Naglič, Družina: Zagovor ekonomske svobode

3

Večplastne razsežnosti krize in njenega reševanja pri nas

Ekonomija Slovenije je v stanju funkcionalne in moralne krize. Potrošniki izgubljajo samozavest za zadovoljitev želja in interesov, podjetniki so skeptični glede dobičkonos­nosti načrtovanih projektov, delavci so zaskrbljeni za ohranitev delovnih mest, talentirani in usposobljeni mladi bežijo v tujino in mednarodna kreditna javnost izgublja zaupanje v učinkovitost političnega in pravnega sistema. Gospodarska dejavnost se je upočasnila, obseg poslovnih dejavnosti se je skrčil in količina pobranih davkov in prispevkov je vedno manjša. Del javnosti se je začel aktivno zavzemati za revolucionarne anarhistične cilje, zavračati srednjeevropsko in evroatlantsko orientiranost države in se sentimentalno ozirati za kolektivističnim socializmom in monetarno federacijo na tleh nekdanje Jugoslavije. Politika sedanje vlade je usmerjena zgolj v etatistično ohranitev in celo razširitev obsežnih programov socialne države in iskanje kakršnihkoli nadomestnih virov financiranja. Kot takšne navajajo predvsem zvišanje stopenj obstoječih davkov ali uvedbo novih. Med slednjimi tudi radikalna obdavčitev splošnokoristnega premoženja cerkva in drugih verskih skupnosti.

Plenjenje cerkvene in zasebne lastnine je pogostno in razširjeno dejanje oblasti, ki ji ni povsem jasno, kako naj ukrepa v času ekonomske krize. Vlade se otepajo nepopularnih posegov zmanjševanja pridobljenega obsega pravic na zaposlitvenem, zdravstvenem in pokojninskem področju. Takšna dejanja zmanjševanja stroškov javnih storitev bi običajnemu državljanu namreč vse prehitro padla v oči kot primer krnitve blagostanja in pravičnosti v družbi. Veliko bolj popularno in preprosto je obdavčiti bogate posameznike in medijsko očrnjene institucije. Cerkveni škandali in tajkunske zgodbe so idealno sredstvo za doseganje tega cilja. Oblast hkrati pridobi možnost za vnovično izvolitev na demokratičnih volitvah in nujno potrebna sredstva za izvajanje javnih socialnih programov. Težava je edinole v tem, da so tovrstni ukrepi učinkoviti le kratkoročno in moralno sporni.

Katoličan, pravnik in ekonomski talent Frederic Bastiat je drzno zatrdil, da dejavnost pobiranja davkov ni daleč od široko organizirane in legalizirane kraje. Ne glede na voljo državljana pomeni vsak davek manj denarja v njegovi zasebni in več v državni javni denarnici. Ob tem praviloma državljanu tudi ni dano vedeti, za kaj točno bo pobrani denar porabljen in na kakšen način bo država z njim gospodarila. Državno upravljanje premoženja je skoraj vedno najslabša možna izbira. Državni uradniki namreč niso niti odporni proti korupciji, ki je mamljiva izbira zlasti pri pooblastilu za delo na tuj račun oziroma pri razpolaganju z denarjem drugega, niti niso strokovno in praktično usposobljeni in vpeti v svet relevantnih poslovnih informacij, da bi lahko enakovredno tekmovali z zasebnimi vlagatelji. Ambiciozna in inovativna podjetniška pobuda, ki ustvarja dolgoročno vzdržno vrednost oziroma blagostanje in delovna mesta, je mogoča le pri zasebnikih, ki svobodno razpolagajo s pravno učinkovito zaščitenim kapitalom in delajo s svojo lastnino za svoj račun.

Ekonomsko spiralo navzdol bo slovenska država torej presekala le, kolikor ji bo uspelo vzpostaviti spodbudno okolje za stabilen razmah svobodne gospodarske pobude posameznikov. Država se mora čim bolj dosledno umakniti s področja reguliranja pridobitnih dejavnosti in upravljanja gospodarskih družb. Tovrstna regulacija in upravljanje morata biti v največji možni meri prepuščeni svobodnemu trgu, kjer se pod pogoji pravične konkurence srečujeta ponudba in povpraševanje in se oblikujejo realne in poštene cene blaga in storitev. Kot mora država s svojim umikom s področja pridobitne dejavnosti narediti prostor zasebni pobudi materialnega podjetništva, mora z umikom s področja splošnokoristnih dejavnosti spodbuditi razvoj pristno plemenitega in solidarnega duhovnega zasebnega podjetništva. Naj vsak državljan v odgovornosti pred lastno vestjo svobodno odloča, kateri izobraževalni, kulturni, karitativni ali verski organizaciji bo namenil evre, ki mu jih sicer iz njegove denarnice z obdavčitvijo pobere država. Katoliška Cerkev v Sloveniji ohranja in varuje na stotine kulturnih spomenikov in izvaja razvejeno dobrodelno in prostovoljsko dejavnost dejansko v celoti na osnovi lastnih oziroma članskih finančnih virov. Naj ji sledijo še druge splošnokoristne športne, umetniške in podobne članske organizacije. Močno bi razbremenili proračun Slovenije.

Vir: Družina


3 KOMENTARJI

  1. Frederic Bastiat je drzno zatrdil, da dejavnost pobiranja davkov ni daleč od široko organizirane in legalizirane kraje.

    Če je to veljalo za Franciji in v času njegovega življenja … velja danes in v teh krajih ABSOLUTNO!

  2. Ne bi bil tako predrzen. Še Kristus je rekel, cesarju kar je cesarjevega… Tako da to ni čisto tako. Problem pa nastane ko država “invsetira” v konkurenčne dejavnosti, v normalno poslovno okolje. Lahko je z državno malho konkurirat podjetnikom. Treba je iz žepa investirat. Investicija iz proračuna je v bistvu vdor na trg. Pomeni rušenje normalne konkurence. Zato pa si država lahko privošči samo monopolne dejavnosti, kjer že po definiciji ni konkurence in je ne sme bit.

Comments are closed.