Nagrada s stisnjenimi zobmi

22
212

Ura

Pred dobrim tednom, ob dnevu kulture, se je mladi družboslovec, ki se v javnosti sicer oglaša s tehtnimi premisleki, na družabnem omrežju nekako takole pošalil iz letošnjih Prešernovih nagrajencev: »Zdaj sem videl, da res obstajata dve Sloveniji. Za dva od treh nagrajencev, ki jim je danes na twitterju čestital Janez Janša (Kos, Možina, Merku), namreč prvič slišim.« Ne spomnim se, ali je sledil nepogrešljivi »smeško«, a že iz konteksta je bilo jasno, da je svoje razkazovanje nevednosti razumel kot simpatično domislico. Iz všečkov in komentarjev, ki so sledili, je bilo moč sklepati, da so se ostali strinjali z njim. Komentarja, ki bi mlademu intelektualcu povedal, da dejstvo, da še nikoli ni slišal za Pavleta Merkuja in Vladimirja Kosa, priča predvsem o njegovi ignoranci, in da se za nekoga, ki predava na humanistični fakulteti, spodobi vsaj, da slednje ne samoumevno jemlje za merilo presojanja o kulturni relevantnosti, nisem zasledil. Še več: nekdo je ponosno dodal, da tudi za Vladimirja Kavčiča sliši prvič; kar je seveda štel za kronski dokaz, da bi si nagrado zaslužil kdo drug. Kdo, se pravi, ki vedri v blagi naklonjenosti naše mlade, izobražene, urbane, moderne in sploh zelo kul napredne javnosti. Boris Vezjak, morda. Ali nemara znameniti trio Janezov Janš.

Druga Slovenija

Toda naša napredna javnost ni le izjemno kul, temveč tudi zelo pronicljiva in ve, da bi bilo kaj takega nemogoče. Ne pri nas, ne v Sloveniji! Na Slovenskem mora namreč napredna javnost deliti pretesni prostor z ono »drugo Slovenijo«, tisto zaplankano, kmetavzarsko, klerikalno. V tem prisilnem sobivanju se naša napredna javnost počuti nadvse utesnjeno in njeno trpljenje bi bilo verjetno neznosno, če ji ne bi na pomoč priskočila srečna okoliščina, da se ji v številnih sferah javnega vpliva s to »drugo Slovenijo« sploh ni treba prepogosto srečevati – saj je tam njenih predstavnikov bore malo. Razlog za to je seveda nesporna intelektualna superiornost »prve Slovenije«, zaradi katere zasluženo nadzoruje vse glavne vzvode medijskega in akademskega diskurza ter kulturne politike v naši državi (vsakršno namigovanje, da bi pri tem kakšno vlogo utegnila igrati dolgoletna hegemonija politične levice, je seveda nezaslišano).

Toda včasih se pripeti kak neljubi dogodek, zavoljo katerega se mora naša napredna sekularna javnost – ki je največja dika te, sicer precej mizerne republike – ozreti naokoli in z žalostjo v srcu ugotoviti, da v tej deželici ni sama. To nesrečno spoznanje včasih vzbudi ječanje, ki se po cele tedne razliva po časopisnih in internetnih straneh. Tako je bilo tudi ob letošnji podelitvi Prešernovih nagrad. In prav zaradi tega ječanja lahko brez prevelikih težav sklepamo, kateri od treh nagrajencev, ki jim je čestital prvak opozicije, je imel to čast, da ga je poznal tudi napredni junak iz prvega odstavka pričujočega zapisa.

Kritike izven konteksta

Da ne bo pomote: vsako stališče glede kulturne vrednosti določenega umetniškega izdelka, naj bo še tako osnovano, vzbudi kritike in polemike. To še zlasti velja za izdelek, kjer je sporočilo pomembnejše od same forme. To je razumljivo in prav nobene potrebe ni, da bi se takšnih polemik bali ali jih odganjali v imenu politične korektnosti ali posvečenosti strokovnih in drugih žirij. Toda negativni odzivi na odločitev upravnega odbora Prešernovega sklada, da (med sedmimi ostalimi!) nagradi tudi Jožeta Možino zaradi dokumentarca o misijonarju Pedru Opeki, so bili tako siloviti in histerični, da jih je težko razumeti izven omenjenega konteksta.

Priznam: v marsičem se strinjam z mnenjem strokovne komisije Slovenskega filmskega festivala, ki se je pred poldrugim letom odzvala na kritike, zakaj Možini ni podelila nobene nagrade. A glej: kljub temu, da se strinjam, da je dokumentarec iz režijsko-scenarističnega vidika marsikje pomanjkljiv, dramaturško fragmentaren itd., me je povsem očaral – prikoval me je h gledanju in še dolge tedne in mesece sem se z mislimi vračal k njemu. In podobno je očaral na tisoče drugih gledalcev: med katerimi je mnogo takih, ki tudi o režiji in dokumentarnem žanru nekaj malega vedo. Kako je to mogoče? Zato, ker je dosegel, kar je prvenstvena naloga vsakega dokumentarnega filma: razkril je pomembno, do tedaj skoraj povsem nepoznano temo, na način, da je pretresenost gledalca ustrezala odzivu, ki ga tema zasluži glede na svojo vsebino in pomen. In če mu je to uspelo kljub nespretni montaži in vsem mogočim tehničnim spodrsljajem, ki so mu jih očitali kritiki (zlobni jezik bi se na tem mestu vprašal, kje je ta rigoroznost kritike, ko se deli pohvale in nagrade najbolj negledljivim zmazkom domače kinematografske produkcije), je to, kar se mene tiče, še večji dokaz njegove temeljne sporočilnosti (razen, seveda, če hočemo zapasti v tisto malikovanje forme nad vsebino, tako značilno za snobe in barbare; v tem primeru se strinjam, da Možini odrečemo nagrado, hkrati pa predlagam, da jo posthumno podelimo kar Leni Riefenstahl …).

Snobovski kritiki so namreč pozabili, da Jože Možina sploh ni režiser. Je novinar. In zgodovinar. In urednik. In še marsikaj drugega. In ob vsem tem je tudi režiser dokumentarcev, ki eden za drugim odpirajo pomembno javno razpravo. Možina je namreč eden tistih novinarjev, ki se ne zadovoljijo z opravljanjem delovnih nalog, kot jih od njih zahteva služba, temveč se z zanosom, profesionalno zavzetostjo in državljanskim pogumom loteva tem, ki jih ne odpira nihče drug. Tega ne počenja senzacionalno, temveč s senzibilnostjo, ki pri nas skoraj nima para. Glavna nagrada za to početje so seveda, po dobri stari tradiciji iz domačih logov, polena pod noge in sem pa tja tudi kakšna po glavi.

Možina opravil delo, ki bi ga morali drugi

Tudi dokumentarec o Pedru Opeki je nastal kot plod trmaste samoiniciativnosti, ob skromnih, komajda zadostnih sredstvih. Če bi naša RTV imela malo več sredstev in če bi znala z njimi malo bolje upravljati, bi Možina za svoj projekt dobil dovolj gmotne in kadrovske podpore, da bi iz njega nemara nastal takšen izdelek, ki bi zadovoljil tudi petičneže ljubljanskih umetniških žirij (čeprav bi bile naše nesrečne napredne duše tedaj primorane najti kak drug izgovor za svoj prezir do njega). Tako pa je moral Možina – ki ni režiser niti scenarist, temveč novinar, zgodovinar in urednik – bolj ali manj storiti vse na lastno pest.

Ni prvič, ko je Možina opravil delo, ki bi ga morali storiti drugi. Njegov prvi veliki doprinos je bil dokumentarec Zamolčani – moč preživetja, ki je brez kančka politizacije in senzacionalizma široki javnosti predstavil eno od ključnih tem slovenske zgodovine 20. stoletja. Iz razprave, ki se je vrtela okoli povojnih pobojev, je središče pozornosti preusmeril na pozabljeno, a v marsičem bolj temeljno vprašanje: na, rečeno s kruto jasnostjo, medvojni terorizem Komunistične partije, izvajan v imenu Osvobodilne fronte. To je prvovrstno in kočljivo vprašanje, o katerem pred dokumentarcem sploh nismo imeli resne zgodovinske in javne razprave. Tudi po njem ne, pravzaprav. Toda to ni krivda Jožeta Možine, temveč nesposobnosti slovenske družbe, da bi se na zrel način soočila s temnimi platmi svoje zgodovine. Možina je storil izjemno dejanje, ko je odprl možnost za tovrstno razpravo, ker je temo javnosti približal na način, kot ga pred njim ni znal ali zmogel odpreti nihče izmed zgodovinarjev in brezštevilnih polemikov, ki se ukvarjajo s tem obdobjem naše preteklosti.

Če to ni prvovrstno kulturno dejanje, potem pa res ne vem, kaj je.

Nagrada za umetniško ali kulturno  vrednost?

Zanimivo, da se ob letošnji polemiki okoli Možinovega Dobrega prijatelja ni oglasil nihče, ki bi postavil pod vprašaj samega koncepta Prešernove nagrade. Mar ni državna nagrada za umetniške dosežke, po vzoru sovjetske Leninove nagrade – nekoliko preživela? Verjetno res. Toda po drugi strani predstavlja izjemno dragocen trenutek, da se vprašanja kulture, v najširšem pomenu besede, vsaj za nekaj časa prerinejo v ospredje javne pozornosti. Priložnost, da pogledamo onkraj naših malenkostnih in vse bolj brezplodnih političnih sporov – ki jim dajemo vse preveliko težo; predvsem zato, ker jih ne rešujemo – in enkrat toliko spregovorimo o pomembnih stvareh, ki nas povezujejo, ki iz nas delajo razpoznavni košček svetovnega mozaika, zaradi katerih je ta del Zemlje, v dobrem in slabem, malček ali pa zelo drugačen od ostalih. In da ob tem počastimo tiste može in žene, ki so pomembno prispevali k ustvarjanju skupnega prostora sobivanja, ki mu pravimo slovenska kultura (ali kultura na Slovenskem, kakor je komu ljubše). Kultura je namreč predvsem medij medsebojnega občevanja; mreža referenc, institucij, obrazcev, vedenj in navad, ki povezujejo raznolike posameznike in številne generacije v razpoznavno občestvo, ki ni le svojevrstna oblika medčloveških odnosov, temveč tudi specifičen način razumevanja sveta.

V tej konfiguraciji imajo pomembno mesto umetniška dela; a to še zdaleč ne izčrpa pojma kulture. Kulturno vrednost imajo namreč tudi dela z manjšo umetniško vrednostjo – ali pa takšna, ki sploh niso umetniška; ali sploh niso dela.

Ne glede na to, kaj piše v statutu Prešernovega sklada (ta zakonska pikolovskost in paragrafarska obsedenost naše postkomunistične stvarnosti mi je od nekdaj šla v nos in sumim, da ni brez povezave s splošno brezbrižnostjo do zares pomembnih vprašanj pravne kulture), je dejstvo, da praksa podeljevanja Prešernovih nagrad to že vsaj nekaj časa upošteva. Že dolgo je predvsem nagrada za kulturne in ne le strogo umetniške dosežke. Če ne bi bilo tako, bi že zdavnaj potonila v irelevantnost in ne bi imela sposobnosti, da vedno znova vzbuja živahne polemike. Če ne bi bilo tako, bi nagrade v zadnjih letih ne prejeli Iztok Mlakar, Andrej Rozman Roza, Vojteh Ravnikar, Goran Vojnović … Pri vsakomur od njih bi se častilec čiste umetniške forme lahko namrgodil, toda vsakdo od njih je prispeval pomemben dežel h kulturni stvarnosti; to se pravi, k ovrednotenju specifičnih tem ali odpiranju novih oblik bivanja in občevanja. Oziroma z drugimi besedami: njihovo ustvarjanje pomeni dodatni vidik v zapleteni vezi, ki iz nas dela koherentno in otipljivo človeško skupnost, utemeljeno na civilnem sobivanju. Ali drugače: moderno evropsko nacijo.

In to velja tudi za vse letošnje nagrajence. Pavle Merkù ni velik umetniški ustvarjalec niti nima te pretenzije; a njegovo delo na muzikološkem, etnografskem in jezikoslovnem področju je nepogrešljivo za slovensko kulturo, kot jo poznamo danes, tako v Sloveniji kot v zamejstvu. Merkù je bil prvi, ki je med Slovence na obeh straneh meje usidral zavest o izjemnem kulturnem pomenu Rezije in njenih ljudi.

Vladimir Kavčič ni prvovrstni pisatelj Jančarjevega, Pahorjevega ali Zupanovega ranga; toda njegov opus je bil ključen za odpiranje drugačne perspektive na drugo svetovno vojno na Slovenskem; bil je eden prvih, ki so v ospredje postavili tragično in človeško razsežnost spopada. Čeprav so njegova dela kasneje presegli mnogi, ki so sledili njegovim stopinjam – Rožanc, Snoj, Jančar s svojim zadnjim romanom – je odprl neko novo perspektivo, prostor za novo potencialnost.

In pri nagrajencih iz prejšnjih let. Svetlana Makarovič ni velika umetnica; toda njena mladinska dela so neizbrisni del kulturne reference sodobnega slovenskega človeka. Prvenec Čefurji raus Gorana Vojnovića prav gotovo ni bil med največjimi, najglobljimi ali najsubtilnejšimi literarnimi stvaritvami v slovenščini leta 2009, ko je prejel nagrado. Toda z njim je na sproščen, inteligenten in jezikovno inovativen način širokemu občinstvu približal pomembno temo sodobne slovenske družbene realnosti, ki je do tedaj ždela v mrtvem kotu slovenske literarne upodobitve. In tako dalje.

Je, iz tega zornega kota, mogoče podvomiti o zaslugah Jožeta Možine za slovensko kulturo (ali kulturo na Slovenskem, kakor je komu ljubše)? Je mogoče podvomiti o njegovem požrtvovalnem doprinosu k razprtju novih perspektiv na našo zgodovinsko usodo, k poglabljanju našega razumevanja na to, kaj (vse) smo Slovenci v času in prostoru? Njegovo kulturno delo ni omejeno na dokumentarec o misijonarju Opeki; je pa ta dokumentarec eden pomembnih vrhov.

Če bi imel kakšno besedo pri odločanju, bi Možini nagrado podelil ne le zaradi dokumentarca o Pedru Opeki, temveč zaradi njegovega celotnega osebnega opusa, vključno v Pedrom Opeko. Če ne drugega zato, ker je naši progresivni inteligenci, ki živi v blaženi ignoranci do vsega, kar se tiče krščanske kulture, odprl obzorje in ji predočil teme, probleme in resnice, ki bi ji brez njega ostale neznane. Zato, ker je del naše izobražene javnosti, ki živi v malodane barbarskem odnosu do lastne tradicije in zgodovine, vsaj malo zbezljal iz njene brezbrižne samozadostnosti. Zato, ker njeni najbolj imenitni predstavniki zdaj vsaj ne morejo več ponosno ali posmehljivo trditi, da ne vedo, kdo je Pedro Opeka.

Ali bodo iz tega novega védenja pobrali kakšen nauk, ni več Jožetova odgovornost. On je svoje storil. In enkrat toliko za to prejel zasluženo nagrado. Pa čeprav je bila podeljena s stisnjenimi zobmi.

Foto: Aleš Čerin


22 KOMENTARJI

  1. Tudi v kulturi ne gre brez pravičnosti.

    Kultura bi se morala s pravičnostjo ponašati in biti vzgled drugim.

  2. Fajn poanta. Predvsem tisto, da Jože Možina v prvi vrsti ni režiser. Morda bi bilo dobro potegniti kakšno vzporednico recimo med dokumentarno oddajo "Moč preživetja", ki jo je naredil prav Jože s sodelavci, ter oddajo "Otroci s Petrička", ki obravnava sorodno temo, avtor pa je profesionalni režiser Miran Zupanič. Tu sta vsaj dve dimenziji: ena je tehnična, druga pa vsebinska oz. sporočilna. Ustvarjalec je lahko močnejši na enem ali drugem področju.
    Hvala avtorju, ker je osvetlil prispevek posameznih nagrajencev k slovenskemu kulturnemu izročilu.

    • Saj pri Otrocih iz Petrička smo tudi slišali kritike, samo v drugo smer, češ da s spretno uporabo režijskih sredstev (“trikov”) v gledalcih spodbuja sočutje in torej manipulira ipd. Obe kritiki sta, se opravičujem za besedo, idiotski (v strogo etimološkem pomenu besede, tj. izhajata iz omejene osredotočenosti na le en vidik); nekdo ti s prstom pokaže pomembno resnico, ti pa začneš kritizirati črnino pod njegovimi nohti.

    • Mimogrede, Jančar je glede domače recepcije Wajdovega Katyna (ki mi osebno sicer ni bil pretirano všeč), lepo poudaril, da ima lahko pretirana umetniška hvala filma enako funkcijo zatiskanja oči pred sporočilnostjo kot njegova kritika. Film so hvalili zaradi dramaturških efektov, režije ipd. in pri tem popolnoma spregledali poanto, vzporednice s slovensko zgod. izkušnjo itd.
      Mimogrede: malo kasneje se je natanko isto zgodilo z njegovim romanom To noč sem jo videl. Hvalili so ga umetniško & literarno, o sporočilu vsebine pa – nič.

  3. “da še nikoli ni slišal za Pavleta Merkuja in Vladimirja Kosa, priča predvsem o njegovi ignoranci, in da se za nekoga, ki predava na humanistični fakulteti, spodobi vsaj, da slednje ne samoumevno jemlje za merilo presojanja o kulturni relevantnosti, nisem zasledil.”

    v bistvo se z gornjim strinjam, ampak pri tem je recimo zanimivo to, da sem včeraj na TV slišal razmišljanje človeka, ki je nagrado možini zagovarjal ravno na osnovi merila, ki ga po vašem mnenju ne bi smeli uporabljati.

    argument je šel približno takole: zakaj bi dajali nagrade nekomu, o katerem ni nihče slišal, katerega izdelek si ni nihče ogledal, skratka nekomu, ki ni medijsko izpostavljen? skratka, po njegovem mnenju si možina nagrado zasluži zato, ker je, po domače povedano, njegov izdelek popularen, ker je njegov izdelek videlo veliko ljudi in jim je bil všeč itd.

    še bolj zanimivo je, da se na koncu koncev s tem argumentom celo strinjate, saj sami pravite, da ja, da je možinov izdelek v strogo strokovnem smislu pomankljiv, ampak štejete mu pač v dobro ravno to, da je bil medijsko izpstavljen, torej popularen, da je naredil na ljudi vtis itd.

    in tisti komentar mladega družbolsovca o dveh slovenijah razumem jaz drugače in sicer v tem, da je tudi prešernova nagada postala orodje političnega delovanja. in glede tega ima popolnoma prav. tragika možine torej ni v tem, da si nagrade ne bi zaslužil, ampak v tem, da jo ni dobil zato, ker si jo bi zaslužil, ampak ker je bil za tiste, ki so o tem odločali, politično ustrezen. in to je tragika naše realnosti, to, da imamo dve sloveniji in na tej osnovi se podelujejo tudi vse državne nagrade in priznanja. primer: priznanje ertlu. a bi ertl to nagrado dobil, če o njej ne bi odločal nek levo usmerjeni predsednik? ne. ali bi možina nagrado dobil, če ne bi o njej odločal desno usmerjeni upravni odbor? ne. to je žalostna resnica o sloveniji.

    tako da desni pol zagovarja možino na način, saj ni važno, če je njegov izdelek strokovno pomankljiv, saj ima nek splošno kulturni pomen (ja, za desničarje zagotovo :), za levičarje pa ne ravno 🙂 ), medtem ko levi pol pravi, ni prav, da je možina dobil nagrado, saj naj bi bilo merilo strokovnost, ne pa neka politično-kulturna propaganda. ampak kaj se dejansko skriva za tem? nič drugega kot ideologija. argumenti so tu zgolj navidenzni. kdor zagovarja možino ga zagovarja iz ideoloških razlogov in kdor je proti možini je spet proti zaradi ideoloških razlogov. vse ostalo je pač ustvarjanje videza.

    v sloveniji je vse zreducirano na politično-ideološki konflikt. tudi prešernova nagrada.

    • “še bolj zanimivo je, da se na koncu koncev s tem argumentom celo strinjate, saj sami pravite, da ja, da je možinov izdelek v strogo strokovnem smislu pomankljiv, ampak štejete mu pač v dobro ravno to, da je bil medijsko izpstavljen, torej popularen, da je naredil na ljudi vtis itd.”

      Ne, nikakor se s tem argumentom ne strinjam.

      • čudno, potem očitno to niso vaše besede :):

        A glej: kljub temu, da se strinjam, da je dokumentarec iz režijsko-scenarističnega vidika marsikje pomanjkljiv, dramaturško fragmentaren itd., me je povsem očaral – prikoval me je h gledanju in še dolge tedne in mesece sem se z mislimi vračal k njemu.

  4. Kot gimnazijec ali mlad študent tudi nisem poznal kakšnega Prešernovih nagrajencev, vendar sem to zelo ponižno in v sramoti pripisoval svoji nevednosti, ignoranci ali nerazgledanosti. Sedaj – v narobe svetu – pa si nekateri mladi kvazi wannabe “intelektualci”, ki so večinoma produkt FDV-ja ali FF-ja najbrž domišljajo, da so že v vrtcu, z eno samo veliko žlico, pojedli vso znanost.

  5. Zopet fajn zapis, s katerim se lahko v veliki meri strinjam, z izjemo nekaterih poudarkov, kar pa je že v navadi. Se pa sprašujem glede mej te spontane regresije umetnosti v kulturo (da ni nemara obratno?). Kot si rekel, Jože Možina ni režiser. Ali to kakorkoli znižuje kriterije, po katerih presojamo vrednost njegovega dela? Je tudi Valenčič upravičen do obravnave v rokavicah, sploh zato, ker govori o temi, ki ni nič manj pomembna, neobdelana in ključna za napredek “slovenske kulture”, četudi se tebi morda zdi močno prenapihnjena in politično motivirana.
    Kot si sam priznal, v resnici nimamo nobenega bolj objektivnega merila, kot je naša subjektivna reakcija – da te je, kot praviš, prikoval pred ekran. Najbrž se zavedaš, da je del občinstva dokumentarec prikoval bolj, kot ostale, ki so bili v njem precej bolj pripravljeni videti povprečen izdelek, v katerem izstopa zgolj osebnost Pedra Opeke, za kar pa seveda zasluga ne gre Možini. Podobno, kot je recimo mene, ki skine v bolj ali manj neprijetnih okoliščinah srečujem že 15 let, Valenčičev dokumentarec pritegnil precej bolj kot tebe, saj ga pač dojemam bolj osebno in angažirano. Ene stvari so nam bližje, do drugih lažje vzpostavimo tisto hladno distanco, ki je nujna in hkrati uničujoča za razumevanje umetniškega dela.
    Skratka, reči želim, da je kulturni impact in takšno presojanje vrednosti izdelka nadvse spolzka zadeva, ki nas hitro potegne v točko, kjer o njem ne presojajo več poklicani strokovnjaki (pa niti ne pravim, da so poklicani upravičeno, so pa vsaj strokovnjaki), ampak politika. Ki se o vrednosti reči že tako prerada izreka v skladu z umetnosti povsem tujimi kriteriji. V resnici se zdi, da tu tiči velik del problema: da bi liberalna javnost precej lažje prebavila dokumentarec, če ga ne bi naredil Možina in če ne bi trdovratno zagovarjanje SDS dajalo vtis, da se zopet nagrajuje politično, ne pa toliko kulturno ali celo umetniško intervencijo. Kar je siecr nadvse slab izgovor, kot je slab izgovor tisti o Erikovi majici, je pa dejstvo.
    Se absolutno strinjam, da je žalostno, da se določenih tem lotevajo zgolj ljudje z jasno in neskrito politično agendo, kar Možina nedvomno je (pa Valenčič tudi). In še bolj žalostno, kako redki so poskusi objektivne obravnave s strani komentatorjev podobnih nazorov. Ali je razlog čustvena ali intelektualna nezrelost, ne vem (vejetno oboje); vem pa, da javno debato pelje v smeri, ki nima veze ne z umetnostjo, ne s kulturo.
    Ali lahko kulturna vrednost nadomesti umetniško? Lahko, gotovo – kot praviš, se je to že večkrat zgodilo. Tudi če res nismo zlobni po jeziku in pustimo ob strani, da je bil denimo Vojnovićev roman pospremljen s takšnim pljuvanjem, kot ga Možina živ dan ne bo doživel, pa se moramo na koncu vprašati, ali je pot, ki se tu nakazuje, prava. Boja dveh kultur ne bo mogoče prekiniti z iskanjem boljših in bolj upravičenih razlogov, zakaj ima ena stran prav ali zakaj si specifične oblike povprečnosti zaslužijo posebno obravnavo. Najprej si priznajmo, da je t.i. kulturni boj že dolgo tega predvsem politični boj, ki s samo kulturo nima druge veze, kot da se nanjo sklicuje.
    Se opravičujem za nekoliko nepovezan komentar, spisan v jasnosti ne preveč naklonjenih okoliščinah. Upam, da je iz njega čutiti vsaj malo zadovoljstva, da se javna razprava – tudi in predvsem po zaslugi prispevkov, kot so tvoji – počasi in vztrajno vzpenja na višji nivo.

    • “Kot si sam priznal, v resnici nimamo nobenega bolj objektivnega merila, kot je naša subjektivna reakcija”

      Ne, tega nisem priznal niti se s tem ne strinjam. Lahko, da je tako izpadlo iz teksta, ni pa to moje stališče. Imamo bolj objektivne kriterije. Žirija (v omenjenem citatu) je bila zelo kritična: deloma se strinjam. Ko sem gledal dokumentarec, je bila prva misel, “škoda, da ni tehnično/dramaturško boljši”. Pravim pa, da to ni vse. Za filmsko nagrado je zelo pomembno; za kulturno manj. Lahko bi šel v detajle glede svojih mnenj o kriterijih ipd., a to ni bil namen zapisa.

      Valenčičev dokumentarec je tehnično/žurnalistično kvaliteten; problem je, da je analitično bolj ali manj zanič.

      “je bil denimo Vojnovićev roman pospremljen s takšnim pljuvanjem itd.” Srsly? Po oštarijah in desničarskih blogih, mogoče, a v časopisju in drugih relevantnih medijih (tudi relevantnih spletnih portalih) nikakor. Ne po mojem spominu.

  6. Pred dnevi mi je hčerina prijateljica, ki je s fantom dobri dve leti živela in delala v Avstraliji (okolica Melbourna), povedala, da se celo v Avstraliji mladi Slovenci, ki so se tja priselili predvsem v zadnjih petih letih, delijo na “leve” in desne” oz. “partizane” in “domobrance”. Potem se pa kregajo in sovražijo med seboj …

    To se mi zdi skrajno zaskrbljujoče, kajti če se ta antagonizem ne bo pomiril, bomo kot majhen in šibek narod neizogibno propadli!

  7. Čestitam avtorju za tehtno sporočilo v lepi formi!
    Menim, da je odraz provincialnosti naše “progresivne inteligence”, da ne pozna in noče poznati tistega dela Slovenije, s katerim se ne uspe poistovetiti. Prava inteligenca se namreč zanima in zna ceniti tudi “drugačnost” v najglobljem pomenu besede. Glede na dejstvo, da imajo nedvomno večjo moč in s tem odgovornost za našo usodo, na ta način podaljšujejo in poglabljajo razdvojenost Slovenije na dve plemeni.

  8. Seveda nisi priznal in prav je, da se s tem ne strinjaš, vendar si, če smo dlakocepski, napisal tudi, da te je dokumentarec očaral kljub očitnim pomankljivostim in da je vendarle vsebina tista, ki je poglavitna za presojo vrednosti dokumentarnega filma. Vrednotenje vsebine, sploh “kulturne”, pa je stvar subjektivne sposobnosti, pa tudi pripravljenosti, motiviranosti, in tu žal ne bo šlo brez nujne samoomejitve, da povezava med analitičnim vrednotenjem formalne ter vsebinske kakovosti izdelka in občutkom očaranosti morda ni tako zelo enosmerna, kot bi si to želeli, vsaj ne v pravo smer (Riefenstahl). Konkretno, dokumentarec te je nagovoril, toliko in v tej meri, da si pripravljen zamižati na eno oko in pomankljivosti obravnavati kot nebistvene. Kar je povsem legitimna in v tem primeru tudi povsem smiselna drža, ki pa mora priznati, da obstajajo tudi subjektivne pozicije, ki jih izdelek ni nagovoril v enaki meri. Morda so premalo odprte do obravnavane tematike, morda so preveč odprte do političnih konotacij, ki jih tematika z avtorjem vred neizbežno nosita s seboj, a marsikoga dokumentarec pač ni očaral v tolikšni meri, da bi lahko zanemaril njegove pomankljivosti. Kot tebe ni očaral tehnično boljši in analitično primerljiv (“film o potovanju ekipe na Madagaskar”) film Koalicija sovraštva, pa boš težko pojasnil sosedu, ki so mu skini izbili polovico zob, ker je na -ič, da Valenčič pretirava, ali da si ne zasluži priznanja (kot vem, je bil deležen tudi groženj). Dolgovezim, da bi bolje pojasnil, kje vidim mejo “kulturnega vrednotenja”, sploh ko enkrat prestopi polje političnega.
    In to je edino, kar me pri vsej stvari moti: ta zlizana simbioza kulture, ki noče biti umetnost, se pa zanjo rada izdaja, in politike, ki noče biti kulturna, rada pa o njej govori. Škoda, da morata biti prav Možina in Valenčič tista, ki morata nazadnje posneti dokumentarec o taki stvari – pa ne, ker bi imel karkoli proti njima, ampak ker se debata tako neizbežno preusmeri na mesto izjavljanja, za vsebino pa vsem, s politiko na čelu, dol visi. Še slabši pa je priokus dejstva, da je dokumentarec dobil nagrado šele po intervenciji politike, kar je za ene simptom politike, za druge simptom kulture – in oboji imajo prav.

    Če naj ima tale mnogo predolg komentar kako poanto, naj bo praktična: v resnici bom težko dokazal, da je bilo pljuvanje po Vojnoviću hujše od pljuvanja po Možini. Lahko ti sicer navedem prispevke, kot je tale (http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/maja-sun%C4%8Di%C4%8D-slovenci-raus/17240) in težim z izpostavljanjem diskurzivnih razlik; a to ni moj namen, vsaj ne na tem mestu. Tu raje priznam, da sta senzibilnost do družbenih vprašanj in motiviranost stališč bistveno odvisni od moje subjektivne pozicije. Kognitivna disonanca, halo-efekt, kakorkoli – taki pač smo. Spomin (“moj”, kot praviš) ni nekaj, na kar bi se veljalo zanašati. Zato še enkrat toplo pozdravljam odpiranje debate na nivoju, v katerem se zdi vredno sodelovati. Če ne bomo pod vprašaj postavili naših najbolj spontanih reakcij in samoumevnih prepričanj, bo debata o kulturnem boju le sama sebi namen. Tudi iz tega razloga se mi zdi vsekakor odlično, da je dokumentarec o Pedru Opeku prejel nagrado. Želel bi si le, da bi jo dobil iz pravih razlogov.

    • “Konkretno, dokumentarec te je nagovoril, toliko in v tej meri, da si pripravljen zamižati na eno oko in pomankljivosti obravnavati kot nebistvene. Kar je povsem legitimna in v tem primeru tudi povsem smiselna drža, ki pa mora priznati, da obstajajo tudi subjektivne pozicije, ki jih izdelek ni nagovoril v enaki meri.”

      Ne, ne gre za to. Kot rečeno, mogoče je tako izpadlo iz teksta (ker se mi ni zdelo bistveno, da se ustavljam pri tem, ker je poanta teksta drugje). Ampak to ni moje stališče. Lahko, da je tvoje. Samo ne me, prosim, prepričevati, kaj sem rekel ali hotel povedati.

    • Da ne bo pomote: mislim, da je to zanimiva debata, samo v tem trenutku žal nimam časa, da bi spuščal vanjo. Oglašam se samo, da že takoj vnaprej povem, kaj je oz. kaj ni bilo moje stališče.

      • Kot rečeno, stališča so precenjena. 🙂 In iskreno ni šlo za lovljenje ali podtikanje besed, zgolj za poskus nadaljevanja debate v smeri, ki se mi zdi zanimiva in kjer bi bilo smiselno začeti debato o nerazumevanju, tudi in še posebej kulture. Ali pa jo, vzlic časovnim omejitvam, tam vsaj končati.

  9. Dejstvo je, da je Leni Riefenstal bližje v vseh ozirih našim kultunikom, umetnikom, vstajnikom, “naprednjakom”, socialistom kot pa Možina ali Opeka.

    Je socialistka nacionalnega interesa! Pa še ves čas je za svojega gospodarja delala, za Firerja, tako kot naši socialistki.

  10. Dober članek in nekaj sijajnih komentarjev , s katerimi se popolnoma strinjam ….., zato samo še to :
    ta mladi družboslovec pa verjetno pozna skladateljico Nano Forte …zavod Maske……umetniško skupino Wast ist Maribor ?? In seveda njihov projekt….Oratorij po mariborski škofiji ,,,,,,,igra o antikristu.
    Mariborska Opera je zaradi pomanjkanja denarja projekt odpovedala !!
    Mene pa samo zanima , kdo je za tako ” veliko umetniško delo ” dal denar ??

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite