaste samoiniciativnosti, ob skromnih, komajda zadostnih sredstvih. Če bi naša RTV imela malo več sredstev in če bi znala z njimi malo bolje upravljati, bi Možina za svoj projekt dobil dovolj gmotne in kadrovske podpore, da bi iz njega nemara nastal takšen izdelek, ki bi zadovoljil tudi petičneže ljubljanskih umetniških žirij (čeprav bi bile naše nesrečne napredne duše tedaj primorane najti kak drug izgovor za svoj prezir do njega). Tako pa je moral Možina – ki ni režiser niti scenarist, temveč novinar, zgodovinar in urednik – bolj ali manj storiti vse na lastno pest.
Ni prvič, ko je Možina opravil delo, ki bi ga morali storiti drugi. Njegov prvi veliki doprinos je bil dokumentarec Zamolčani – moč preživetja, ki je brez kančka politizacije in senzacionalizma široki javnosti predstavil eno od ključnih tem slovenske zgodovine 20. stoletja. Iz razprave, ki se je vrtela okoli povojnih pobojev, je središče pozornosti preusmeril na pozabljeno, a v marsičem bolj temeljno vprašanje: na, rečeno s kruto jasnostjo, medvojni terorizem Komunistične partije, izvajan v imenu Osvobodilne fronte. To je prvovrstno in kočljivo vprašanje, o katerem pred dokumentarcem sploh nismo imeli resne zgodovinske in javne razprave. Tudi po njem ne, pravzaprav. Toda to ni krivda Jožeta Možine, temveč nesposobnosti slovenske družbe, da bi se na zrel način soočila s temnimi platmi svoje zgodovine. Možina je storil izjemno dejanje, ko je odprl možnost za tovrstno razpravo, ker je temo javnosti približal na način, kot ga pred njim ni znal ali zmogel odpreti nihče izmed zgodovinarjev in brezštevilnih polemikov, ki se ukvarjajo s tem obdobjem naše preteklosti.
Če to ni prvovrstno kulturno dejanje, potem pa res ne vem, kaj je.
Nagrada za umetniško ali kulturno vrednost?
Zanimivo, da se ob letošnji polemiki okoli Možinovega Dobrega prijatelja ni oglasil nihče, ki bi postavil pod vprašaj samega koncepta Prešernove nagrade. Mar ni državna nagrada za umetniške dosežke, po vzoru sovjetske Leninove nagrade – nekoliko preživela? Verjetno res. Toda po drugi strani predstavlja izjemno dragocen trenutek, da se vprašanja kulture, v najširšem pomenu besede, vsaj za nekaj časa prerinejo v ospredje javne pozornosti. Priložnost, da pogledamo onkraj naših malenkostnih in vse bolj brezplodnih političnih sporov – ki jim dajemo vse preveliko težo; predvsem zato, ker jih ne rešujemo – in enkrat toliko spregovorimo o pomembnih stvareh, ki nas povezujejo, ki iz nas delajo razpoznavni košček svetovnega mozaika, zaradi katerih je ta del Zemlje, v dobrem in slabem, malček ali pa zelo drugačen od ostalih. In da ob tem počastimo tiste može in žene, ki so pomembno prispevali k ustvarjanju skupnega prostora sobivanja, ki mu pravimo slovenska kultura (ali kultura na Slovenskem, kakor je komu ljubše). Kultura je namreč predvsem medij medsebojnega občevanja; mreža referenc, institucij, obrazcev, vedenj in navad, ki povezujejo raznolike posameznike in številne generacije v razpoznavno občestvo, ki ni le svojevrstna oblika medčloveških odnosov, temveč tudi specifičen način razumevanja sveta.
V tej konfiguraciji imajo pomembno mesto umetniška dela; a to še zdaleč ne izčrpa pojma kulture. Kulturno vrednost imajo namreč tudi dela z manjšo umetniško vrednostjo – ali pa takšna, ki sploh niso umetniška; ali sploh niso dela.
Ne glede na to, kaj piše v statutu Prešernovega sklada (ta zakonska pikolovskost in paragrafarska obsedenost naše postkomunistične stvarnosti mi je od nekdaj šla v nos in sumim, da ni brez povezave s splošno brezbrižnostjo do zares pomembnih vprašanj pravne kulture), je dejstvo, da praksa podeljevanja Prešernovih nagrad to že vsaj nekaj časa upošteva. Že dolgo je predvsem nagrada za kulturne in ne le strogo umetniške dosežke. Če ne bi bilo tako, bi že zdavnaj potonila v irelevantnost in ne bi imela sposobnosti, da vedno znova vzbuja živahne polemike. Če ne bi bilo tako, bi nagrade v zadnjih letih ne prejeli Iztok Mlakar, Andrej Rozman Roza, Vojteh Ravnikar, Goran Vojnović … Pri vsakomur od njih bi se častilec čiste umetniške forme lahko namrgodil, toda vsakdo od njih je prispeval pomemben dežel h kulturni stvarnosti; to se pravi, k ovrednotenju specifičnih tem ali odpiranju novih oblik bivanja in občevanja. Oziroma z drugimi besedami: njihovo ustvarjanje pomeni dodatni vidik v zapleteni vezi, ki iz nas dela koherentno in otipljivo človeško skupnost, utemeljeno na civilnem sobivanju. Ali drugače: moderno evropsko nacijo.
In to velja tudi za vse letošnje nagrajence. Pavle Merkù ni velik umetniški ustvarjalec niti nima te pretenzije; a njegovo delo na muzikološkem, etnografskem in jezikoslovnem področju je nepogrešljivo za slovensko kulturo, kot jo poznamo danes, tako v Sloveniji kot v zamejstvu. Merkù je bil prvi, ki je med Slovence na obeh straneh meje usidral zavest o izjemnem kulturnem pomenu Rezije in njenih ljudi.
Vladimir Kavčič ni prvovrstni pisatelj Jančarjevega, Pahorjevega ali Zupanovega ranga; toda njegov opus je bil ključen za odpiranje drugačne perspektive na drugo svetovno vojno na Slovenskem; bil je eden prvih, ki so v ospredje postavili tragično in človeško razsežnost spopada. Čeprav so njegova dela kasneje presegli mnogi, ki so sledili njegovim stopinjam – Rožanc, Snoj, Jančar s svojim zadnjim romanom – je odprl neko novo perspektivo, prostor za novo potencialnost.
In pri nagrajencih iz prejšnjih let. Svetlana Makarovič ni velika umetnica; toda njena mladinska dela so neizbrisni del kulturne reference sodobnega slovenskega človeka. Prvenec Čefurji raus Gorana Vojnovića prav gotovo ni bil med največjimi, najglobljimi ali najsubtilnejšimi literarnimi stvaritvami v slovenščini leta 2009, ko je prejel nagrado. Toda z njim je na sproščen, inteligenten in jezikovno inovativen način širokemu občinstvu približal pomembno temo sodobne slovenske družbene realnosti, ki je do tedaj ždela v mrtvem kotu slovenske literarne upodobitve. In tako dalje.
Je, iz tega zornega kota, mogoče podvomiti o zaslugah Jožeta Možine za slovensko kulturo (ali kulturo na Slovenskem, kakor je komu ljubše)? Je mogoče podvomiti o njegovem požrtvovalnem doprinosu k razprtju novih perspektiv na našo zgodovinsko usodo, k poglabljanju našega razumevanja na to, kaj (vse) smo Slovenci v času in prostoru? Njegovo kulturno delo ni omejeno na dokumentarec o misijonarju Opeki; je pa ta dokumentarec eden pomembnih vrhov.
Če bi imel kakšno besedo pri odločanju, bi Možini nagrado podelil ne le zaradi dokumentarca o Pedru Opeki, temveč zaradi njegovega celotnega osebnega opusa, vključno v Pedrom Opeko. Če ne drugega zato, ker je naši progresivni inteligenci, ki živi v blaženi ignoranci do vsega, kar se tiče krščanske kulture, odprl obzorje in ji predočil teme, probleme in resnice, ki bi ji brez njega ostale neznane. Zato, ker je del naše izobražene javnosti, ki živi v malodane barbarskem odnosu do lastne tradicije in zgodovine, vsaj malo zbezljal iz njene brezbrižne samozadostnosti. Zato, ker njeni najbolj imenitni predstavniki zdaj vsaj ne morejo več ponosno ali posmehljivo trditi, da ne vedo, kdo je Pedro Opeka.
Ali bodo iz tega novega védenja pobrali kakšen nauk, ni več Jožetova odgovornost. On je svoje storil. In enkrat toliko za to prejel zasluženo nagrado. Pa čeprav je bila podeljena s stisnjenimi zobmi.
Foto: Aleš Čerin
