Nagovor domovini

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Astronavti, ki so prvi poleteli v vesolje, so opisovali, kako so videli Zemljo s perspektive, ko so se od nje oddaljevali. Tehnično in znanstveno podkovani strokovnjaki so jo opisali kot lepo, mirno, modro-rjavo in spokojno. Od daleč je videti kot planet, na katerem bi si lahko le želeli živeti. Od vseh izrazov mi je bil najbolj zanimiv spokojno. Res je naša Zemlja v nepredstavljivem vesolju spokojna in lepa. Od daleč.

Na tej prečudoviti obli živimo ljudje, živali in rastline. Nedoumljivo in popolno je ustvarjen življenjski tok. Na malem koščku te zemeljske oble je tudi delček rjavo-modre lise, ki se imenuje Slovenija, in v kateri živimo Slovenci. Majhen, a čudovito bogat delček narave. Ljudje, ki nas povezuje skupna preteklost, kultura, pesmi, zgodbe, noše, hrana, šege, običaji. Povezuje nas življenje na skupnem prostoru.

Pred triindvajsetimi leti smo Slovenci na tem koščku Zemlje dobili tudi svojo državo Slovenijo. Ne dobili, ampak priborili. Priborili skupaj z našimi predniki, ki so vsak na svoj način delali male korake na tej poti, ki je v neodvisno državo dozorela leta 1991.

Od takrat naprej smo zelo podobni Izraelcem, ki so hodili po puščavi in iskali obljubljeno deželo. Če je res, da je to iskanje trajalo štirideset let, potem smo malo čez polovico te časovne primerjave. In če pogledamo stanje sedanjega trenutka v naši domovini, smo res šele nekje na polovici. Kaj vse so doživeli Izraelci, preden so lahko vstopili v Obljubljeno deželo?

Šli so skozi Rdeče morje, dobili deset Božjih zapovedi, se prepustili razvratu, se razdelili, se ponovno pobrali in šli naprej. Iskali so in blodili. A so zaupali. Mojzes jih je vodil, a sam jo je le videl in nikoli stopil vanjo. Tako kot mnogo naših zavednih prednikov, ki so hrepeneli po samostojni državi, jo slutili in nikoli stopili vanjo.

Koliko podobnosti pravzaprav je v zorenju narodov in iskanju obljubljenih dežel? Prešli smo čez Rdeče morje. Ali smo izšli tudi iz Puščave? Ali pa smo še nekje na sredini? Ali smo sprejeli Božje zapovedi? Ali pa smo še v dobi zavrnitve in razvrata, v dobi čaščenja zlatega teleta? Ali zaupamo, da jo bomo le našli, našo obljubljeno Slovenijo?
Ali smo dozoreli?

Realno življenje nam kaže, da smo šele na pol poti. Iščemo in blodimo po puščavi sodobnega časa, v političnih in gospodarskih izdajah, lažeh, krajah, v razmajanemu moralnemu sistemu, v iskanju cerkve kot čistega občestva, v različnih stiskah, težavah, nerazumevanjih, razprtijah, nasprotjih. Pravzaprav bi lahko rekli, da smo trenutno v nekem babilonskem stolpu polnem zmešnjav in senc. Ne stari, ne mladi ne morejo videti čiste in jasne poti do obljubljene dežele. Hodimo in smo na poti.

Domovina in država Slovenija pa nas čakata, da spregledamo, prehodimo, stopimo iz Rdečega morja, živimo po tablicah desetih zapovedi in se veselimo življenja na spokojnem planetu. Na malem koščku rjavo-modre oble.

Molitev, delo, odpuščanje, spoznanje, spoštovanje, sprejemanje in pristno veselje so naši pravi spremljevalci na poti do naše Kanaanske dežele, na poti do naše Slovenije. Bog jo živi, našo ljubo domovino in brate vse, kar nas je sinov slovenske matere.

Pripis uredništva: Govor je bil prebran na predvečer Dneva državnosti v Logu pri Vipavi.