Teharje: spomenik uničevalne energije

29

TeharjeSpoštovani gospod škof, spoštovani svojci trpečih na tem kraju groze, spoštovani zbrani. Z občutkom majhnosti pred odgovornostjo, ki mi je bila naložena s pričujočim nagovorom, skupaj z vami stojim ob tem ključnem spomeniku slovenstva. Menim, da bi tukajšnji kompleks s tistim, kar predstavlja, morali postaviti ob bok Brižinskim spomenikom, srednjeveškim freskam po naših cerkvah, ustvarjalnosti slovenskih reformatorjev, Prešernovi rojstni hiši ali volilnim skrinjicam, v katere so Slovenke in Slovenci leta 1990 vrgli svojo odločitev za samostojno državo. Kakor vsi našteti odraža tudi ta kraj spomina nekaj bistvenega, nekaj, kar je odločilno zaznamovalo pot slovenskega naroda in slovenske družbe v celoti. A če ni po svojem pomenu nič drugačen od Brižinskih spomenikov ali Plečnikove cerkve v Bogojini, je drugačen po svojem značaju.

Kakor se ob pradavni pridigi o grehu in pokori, ob Trubarjevi Cerkovni ordningi ali ob Majniški deklaraciji zgostijo ustvarjalni zagon, odločnost in pogum bolj ali manj odmaknjenih prednic in prednikov, sta se na Teharjah zgostila neizmerna uničevalna sla in norost, zrasla iz nedrjij tega istega prostora, te iste družbe in tega istega naroda. Nič čudnega torej, če bi se večini naših rojakinj in rojakov moja primerjava zdela bogokletna. Celo razglašanje Teharij za spomenik utegne biti sporno.

Toda vse bolj je jasno, da ostane družba, ki ob spominu na svoje vzpone in epske uspehe ni zmožna gojiti in primerno ovrednotiti tudi spomina na svoje najgloblje zdrse v prepad zgodovinskih skušnjav, na pol poti do normalnosti in do zdravega razvoja. Žal slovenska družba omenjenega spoznanja še ni zmogla dovolj ponotranjiti. Celo več: seveda marsikje obstajajo pomniki uničevalne sle in sovraštva, ki sta zaznamovala drugo svetovno vojno in predvsem prvo povojno leto, a niso namenjeni obeleževanju trpljenja žrtev, marveč »junaštva« njihovih krvnikov in mučiteljev. Očitno je pogled v brezno takrat divjajočega spopada na Slovenskem do te mere grozljiv, da smo se hoteli vse doslej bolj kot številne druge družbe v srednji in vzhodni Evropi pred njim zatekati v pravljično, skoraj mitološko podobo svoje skupnostne preteklosti. V podobo, kjer je kristalno jasno, kdo je heroj in kdo je zločinec, kdo je dobra vila in kdo je hudobni čarovnik. Predvsem pa je to podoba, kjer ne žrtve uničevalne sle ne sapo jemajoči heroji nimajo obraza človeka posameznika, marveč se potopijo v brezoblično gmoto, opremljeno z za vselej zacementiranimi nalepkami.

Ko se bližamo srebrnemu jubileju neodvisne slovenske države, moramo ugotoviti, da se je mitološki način razmišljanja zalezel v vse družbene pore in ustvaril občutek globokega neravnovesja, ko so pojavi in posamezne osebe ocenjeni predvsem glede na svoje mesto v pravljičnem imaginariju, za vse zavezujočih meril pa ni. Vprašati se je torej potrebno, ali nismo prav opomnikom na naše skupnostne zdrse, kakršen je teharski, vendarle odmerili premalo prostora. Ali ni bil račun, ki smo ga kot družba naredili, češ da je mogoče čez žrtve uničevalne sle in norosti stopiti na hitro, kot čez brezoblično gmoto brez individualnih potez, v navalu optimizma le prelahko seštet? Verjetno smo to uničevalno energijo, ki se je v prvih mesecih po drugi svetovni vojni povzpela do neslutenih razsežnosti, prehitro in s premalo spraševanja v njeni popačeni herojski podobi prevzeli v temelj nove, demokratične države, pri čemer smo premalo upoštevali, da je bila njena geneza v marsičem zavestno zanikanje zarjavele povojne mitologije. Tudi zaradi tega sedaj stojimo pred zmedeno družbo in državo, ki ju je dobesedno ujela zgodovina. In le na prvi pogled se zdi strašljivo, da so v minuli jeseni in zimi celo rosno mladi ljudje terjali, naj se kot skupnost odrečemo še tistim veliko preskromnim korakom, ki smo jih naredili proč od pravljične podobe sveta k izravnavanju neravnovesja v družbi in k podeljevanju človeškega obraza vsem žrtvam (in tudi herojem), ter se potopimo nazaj v neskaljeno morje mitologije.

teharje2Ne bomo zgrešili, če v ozadju tega dogajanja razberemo nerazložljiv strah. Seveda ne gre za vnovič pravljični plašč tega strahu, ki sliši na ime strah pred rehabilitacijo pojavov iz preteklosti, marveč za bojazen, da se bodo iz brezoblične gmote počasi izrisali človeški, fantovski, dekliški, starčevski, otroški obrazi, da bomo zagledali njihova očala in čeveljce. Ne, tega pogleda slovenski svet, vajen drugačnih spomenikov svojih stvaritev, po vsem videzu še ni zmožen. Ker bi moral ob njem priznati, da mu je v uri somraka spodrsnilo in se je zgrudil v prepad norosti. Ker bi se moral sprijazniti s tem, da so ljudje, ki so potem dolga desetletja krmarili njegovo usodo, v bistvenem trenutku podlegli uničevalni sli in zavestno dovolili njen rušilni pohod po slovenskih tleh. Seveda po človeški plati ne moremo mimo njihovih lastnih stisk v morda najtežjih trenutkih slovenske zgodovine. Ne moremo mimo tega, da so se odločali sredi najhujšega pritiska od zunaj, ko je slovensko ozemlje doživelo nepredstavljivo razkosanje in je bil slovenski narod na pragu izbrisa. Vendar jim niti ob upoštevanju teh okoliščin nimamo pravice odvzeti odgovornosti za usodno odločitev, da je lahko tudi uničevanje lastnih ljudi, da je lahko tudi zločin nad njimi prava pot do končnega uspeha in do oblikovanja Slovenije po svoji podobi.

Še manj je upravičeno, da ostaja demokratična Slovenija dvaindvajset let po svojem nastanku talka prizadevanj, kako skriti zmotnost in pogubnost omenjene odločitve in kako zakriti obraz njenih žrtev. Ko bomo kot skupnost zmožni slednjim pogledati v oči, bomo lahko odvrgli pravljični oklep. Dotlej pa obstaja nevarnost, da bomo rešitev še naprej iskali pri njegovih dolgoletnih varuhih in jim državo in družbo prepuščali brez vprašanj, pri čemer bomo še naprej – kot zadnji dve desetletji – pristajali celo na globoko neravnovesje v Sloveniji.

Kot rečeno, Teharje so in morajo vedno bolj postajati spomenik v tem prostoru nakopičene uničevalne energije in so kot take žal vtisnile slovenskemu svetu neizbrisen pečat. Vendar bi morali v temelje svoje države namesto te, za herojstvo zamenjane uničevalne energije vgraditi trpljenje vseh posameznikov na Slovenskem, ki so se znašli v nekem podivjanem času, in to ne glede na to, kdo je hotel z njihovo smrtjo skovati kamenček v mozaiku svojega domnevnega junaštva.

Omenjenega nam ni potrebno narediti v prvi vrsti zaradi njih. V krščanskem upanju si namreč nad njihovimi grobovi drznemo ponoviti besede iz Knjige modrosti: Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njihov odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru (Mdr 3, 1-3). Od mitološke in vojaške logike se moramo posloviti, da bi bili kot skupnost deležni vsaj odsevov njihovega miru, kar nam, kot trdno verjamemo, od tam, kjer ni več solz, želijo tudi oni sami.

Nagovor na spominski slovesnosti na Teharjah, 6. oktobra 2013.

Foto: Aleš Čerin (spomenik), Muzej novejše zgodovine Celje (risba)


29 KOMENTARJI

  1. Ja, kdor to bere ali posluša, ne ve, ne kdo je bil morilec, ne kdo žrtev, ne zakaj žrtev, ne kaj se je dogajalo med drugo vojno in po njej. Ne vem o katerem spopadu govori ta tekst? Spopada ni bilo nobenega ! Bil pa je zločinski napad na slovenske katoličane, ki so bili napoti komunistom. Da so lahko izvedli revolucijo. Tak govor nikakor ne sodi na kraj kot je Teharje. Kdo vabi take govornike ? Ki zelo pazijo da česa jasno in glasno ne povedo ! Slovenski človek, ki pride na Teharje in vse druge take kraje, želi slišati jasno in preprosto besedo, ne pa izumetničen jezik nekega novoreka.

    • Slovenski človek, ki pride na Teharje, dobro ve, kaj se je tam zgodilo in zato ne potrebuje učne ure zgodovine, ampak razmišljanje o odnosu sebe in Slovencev nasploh do žrtev in tedanjih dogodkov. Mislim, da je ta govor vrhunsko opravil svojo nalogo.

      • Se zelo strinjam.
        Hkrati ima govor možnost, da ga slišijo tudi drugi, ki na Teharje ne pridejo, ne da bi se takoj zatekli v ustaljene miselne vzorce.

  2. Točno tako. In za enostavnost je dovolj že propad komunistične ideje in vseh njenih prevar z izgradnjo “novega človeka”, samoupravljanjem, z dvema metroma Kardeljevih izbranih izmišljotin. Sploh ne rabimo alternativ. Samodestruktivnost komunizma je dovolj sama po sebi. In tem ljudem kot je Stanovnik, Kučan, … je treba pokazati vrata. V zgodovino pa postaviti primerno ropotarnico za Kardelja, Kidriča, in druge.

    In tu do krvi sploh še nismo prišli!

  3. Parkrat na leto obiščem spomenik v Teharjih. Molim, premišljujem, premagujem tesnobo.

    Včasih me obide nekaj podobnega razvpiti “nemški kolektivni krivdi” (die deutsche Kollektivschuld): sram me je in čutim se sokrivega, ker pripadam narodu, ki je bil zmožen tolikega sovraštva, sadizma in množičnega ubijanja.

  4. zelo dobro (merim na članek).

    nekoč sem se tam ustavil sredi dneva. tam sem bil kako uro, dve, ves ta čas povsem sam. hodil sem po križevih poteh, zelo me je zadela začetna kapelica z verzi ‘očem nespametnih…’, dvignjena steza, ki se vzpenja čez polje trpljenja, vmes postaja ‘tvoj brat bo vstal’ …

    vrhnji spomenik odprtega kroga osupljiv (morda en kanec preglomazen, a poskus velikopoteznosti je pri nas tako redek, da ga kaže še vedno predvsem pohvaliti), zelo dober pa predvsem sarkofag.

    neverjetno mi je, da je tak pomnik tako osamljen …

    zdi se mi, da imajo zda grob neznanega junaka, kjer se z najvišje možnim izkazovanjem spoštovanje skrbi za spomin.

    tudi mi imamo tak kraj, ki se ga zaenkrat še sramujemo, a nekoč bomo prišli tja kot domov k svojim in dolgo jokali v božjem pogledu …

  5. Sem gledal proslavo kočevskega zbora. O komunizmu niti besede. Še vedno je pa v njih toliko prezira, da začnejo z “Spoštovane in spoštovani”. Kdo? Gospe in gospodje! Tega pa ne morejo izpustiti z jezika. Nečesa povsem naravnega. Koga spoštujejo? Nikogar! In nič! Ugotovili so, da so takrat ustanovili Slovenijo, čeprav priznavajo da je bila ustanovljena že 1918. Monarhijo so sovražili. In so raje ustanovili diktaturo in teror.
    Ostali so praznih rok. Ničesar več nimajo. Če bi priznali amnestijo, bi izgubili še razlog za boj proti nacizmu. Ker proti nacizmu v resnici niso imeli nič. Le njihov ni bil. To je vse.

  6. Y Sloveniji ni problem romantična zagledanost v preteklost, ampak neukorenjenost v narodu, nevoščljivost z vencem sovraštva, premajhna ljubezen do svobode človeka, do njegovih pravic in do odgovornosti. Vse to je potrebno imeti, da la se lahko upremo nasilju sovraštva in norosti. Vsega tega po vojni ni bilo. Na eni strani naivni, včasih preveč vase zagledani domobranci, ki niso hoteli poslušati opozoril pametnih ljudi, na drugi strani pa krvoločna zver nihilizma, ki je uničevala vse kar je bilo konstruktivno, pošteno in edini izhod iz povojne tragedije. Takrat je bila cena človešega življenja enaka ničli. In za to ceno so se mnogi spustili v zverinski napad na identiteto človeka. Vse to me spominja na veliki petek v času križevega Jezusovega pota. Tudi takrat je prevladala nespamet, sovraštvo in hudobija. Že od leta 1990 spremljam te spominske žalne proslave, ki so za razliko od srpokladivskih proslav na visokem intelektualnem in etičnem nivoju. Toda sporaćila teh komemoracij ni hotel nihče poslušati. Vsi so so zaganjali na pot, ki jim je v daljavi pokazala kost porabe materialnih dobrin. Slovenski človek je oslepel in oglušel in še danes noče gledati in poslušati. Ostali narodi, ki so prišli od drugod, predvsem iz hribovitega Balkana pa so to znali izrabiti sebi v korist. Za državo ni pomembern samo dom in domačija, ampak je treba spoštovati tudi politiko, ki dela za javno dobro. Te pa sedanja oblastna struktura ne pozna. Zato se vrtimo v krogu gnilega politikantstva, ki je resnično velika hotnica, meretis magna.

  7. To je TV Slovenija:

    Enourni direktni prenos iz Kočevja

    in…

    … enominutna reportaža iz Teharij.

    Enourni direktni prenos s proslave častilcev zločinov in enominutna reportaža s počastitve spomina žrtvam zločincev.

  8. Etika, empatija in odgovornost medijev in novinarjev, da te kap, saj se govor taboriščnika Ivana Korošca in njegova podana grozljiva dejstva, – Ivan Korošec: "Dojenčke so zmetali z voza kot naročena drva"-, še naprej prikriva, kar je barbarstvo slovenskih osrednjih medijev.

  9. MItja Ribičič je v 94. letu starosti.

    Zakaj zločinci živijo tako dolgo časa?

    Ker jih tudi smrt ne mara.

  10. Uboge prodane duše, ki v ukradenem ne morejo najti pokoja. Ga morejo najti v nojevskem porivanju glave v pesek mitologije lastne koprodukcije? Mar ne koprni grešnikovo srce po razodetem božjem usmiljenju, ki mu ostaja kot edino okno upanja na rešitev, ki ga je odprl sam Bog potem, ko mu je v komunistični ateizem zazrti človek zaprl vrata?

  11. “Očem nespametnih…” dodajam še en citat…iz Danijela, Dan 12, 1-4:
    1 »Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki je postavljen nad sinove tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar so narodi, do tega časa. V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi. 2 Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. 3 Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost. 4 Ti, Daniel, pa ohrani skrivnost besed in zapečati knjigo do časa, ko bo konec. Mnogi jo bodo iskali, da se jim pomnoži spoznanje.«

    Posebej podčrtam in izpostavim drugo in tretjo vrstico:
    “2 Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. 3 Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost.”

  12. Priporočam v branje dve knjigi poleg Svetega Pisma:
    Ivan Korošec: Moja dolina in g. p. Anton Nadrah: Fatima, okno upanja.
    Zakaj je zgibanka o Fatimi tako razkačila komunistične zločince, da so njenega posedovalca, gorečega apostola Resnice in Božje Ljubezni, Lojzeta Grozdeta zmogli tako surovo pobiti?

  13. Bivši predsednik države Milan Kučan je v javni izjavi zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; Nedelo, 9. julij 2000.
    Sodnega epiloga pa še ni?

  14. Hvala avtorju za lep apel za katarzo slovenskega naroda in potrebo po trajnem opomniku na zlo-grozote, ki so se na Teharjah in v tistem času po Sloveniji dogajale. To so naredili Nemci v Berlinu z spomenikom žrtvam nacizma in katarzo. To se mora zgoditi tudi pri nas prej kot se postavi protokolarni spomenik žrtvam vojn v Ljubljani, ki bo brez katarze farsa.
    Za katarzo in opomnik Teharju je napisal “Teharsko legijo” zdomski duhovnik Ciril Turk, uglasbil Albin Krajnc iz Prevalj, zapel pa izvirno oktet 10.brat iz Črnuč. To je doživeta in lepa pesem,ki bi se morala vedno slišati na Teharjah. Refren in zadnji dve kitici se glasijo:
    V globini legija leži in čaka na vstajenja dni.
    Zdaj kliče narod naš:Postoj, ozri se name pod seboj.
    Naj pesem gozda le šumi,naj val jezera se solzi,
    nebo naj kliče tisti dan, ko Kajn priznal bo greh skesan.
    Tedaj se legija zbudi, vstajenja dan ji zažari.
    In mir se vrne na zemljo, ker vsi podamo si roko.
    To je smisel in potreba za korak na poti k civilizaciji in pravim vrednotam življenja posameznika in skupnosti, ki se ji pravi država.

    • Jaz pa razumem Teharje ne samo kot spomenik žrtvam, ampak širše – kot simbol uničevalne energije nabrane v osebah, ki so izvršila hudodelstva tam in po Sloveniji. Zato mi naslov ni trapast. Zakaj komentirati, če se stran (naslov) samo ošvrkne s pogledom?

      • Spomenik uničevalni energiji? … torej psihopatom, ki so te povojne in revolucionarne poboje izvajali, saj je bila revolucija v polnem teku in krvniki so imeli slastno hruško v rokah, ki jim je pravkar padla iz drevesa…

        Spomenik uničevalne energije … kaj je sedaj to ena socialistična latovščina

        Zakaj pa ne JASNO: spomenik žrtvam uničevalne energije?

        Ne vem zakaj se sprenevedati? Ali morda jaz ne znam dovolj slovenščine ali pa jo g. doktor ne zna dovolj?

        Zakaj interveniram? Ker sem sit relativiziranja, osladkanosti in socialistične perverznosti na t.i. desnici ali sredini oz. na demokratični strani.

        • Še enkrat poskušam: spomenik ima nalogo, da nas spominja na nekaj – ne nujno da tisto poveličuje ali slavi. V tem smislu razumem tudi jaz Teharje (ne konkreten spomenik, ki je tam, ampak kot sam kraj, prostor, simbol…) kot opomnik, kaj se je dogajalo, kdo so bile žrtve, kdo storilci, ampak tudi na to, kaj se zgodi, ko ljudje delajo zlo, ki nas sprašuje ‘Zakaj?!’
          Mene recimo ob njem preplavi občutek krivde, vprašanj zakaj si ljudje delamo takšno gorje, zakaj to dopuščamo in zakaj ni pravice na svetu – podobno kot ob spomeniku Auschwitz ali danes ob spomeniku Lampedusi.
          Podobno se mi zdi, da npr. spomeniki I. svet. vojne (ki na nas nimajo tako čustvenega vpliva) ne slavijo vojne, ampak nam govorijo: “Nikoli več!” Se strinjate?

          Tako razumem spomenik – tudi kot opomnik in tu ni vprašanje znanja slovenščine ali relativiziranje.

          • Strinjam se.

            A še vedno je naslov neustrezen, ker je dvoumen. A me sploh razumeš kaj hočem povedati?

            V skladu s tvojim prispevkom bi mu dal naslov:
            Spomenik posledicam uničevalne energije… samo to je tako brezosebno, kot tisti new agerji, ki imajo boga samo za energijo.

            Prav je, da poosebimo. Bolj ko razosebljamo, bolj je boleče za svojce in žrtve.

  15. “Kakšen trapast naslov?”
    Naslov ni trapast. Po moje je samo prevec odmaknjen od povprecnega obiskovalca, ki ni vedno voljan prevec razmisljati ali celo meditirati.
    Ales naj bi napisal govor, ki pa je postal clanek. Pri govoru so povdarki drugacni. Predvsem na custvih. Mislim, da pri tem clanku ljudje niso bili kaj prida pretreseni.
    Vsebina tega clanka je namenjena inteligentnim in razmisljajocim ljudem. Premalo je bila namenjena navzocim, ali zalujocim ostalim kot se to dela pri pogrebnih govorih. Prevec pa morda nasim vladajocim superinteligentnim levicarskim potomcem za katere vemo da so bili in bodo v 99 odstotkih nespravljivi.
    Koliko je govorniku uspelo spraviti obe strani? Svojci zrtev so prisli iz pravih motivov, da pomolijo za pomorjene svojce, ostali levicarsko navdanjeni pritepenci pa morda opazovat kako nasporotna stran spet laze.

    • Prosim ne žali me s povprečnim obiskovalcem oz. človek, ki ni sposoben inteligentnosti in razmišljanja.
      Na živce mi gredo bleferji, ki leporečijo in se delajo inteligentne. In potem iz preprostih reči naredijo strašno zapletene in učene. Že socialisti so popačili našo družbo s socialistično latovščino polno lapanja, dvoumnosti in maloumnosti ( več si preberi prof. Justina Stanovnika o tem mrcvarjenju jezika).

      Danes sem v Reporterju prebral stavek, ki ga ima Čanghajšek napisanega na spomeniku na Tajvanu in gre tako nekako: ” Slava ustvarjalnim in tistim, ki ščitijo življenje” V njem sta dve ključni besedi, ki sta ključni za razlikovanje komunista (socialista) od zdravega človeka. Sedaj pa poglejmo koliko ljudi, kako malo jih je, ki ustvarjajo v Sloveniji neko novo vrednost in koliko jih je, ki ne parazitirajo človeka po človeku (preko države) oz. vampirsko pogubljajo človeško življenje, Zombiji?

    • Še o govoru?
      P. Miha Žužek nas je pri retoriki učil, da mora avtor najprej vedeti komu bo sporočal in kaj želi sporočiti?

      Odločitev nagovarjanja obeh strani je zgrešena, ker:
      1. krivci in potomci krivcev sploh niso prišli; če pa so prišli iz špijonskih razlogov, je pa delo zamanj
      2. treba je nagovoriti spoštljivo in pietetno in duhovno žrtve. Intelektualiziranje ni na mestu, ker tu nimaš pred sabo intelektualcev, ne znanstvenikov, ne kongresa razpravljalcev, temveč samo vse sorte ljudi, ki so prišli na to mesto v znak spomina svojcem, ki so bili zverinsko ubiti. Z intelektualiziranjem pa jih je samo žalil v njihovem samem bistvu. Ali je tu kakšna komisija, ki prej pogleda kdo in kaj bo govoril, ker kar ne morem razumeti, kaj si ravnokar povedal? Kdo ga je določil za govornika?

  16. “Ali je tu kakšna komisija, ki prej pogleda kdo in kaj bo govoril, ker kar ne morem razumeti, kaj si ravnokar povedal? Kdo ga je določil za govornika?”

    No, jaz sem pogresal pri teh spominskih slovesnostih v Teharjah, Rovtah in Sentjostu predvsem vec koordiniranosti in umetniske dovrsenosti. Tu bi organizatorji lahko povabili zraven kakega spodobnega reziserja, najboljse Jozeta Mozina, ki gotovo ne bi delal sramote s kaksnimi ekstravagantnimi eksperimenti, katere moramo prenasati pri gledaliskih, opernih in filmskih predstavah.
    Kar pa se tice dr. Alesa Maverja bi dejal, da je bilo za pricakovati, da bo predvsem briliral z svojim ogromnim znanjem in asocijacijami, katere sicer obcudujemo pri njegovih stevilnih prispevkih. Tisto kar je predaval je bilo namenjeno levicarskim nadljudem in njihovim oblastem, ki pa se niso ponizali, da bi prisla zraven. Morda jih je potem dosegel potem preko kakega spleta.

    Za njim bi moral kot proti utez nastopiti kak jasen in preprost, ljudski govornik. Idealen bi bil Justin Stanovnik ali pa kak drug govornik, ki bi zalujocim ostalim nudil drugacno prebavljivo duhovno tolazbo. Tako bi bil volk sit in koza cela.

  17. Teharje so resnično spomenik uničevalne energije in zlobe proti človeštvu, zlasti zato, ker še danes prekrivajo kraj genocida odpadki in smeti, ki jih je politika namerno navozila, samo zato, da bi pokazala prezir do žrtev.

Comments are closed.