Sleherna bivanjska izkušnja posameznika in skupnosti je v sozvočju ali nasprotju z moralno-etično odgovornostjo vsakega med nami in v razsežnosti sveta. Vsak odnos mene in tebe, človek, do življenja, narave in presežnosti je refleksija za potešitev v hrepenenju srca in samouresničitvi. Slovenska kultura je v mavrici bogastva življenja plemenitila odnose človeka in skupnosti v vseh zgodovinskih obdobjih in še se vedno prepleta s kapilarami samozavedanja življenja posameznika in naroda. Ljubezen do slovenske kulture in domoljubje je stoletja s hrepenenji, ki se odražajo v tabernaklju človeške duše in kljubujejo viharjem zgodovine.
Priznam, da me kot človeka in Slovenca vznemirja trenutek dneva, ki se ta večer odpravlja spat in se spogleduje z jutrišnjim dnem. Posvečenosti kulturi ne bom onečastil s temnimi mislimi; sem realen optimist in človek, ki prisluškuje srcu in modrosti. Izkušnje nas učijo, da se zgodovina ponavlja in da smo ljudje zaznamovani z napuhom in pregreho edenskega vrta in zmešnjavo jezikov babilonskega stolpa, kar pomeni, da smo vsak trenutek pred preizkušnjo. Srčno verjamem, da nas večina v srcu dobro misli in da si vsak dan sprašujemo svojo vest: ali sem (smo) storili, kar veleva nam stan, za sočloveka in skupnost. In še enkrat iskreno priznam, da me vznemirja čas, ki ga živimo. Mislim, da slovenstva in naše kulture ne bo rešila Evropska unija. Bojim se, da je globalizacija zmaj devetih glav, ki požira nežnost in posebno občutljivost temeljev slovenske biti. Ne krivimo sosedov, če doma nimamo pospravljene hiše. Sprašujem se, če je vse, čemur smo priča, mogoče in kje sta kultura in vladavina prava. Vsak dan nas številni neodgovorni oblastniki na neki način poneumljajo in teptajo temeljne vrednote, kot sta poštenje in resnica. Po dvajsetih letih samostojne države se kršijo človekove pravice in dostojanstvo tolikih, ki ste brez dela in možnosti, da bi si s poštenjem udejanjili upanje življenja. Miselnost kapitala kruto ropa našo državo ter razjeda njene temelje. Na drugi strani je toliko besa in naše nemoči. Gre za sprevrženo moralo, saj današnji oligarhi ne priznavajo kulturnega dialoga in so ujetniki egoističnih interesov. Ali nismo vsi sokrivi za toliko ponižanih in zatrtih ljudi, ki se jih polaščata tesnoba strahu in negotovosti?
Pred vami kot človek in kristjan ugotavljam, da se v naši deželi dogaja nekaj strašnega. V žrelo brezobzirnega kapitala se je ujela tudi ustanova, ki bi naj bila luč in sol temu svetu. Slepota je premamila tiste, ki bi morali človeku in svetu ne samo pridigati, ampak pričevati ljubezen, pravičnost, solidarnost in brisati solze majhnim in nemočnim. Kako brezčutno je opeharjeno več deset tisočih poštenih ljudi! Goljufiva kača iz pekla se naslaja in potrjuje se svetopisemska modrost: »korenina vsega zla je pohlep in napuh«. Po denarju so tako hlepeli, da so zablodili proč od vere; s tem pa so sebi in drugim zadali veliko bolečino. Ali smejo biti mirni pred človeškim in Božjim besom? Kako so grešili proti Kristusovi zapovedi ljubezni in teptali odločne besede Benedikta XVI., ki pravi: »Brez poštenih ljudi, brez gospodarstvenikov, politikov in ljudi kulture, ki v svoji vesti živo občutijo klic po skupnem dobrem razvoj ni mogoč. Potrebni sta poklicna usposobljenost in moralna doslednost in poslušanje vesti. Ko prevlada poveličevanje tehnike in kapitala; pride do zmešnjave med nameni in sredstvi; in se greši proti človeku in Bogu.« V tej kulturni in moralni zmešnjavi si pomagam s trditvijo Vaclava Havla, ki je ob padcu berlinskega zidu preroško napovedal krizo vrednot, ker je vdanost v usodo le zrcalo hude moralne bolezni in vsesplošna nezmožnost sodobnega človeka, da bi obvladal svoj položaj. In ne samo arabski svet, ki je te dneve na ulicah in trgih moleduje za več kruha in svobode; tudi tako imenovani »svobodni svet« je zaznamovan z globoko ne-svobodo.
Vsa naša dejanja so bolj človeška in moralna, če sledimo srčni kulturi, ki se nenehno plemeniti in vsakodnevno udejanja v odnosu do človeka in skupnosti. Vsi smo soodgovorni za stanje duha v občini in po svetu, zato je naša skupna dolžnost, da ohranjamo in negujemo bogastvo naše kulture v vsej širjavi prekmurskih gričev in ravnin. Vsak naš korak in odnos do sočloveka, občine, domovine, narave in stvarstva je prepleten z odnosi, ki lahko bogatijo življenje, ki pa se, žal, lahko sprevržejo tudi v strup in prekletstvo. Kako si svet napredka in blišča, ki se sklicuje na civilizacijske norme in kulturo, dovoli prisegati na razvoj in osvajanja prostranstva vesolja? Vsak dan smo namreč priča temu, da na milijone ljudi, med katerimi so številni nedolžni otroci, umira od lakote in bolečine, ko so žaljeni v časti svojega človeškega dostojanstva. Tako kot se rodi dan in ga večer pokoplje, tako kot matere tudi zdaj povijajo otroke in bodo le-ti nekoč legli k počitku v onstranstvu, tako se končuje tudi čas, ki smo ga poznali včeraj. Čas, ki je prisegal na egoizem moči privilegiranega dela sveta, povzroča krivico in trpljenje večine sveta in otrok, ki so bili tudi ustvarjeni za ljubezen. Vse kriči po drugačnem svetu, ki se mora na novo roditi in popolnoma prenoviti. Človeštvu se je nekaj zalomilo; prišel je konec neke moči. Ta pot je razvoj gradila na brezobzirni moči po prevladi in oblasti. In ta moč danes uničuje vse, ki izkoriščajo svet in človeka in so polni napuha in laži.
Čeprav nas skrbi za prihodnost, se ne smemo predati obupu, ampak se moramo zavedati svoje človeške in kozmične omejenosti. Človeštvo se bo moralo na hitro vrniti na pot odgovornosti samemu sebi in tudi Tistemu, od katerega je bilo ustvarjeno. Verjamem, da smo ljudje dobri in da drug drugemu ponujamo ramo in roko in neskončno možnosti. Ljudje, ki gojimo prvinskost življenja in kulture, smo mnogo več kot razglašeni mariborski bančni zvonovi, borze, vrednostni papirji in skladi, več kot države in imperiji, ki smo jih ljudje skozi zgodovino ustvarjali in so se potem zrušili v prah zgodovine. Tudi ti imperiji moči, s katerimi skušajo preživeti raznorazni tajkuni in zlagani dvoličneži, ki se nenehno prilagajo in kot krvosesi uničujejo dostojanstvo človeka in kulturo puščajo vnemar. Lačen in nezadovoljen svet sporoča, da ni pripravljen uklanjati hrbta svojega dostojanstva za preživetje monopolnih finančnih in gospodarskih korporacij. Tudi današnji svet in vsak med nami potrebuje moč za plemenito in dobro, ki bo podalo roko svetlobi lepote, modrosti in ljubezni do človeka, matere, domovine in sveta.
Spoštovane in spoštovani! Hvaležen in vesel sem, da si v Občini Cankova prizadevamo za življenje kulture v okvirih možnosti in potreb. Lani smo s postavitvijo doprsnega kipa in izdajo zloženke zarisali v hvaležen spomin prihodnosti prvemu prekmurskemu akademskemu slikarju Ludviku Vrečiču. Letošnje leto skupaj s kulturnima društvoma slovenskih rojakov na Madžarskem in v Avstriji posvečamo na Cankovi rojenemu Avgustu Pavlu.
Zahvala velja Kulturno-umetniškemu društvu, ki nosi njegovo ime. Hvala osnovni šoli Cankova. Hvala Vam, spoštovani in spoštovane, ki danes nastopate. Hvala drage učenke in učenci. Hvala vsem Vam, tukaj zbranim in vsem, ki kjer koli delate, živite in ohranjate kulturno dejavnost z namenom, da je naše življenje vredno upanja in hrepenenja. Vsak naš korak je v nekem smislu kulturno delo. Naša odgovornost je na tistih področjih, kjer živimo in delamo v skupnem zavedanju za našo občino in naše ljudi.
Danes proslavljamo praznik kulture. Tudi naš vsakdan mora biti prežet s kulturo in človečnostjo, ki jo živimo v odnosih do soljudi in širše skupnosti. Nisem pozabil na Prešerna, ki bi nam gotovo tudi danes pred oči postavil ogledalo. Spreminjati svet imajo pravico in dolžnost tisti, ki si upajo sanjati in izpovedovati najprej svoje srce, šele v nadaljevanju drugega človeka in svet.
In žive naj vsi narodi in ljudje, ki v srcu dobro mislijo in spoštujejo dostojanstvo človeka; ki negujejo in ljubijo slovensko domovino, besedo in kulturo. Čestitkam ob prazniku kulture izrekam iskreno željo in upanje, da bomo skupaj zmogli izpolniti hrepenenja po boljšem in prijaznem svetu in v vsej razsežnosti biti; iskali poti in sledili srcu, da bodo naša življenja bogata in izpolnjena. Hvala lepa!
Drago Vogrinčič, župan občine Cankova
