Nagovor nadškofa Zoreta pri maši za domovino

56
Foto: katoliska-cerkev.si.
Foto: katoliska-cerkev.si.

Zbrali smo se pri maši za domovino ob prazniku samostojnosti in enotnosti in poslušali Božjo besedo, ki tik pred božičnim praznikom govori o rojstvu Janeza Krstnika. Ko sem premišljeval o vsebini našega praznovanja, se mi zdi, da prav ta Božja beseda ponuja nekaj izzivov za premišljevanje o samostojnosti in enotnosti naše domovine.

Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina. Rojen je bil tisti, ki je napovedoval prihod Mesija in ki je pokazal nanj, ko je prišel. Dopolnitev časa. Lahko bi rekli, da je dozorel čas za prihod Mesija, po katerem je judovski narod hrepenel skozi tisočletja. Sedaj je čas, da se pričakovanja izpolnijo in obljube postanejo resničnost.

Pred 24 leti se je čas dopolnil tudi v našem narodu. Razmere so dozorele in ponudile ugoden trenutek za uresničitev davnih sanj po samostojnosti naroda, ki je preživel vse gospodarje in sanjal svojo samostojnost. Dopolnitev časa je moral nekdo zaznati. Nekdo je moral s pozornim opazovanjem in presojanjem znamenj časa ugotoviti, da so se razmere spremenile do te mere, da omogočajo izpolnitev pričakovanj. Zato bi se pri tej sveti maši rad zahvalil Bogu, da je navdihnil daljnovidne in pogumne može in žene naše domovine, ki so presodili ugodnost trenutka in zmogli v sebi dovolj smelosti in zaupanja vase in v naše ljudi, da so sprejeli potrebne odločitve in naredili korake, ki so vodili k uresničitvi samostojnosti. Zahvaljujem se tudi vsem tem ljudem, da ob ponujeni priložnosti niso oklevali in se zapletali v neskončne analize in jalova premlevanja možnosti, ampak so videli, presodili in delovali.

„Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod skazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili.“ V vse judejsko pogorje je rojstvo novega otroka, rojstvo Janeza Krstnika prineslo veliko veselje. Vsi so se veselili. Ne samo mati Elizabeta, ki je doživljala obdarovanost z milostjo, ne samo njen mož Zaharija, ki je bil ponosen na sina, ki bo nadaljeval njegov rod. Veselje je napolnilo sorodnike, veselili so se sosedje. Radost novega življenja je preplavila vse ljudstvo.

Nekaj podobnega smo doživljali ob razglasitvi izidov plebiscita o samostojni in neodvisni državi Sloveniji. V tistem času sem bil na Brezjah, v narodnem svetišču Marije Pomagaj. Že na sam dan plebiscita, se pravi na današnji dan pred štiriindvajsetimi leti, je bilo praznično. Na volišča so nekateri prišli v narodnih nošah. Spomnim se moža, ki je dejal, da je dejanje tega dne preveč pomembno, da bi nanj lahko prišel v vsakdanji obleki. Za tovrstne dogodke je primerna samo narodna noša. S ponosom jo je nosil tisti dan in s ponosom je glasoval za samostojnost domovine. Ko so bili na praznik svetega Štefana razglašeni rezultati, so zvečer, že v temi, prišli možje z Brezij in okolice ter prosili, če gredo lahko v zvonik. Seveda. Naj tudi praznični zvonovi zapojejo o veselju, ki napolnjuje ljudi. Tri četrt ure so pritrkavali na vso moč, tako da so kljub mrzlemu večeru iz zvonika prišli popolnoma prepoteni. Izid plebiscita je bil za ljudi praznik in ta praznik je praznoval vsak po svoje. Vsak je skušal na svoj način izraziti svoje veselje in tudi drugim povedati, kakšen ponos ga napolnjuje ob dejstvu, da smo se tako večinsko odločili za samostojnost.

Ko danes poslušam naše ljudi, ko prisluhnem njihovim težavam, ko poslušam govorico njihovih src, se vprašam, kam je izginilo veselje odločitve za samostojnost, v kateri mrak je utonila radost tistih dni in mesecev. V besedah je prevečkrat čutiti razočaranje, občutek prevaranosti, tudi obup in jezo. Kdo je v srca praznujočih natočil pelin nejevolje, kdo je tistim, ki so se veselili svetlih dni, ki jih je obetala prihodnost, vzel svetlobo iz oči in veselje iz src?

Vrnimo se k pripovedi o rojstvu Janeza Krstnika. Po osmih dneh so se zbrali, da bi otroku dali ime. Po običaju so ga hoteli poimenovati po očetu. Imenoval naj bi se Zaharija. Elizabeta pa je vztrajala, da ne bo Zaharija, ampak da bo Janez. Končno je tudi Zaharija sam, čeprav je bil gluh in nem, na deščico napisal ime Janez, kar pomeni Bog je milostljiv. Ko so otroku dali ime, sta ga najprej njegova starša prepoznala kot nekoga, ki sta mu sicer dala življenje, vendar nista njegova lastnika. Z njim ne moreta prosto razpolagati, nad njim ne moreta gospodovati. V njem se jima je razodela Božja milostljivost, ona dva pa lahko to milostljivost, se pravi svojega sina Janeza samo sprejmeta in skrbita zanj, da bo mogel zrasti, postati samostojen in izpolniti svoje poslanstvo, ki je za vse ljudstvo. S podelitvijo imena so ga prepoznali tudi vsi sorodniki in sosedje in priznali njegovo individualnost, njegovo samostojnost.

Ko smo prebivalci Slovenije na referendumu izglasovali samostojnost naše domovine, smo ji pozabili priznati samostojnost tudi njeni prebivalci. Za večino je bila naša samostojnost dar Božje milostljivosti, ki nam je bil zaupan na koncu najbolj krvavega stoletja v zgodovini človeštva. Bog se je posebej naklonjeno ozrl na deželo in ljudi, ki so v svojih dušah nosili razbolelost in ranjenost. Izpolnil je hrepenenje rodov, da bi mogli končno postati svobodnjaki, oblikovalci svojega današnjega in svojega jutrišnjega dne. Nekateri pa so našo domovino hoteli imeti za svojo. Hoteli so z njo razpolagati, ji gospodovati, biti njeni lastniki. Premalo jim je bilo uživati njene lepote, se veseliti njenih prelesti, kakor je zapisal Župančič. Hoteli so izsesati vse mleko iz njenih grudi, izpiti vse zaklade njenih kašč. Ne vem, če se jo kdaj zares veselili, če so jo v resnici spoštovali in ji dovolili biti to, kar naj bi bila.

Zdi se mi potrebno, da maša za domovino, ki jo skupaj obhajamo, po naši daritvi položi pred Boga napore in prizadevanja vseh tistih, ki so bili pripravljeni za našo domovino stati kot braniki njene samostojnosti in vseh tistih, ki jim ni bilo žal ne časa in ne moči, da bi ji omogočili dostojno in dostojanstveno življenje sredi narodov in držav, ki so ji priznali njeno samobitnost ter spoštovali in spoštujejo njeno prihodnost. Obenem pa vabim vse nas k spreobrnjenju. Vabim vse k tisti molekularni revoluciji, kakor pravi francoski filozof Felix Guattari, v katerem bomo kot posamezniki zaživeli drugačen odnos do svoje države in svoje domovine. V tem procesu bomo od jaz prešli k mi, od moja k naša, od sebičnosti k solidarnosti, od zagledanosti v svoje koristi v prizadevanje za skupno dobro.

Gospod Bog, stvarnik vesoljstva in gospodar časov. Ti si nam podaril domovino in nam naložil skrb zanjo. Pomagaj nam, da bomo tvoje zaupanje izpolnili v resničnem prizadevanju za dobro vseh ljudi, posebno najbolj krhkih in najbolj slabotnih. Ko se bodo ti med nami počutili varne, bo naša domovina v resnici postala samostojna, mi pa v njej svobodni, spoštovani in veseli ljudje, ki se bomo zavedali njenega dostojanstva in dostojanstva vsakega človeka, ki mu je bila podarjena za domovino. Bog, blagoslovi našo domovino, Bog, blagoslovi Slovenijo.

Vir: Urad za stike z javnostjo SŠK.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


56 KOMENTARJI

  1. Lep govor!

    Kdaj bo katoliška cerkev na slovenskem slavila Stvarnika tudi s svojim izvirnim kulturno dediščinskim glasbilom, to je harmoniko.

    Pri današnji božični evangeličanski maši, ki jo je prenašal TV smo lahko uživali v lepih enkratnih zvokih harmonike, ki so celo spremljali s svojo harmonično nežnostjo branje evangelija in poudarili njegovo veličino in pomen.

    Zakaj katoliška cerkev na slovenskem uvaja tuja glasbila in tuje glasbene melose, ne dovoli pa Slovencem in glavnemu slovenskemu glasbilu, harmoniki, da bi slavili in se zahvaljevali stvarniku po slovensko in na ta pristen način izražali to, kar nihče drug na svetu ne more izražati.

    Bog stvarnik, nam bi bil za to iskrenost hvaležen!

  2. Če nismo v harmoniji s svojim naravnim, torej stvarstvenim okoljem, nismo v harmoniji s stvarnikom.

    Zakaj bi omaloževali slovensko lepo stvarstveno okolje in glasbo ter glasbila , ki so v harmoniji s tem okoljem in stvarstvom v celoti.

  3. Tako se pokaže, da je harmonika celo najprimernejše glasbilo pri maši, ki edino omogoča spremljanje najbolj tankočutnih besedil in dogodkov. V to smo se lahko prepričali pri današnji maši na TV.

    • svitase,ali si pomagal soprogi pri peki potice,kje je več ruma v nadevu potice,ali v
      tvojem želodčku,Sveta maša ni koncert ansabla Atomik harmonik,kljub vsemu bi od
      tebe pričakoval kaj več!

      “Tako se pokaže, da je harmonika celo najprimernejše glasbilo pri maši, ki edino omogoča spremljanje najbolj tankočutnih besedil in dogodkov!”-ta tvoja izjava je
      vrh ledene gore,kaj meniš,ali naj župnik opravlja obred v cerkvi v narodni noši z
      “gamsportom” za klobukom ?

  4. Prosimo Boga, da novi slovenski nadškof, omogoči polepšano slovensko mašo, ki bo odražalo našo kulturno bit.

    • svita se,samo še tole,orgle so kraljica inštrumentov !
      Menda nimaš v jaslicah žičnice in poštarja na mopedu,kaj je s teboj?

  5. Pri katoliški sveti maši se čedalje bolj opažajo latinska besedila pesmi tako, da udeleženci svete maše ne morejo razumeti in podoživljati kaj pevci pojejo.

    Nekateri pevci se zaradi tega počutijo nekoliko vzvišene, ker pojejo nekaj, kar drugi ne razumejo in kar sami tudi ne razumejo.

  6. … le glejte, da bodo visele slovenske zastave …

    je že res, da tudi na blagoslavljanje konj ne smemo pozabiti …

      • Ja, ob jutrišnjem Prazniku kot domoljubi ponosno izobesimo slovenske zastave. Na Štefanovo pa konjem podelimo blagoslov (tudi to znamo in zmoremo). Kako hitro je leto naokoli.

        Alfe je malo ironično komentiral moj komentar – za posrat – ko ga je primerjal s Koralom, s posebno obliko molitve, kjer Bog spregovori v srcu vernika.

        Zdravko

        25.12.2014
        16:15

        Ne bluzi. Tisočletni razvoj umetnosti bi ti spreminjal zato ker je tu harmonika “avtohtona”??? Ma daj, ne bluzi.
        ===========================================
        Dobro si tole repliciral.Jaz se lahko samo še pokrižam.

        • Gospa Marjetka! Do domišljate si preveč. Tisti komentar je bil namenjen gospodu Zdravku in vsem, ki mislijo, da je njihov način komuniciranja z Bogom edino pravilni.
          ===================================
          Sveti duh veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre.

          • Prav ti si tisti, ki tako misliš o svojem “načinu” komuniciranja, pri čemer ne poveš niti kakšen je. Prav ti si tisti, ki ima neko svoje spoznanje, ki ga nihče nima, pa ne poveš niti kakšno je.
            A če ti v liturgiji in še posebej v cerkveni glasbi ne vidiš že popolne lepote, potem ti je žal, nihče ne bo razložil.

  7. V zadnjih letih so zborovski odpevi pri sveti maši, skorajda po vseh cerkvah, prešli v iz lepih večglasnih odpevov na monotone enoglasne odpeve.

    Pa čeprav od nekdaj velja, da bomo Slovenci tako dolgo, dokler bomo peli in slavili Boga večglasno.

    Je pa treba pohvaliti katoliško cerkev za lep slovenski jezik pri pridigah in sodelovanje narodnih noš, ko gre za pomembne praznike. Slednje pa žal velja le za Brezje in Ljubljano. Kdaj bodo te prisotne tudi v drugih krajih po Sloveniji?

    Skratka, ni dovolj le maša za domovino, ampak je potrebno še kaj storiti, da bodo prisotne slovenske harmonične stvarstvene značilnosti pri slavljenju stvarnika, za kar nam bo stvarstvo hvaležno.

    • Trdim, daje od narodnih noš pa večglasnega petja veliko, veliko bolj pomembna recimo temu posodobitev mašnega besedila.

  8. To niso nerazumni predlogi. Drugače je pri Hrvatih, kjer pojejo pri maši celo hrvaško himno.

    Danes sem zelo razdvojen. Zvečer je po televiziji prenos domovinskih pesmi, žena pa pravi, da bi rada šla poslušat Dalmatince, ki nastopajo v hali Golovec.

    Ne vem, zakaj ravno na dan slovenske samostojnosti.

    Ko sem hotel ugotoviti zakaj takšna želja po tem nastopu, sem slišal kako so se . s prijateljico pogovarjale, kako je fajn, ker nastopajo sami moški.

    Zanimivo je, da slovenske ženske rade poslušajo dalmatinsko ljudsko moško petje.

    Na stran pa so dale slovensko ljudsko moško petje.
    Počutim se malo zapostavljenega. Kaj pa če bi mi moški šli poslušat Dalmatinke.

    • Kaj pa če bi mi moški šli poslušat Dalmatinke
      ================================================

      Zakaj pa ne, če vam dobro zvenijo!

      Prejšnjo soboto sem bila vabljena v Mercator center Šiška, kjer je bil ob 18. uri nastop dobre pevske skupine Fantje z vasi – žal nisem uspela …

  9. Prav bi bilo, da bi naši organizatorji prireditev organizatorji morali upoštevati dan samostojnosti in temu ustrezno organizirati prireditve, sicer dan samostojnosti povsem izničimo.

  10. Zanimivo je tudi to, da je slovensko petje bolj čutno, bolj nežno medtem, ko je dalmatinsko pretirano glasno.

    Zborovodje bodo morali pogruntati, kako bolj ženske pritegniti za slovensko moško oziroma fantovsko petje. Najverjetneje tudi ob spremljavi glasbil: citer, harmonik, kitar….

    Ni mogoče spregledati, da so v glavnem ženske tiste, ki odločajo na katero prireditev se bo šlo.

    • Zborovodje bodo morali pogruntati, kako bolj ženske pritegniti za slovensko moško oziroma fantovsko petje. Najverjetneje tudi ob spremljavi glasbil: citer, harmonik, kitar….
      ====================================================
      … saj, saj, da bodo “moški” lahko ostali doma …

  11. Podobno je na ohcetih, Abrahamih itd.

    Ko se pleše v verigah, v krogu in kojtre šivat, se čedalje bolj uporabljajo hrvaške pesmi, pa so naše bolj vesele in primerne. Npr: Tam dol na ravnem polju, Hišca ob cest stoji, Oj Marička pleši, Moj očka ima konjička dva, Jaz pa ti , pa židana marela, Prišel je našel je, Če študent na rajžo gre….

    Tu pa leti glavna kritika na ansamble, saj ljudje plešejo tisto, kar ansambli igrajo.

  12. Zares smo lahko ponosni in srečni, da smo dobili tako vrednotno izoblikovanega nadškofa, ki prekaša tudi po kvaliteti javnega nastopanja vsakega politika in retorika!!!

    To lahko rečem, ko sem si ogledal današnji TV intervju z nadškofom na TV1.

  13. Alfe, posodobitev besedila ne bo dovolj. Ampak manj vsakomašnih ponavljanj enega in istega besedila, ki ustvarja monotonost.

    Več časa je potrebno nameniti pri maši za pogovor oziroma pomoč kristjanu pri vsakodnevnem življenju, da bo znal prav živeti. Ne pa se skrivati za ponavljajočimi splošnimi besedili, ki pogostoma zvenijo neživljenjsko, pa čeprav je njihov namen pomoč v življenju.

  14. S tem, ko bo maša imel manj ponavljajočih splošnih besedil, bo tudi bolj zanimiva.

    Bolj zanimiva bo tudi, če bodo verniki še bolj sodelovali, ne zgolj poslušali.

  15. Nadškof Zore ni le dober retorik, ampak predvsem dober poznavalec razmer in poslanstva slovenske cerkve in kristjana v slovenski skupnosti.

  16. G. Temnise z rafali oz. salvami komentarjev pogosto zatemni vse ostale. Saj niso slabi, z večino se bi lahko strinjal, le streljanje mi je vedno šlo na źivce.

    • “Kritika je prepovedana,” pravi tipičen razvajenec, sodobnik današnjega časa.

      “Mrači se” pa je tako ni sposoben osebno sprejeti, tudi dialoga ne. Je zadnjič ob kritiki njegovih rafalov, kot jih ti poimenuješ, takoj egoistično sanjal, da z Zdravkom napadava EU.

      Glede na to kako je zagledan v sebe ( “Narcisoiden sem”)- se res čudim, da tukaj govori, da ima ženo. Če bi bil poročen, bi moral biti bolj dialoški človek. Ves čas sem mislil, da je kak klerik v slonokoščenem stolpu ali pa ostareli laični študent teologije, ki je študiral teologijo malce po Flower Power revoluciji in zato toliko rožice in sladkobnost sadi.

    • G.Temnise je vseved, on ne gleda samo pod prste ampak tudi v gate.

      Se opravičujem za izrazoslovje, ampak včasih je mera polna.

      Le kdor prebira Časnik že dalj časa (ocenjujem, da jih je kar nekaj) lahko naredi analizo in sintezo komen tarjev določenega komentatorja, bi rekla, da ne vzdrži trezne presoje.Vem, osebno se ne bo spremenil (mislim,da to dobro ve), spremeni se lahko samo naš odnos do njega.
      Meni osebno Časnik pomeni nekaj več (dodana vrednost)in me moti smetenje, (je preeeobilno) kot se je nekdo tu že izrazil.

      Kaj pa človek lahko naredi v takem primeru se vprašam?
      Danes je “moderno” govoriti, da se postavi mejo …

  17. Gospod Sarkazem, nisem mislil vas. Sicer pa nisem zamerljiv. Čim se zavrtim, že pozabim na slabe stvari.

  18. Zakaj bi se zaradi nekaj osebkov, ki niso sposobni sprejeti drugačnosti, ker ni vse po njihovem kalupu, poslovil iz foruma? Tudi njih pisanje ne ustreza vsakemu!
    Naj se malo skulirajo!
    Kje je njih krščansko sprejemanje drugačnosti, kje je njih krščanska strpnost do drugače mislečih, v tem primeru drugače pisajočih?
    To ni tvoj problem,to je njih problem !
    Ostani !

Comments are closed.