Nadškofija Maribor – evangelizacija v danih razmerah

stolnica_maribor Duhovniki mariborske nadškofije, so se 5.2.2014 srečali v Mariboru na duhovnem in izobraževalnem srečanju. Predavanje je bilo oblikovano v štirih korakih:

  • Razločevanje: koliko in kako globoko zna biti duhovno poškodovana lavantinska škofija vsled finančnega zloma in kaj je ta trenutek največja nevarnost;
  • Vera: kdo tvori nezlomljivo jedro naše Cerkve in kako tudi s pomočjo bostonskega primera poživiti zaupanje v nepredvidljivega Boga;
  • Pastorala: zakaj se moramo takorekoč „pastoralno spreobrniti“ k evangelizaciji in kakšen pastoralni slog bo v prihodnje „zanesljivo deloval“;
  • Duhovnost: kakšna naj bo duhovnost duhovnika v času nove evangelizacije.

Razločevanje: kako globoka je lahko poškodba in ali smo še „lunarna“ Cerkev

Papež Frančišek v apostolski spodbudi Evangelii gaudium (EG – Veselje evangelija) govori o najhujši skušnjavi Cerkve. To je skušnjava, ko „iščemo človeško čast in osebni blagor namesto Gospodove časti“. Frančišek jo, citirajoč de Lubaca, imenuje „duhovna posvetnost“ in ji namenja eno poglavje (prim. EG 93-97). Po vseh teh dogodkih v Mariboru bi nam verjetno šel hitreje v uho izraz „materialna posvetnost“. Češ, očaral nas je denar, nasedli smo prividu materialnega blagostanja, preveč smo verjeli v materialne temelje pastorale, itn.. Potrebno bo razmišljati v drugi smeri. Če se je zgodila „materialna posvetnost“, je to bilo možno, ker se je poprej v nas – potihoma, kot zna – naselila „duhovna posvetnost“. Povedano drugače: če smo zašli v operativno pastoralno zmoto, smo poprej bolj kot ne na nezavedni ravni gojili neko teološko in duhovno zmoto.

Poglejmo pobližje, kaj je „duhovna posvetnost“. Citat je malo dolg, a vredno ga je slišati. Henri de Lubac v svoji znameniti Meditaciji o Cerkvi (Méditation sur l’Église, 1953) piše: „Duhovna posvetnost ni nič drugega kot radikalno antropocentrična drža. Ta drža bi bila neoprostljiva v primeru – ki ga imejmo za možnega – ko bi nekega človeka odlikovale vse mogoče duhovne popolnosti, ki pa ga ne bi peljale k Bogu. Če bi ta duhovna posvetnost preplavila Cerkev in jo začela kvariti z neposrednim napadom na njen izvir, bi bilo to neskončno bolj pogubno, kakor vsaka druga zgolj moralna posvetnost. Bila bi hujša od nečedne gobavosti, ki je v določenih trenutkih zgodovine kruto iznakazila ljubljeno Nevesto, ko se je zdelo, da se dogaja pohujšanje v svetišču v obliki libertinskega papeža, ki je Kristusovo obličje prekril z dragimi kamni, okraski in vohuni… To je pretanjeni humanizem, neprijatelj živega Boga – in, potihoma, nič manj neprijatelj človeka – ki se lahko naseli v nas na tisoče prikritih načinov.“

Ena izmed podob, ki jo uporabljajo očetje, ko govorijo o Cerkvi, je Cerkev kot „mysterium Lunae – skrivnost Lune“. Če je Cerkev Luna, kdo je Sonce? Sonce ne more biti kdo drug kot Kristus. “Fulget Ecclesia non suo sed Christi lumine – Cerkev ne sveti s svojo lučjo, temveč s Kristusovo,” pravi sv. Ambrož. Če bi Cerkev svetila s svojo lučjo, bi pomenilo, da se opira na svoje človeške, bodisi duhovne ali materialne, ampak na svoje vire. „Duhovna posvetnost“, kot jo razlagata de Lubac in Frančišek, na zunaj na videz ne uničuje Cerkve, temveč jo toliko bolj rani v njenem jedru, se pravi, v njeni „lunarnosti“. Počasi se gradi – zmota vseh zmot – Cerkev brez Kristusa.

Cerkev brez Kristusa je neke vrste naravna religija, naše duhovništvo v taki Cerkvi pa neke vrste šamanstvo. Dokument Pridite in poglejte (PIP) je zaznal ta pretanjeni nagib tudi v slovenski Cerkvi, ko govori o „pastoralni tehnologiji“, ki nastopi, kadar bolj kot v Kristusa „zaupamo materialni ali politični moči“ (prim. PIP 42). Sliši se pošastno: ampak mi lahko religiozna opravila zastavimo tehnično zelo dobro, lahko smo tehnično gledano uspešni verski delavci, sociološko gledano uspešna religija, četudi smo stik z živim Bogom izgubili.

Psihološki in medijsko-politični trenutek nas seveda raztresa. Moti našo teološko lucidnost in nas odganja od bistva. Vsak dan beremo in debatiramo, kakšna je mariborska finančna polomija in kdo je kriv zanjo. Pred kratkim je o mariborski škofiji pisal celo znameniti britanski časnik Financial Times. Ves ta trušč je po svoje poučen in vznemirljiv ter mu ni mogoče ubežati. Ampak naj v teh dneh kak Reporter ne zamenja Biblije, ko gre za presojo o Cerkvi. Naj se v tej dramatični uri za lavantinsko škofijo toliko glasneje sliši vabilo k meditaciji o Cerkvi. O njeni najgloblji naravi. O „skrivnosti Lune“. Nujno je vedeti, kaj je pravzaprav v ozadju.

Zdaj je čas za ignacijansko tradicijo „razločevanja duhov“. Če smo zabredli zgolj v „moralno posvetnost“, kot pravi sprotnim grehom Cerkve de Lubac, ni tako hudo. Obnovimo kesanje, prosimo odpuščanja, komu izrecimo kakšno kanonično kazen, opravimo spravo! Toda če je v ozadju „duhovna posvetnost“, je skušnjavec lahko še vedno na delu. Bistvo mariborske Cerkve je lahko še vedno ogroženo. Celo nujno moralno očiščenje, ki ga kot škofijska skupnost zdaj doživljate, se lahko zgodi v znamenju moraliziranja in čistunske nadutosti oz. kot da je še enkrat vse odvisno od nas ljudi. V tem trenutku vam ne sme biti v prvi vrsti za kolektivno katarzo in nazaj pridobljeni družbeni ugled, temveč da ste „Luna“ – odsev Kristusove luči.

Vera v Gospoda: nezlomljivo jedro in neuničljivost Cerkve

Na stropu podružnice sv. Trojice na Gojki nad Frankolovim je (v slovenščini izpred 150 let) napisano nekaj misli cerkvenih očetov, tudi Avguštinova: „Kako hočeš Božjo naturo zapopasti? Vedi, da jo zapopasti ne zamoreš.“ Ker ne razumemo Boga, smo lahko frustrirani. Vendar velja tudi obratno. Ko smo v stiski, nam je lahko v tolažbo prav Bog, ki ga „zapopasti ne zamoreš“. Mi ne vemo, On ve; mi smo šibki, On ne. To je Bog, ki je svoboden in preseneča.

Bostonska škofija je na prelomu tisočletja doživela verjetno najhujši udarec v svoji zgodovini. Policija je razkrila mrežo duhovnikov pedofilov ter dolgoletno spolno zlorabljanje otrok znotraj cerkvenih inštitucij. Pozor! Tu ni šlo za zdrs zdaj tega zdaj onega v spolni zločin. Tu je šlo malodane za organizacijo, ki je štela 70 članov. Bl. Janez Pavel II. je na Veliki četrtek 2002 v pismu duhovnikom s tem v zvezi spregovoril o duhovnikih, „ki so izdali pri posvečenju prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu.“ Pomnimo, da izraz „skrivnost zla – mysterium iniquitatis“ uporabljamo tudi za označevanje Satanovega delovanja.

Kaj se je zgodilo z bostonsko nadškofijo potem? Po pravili sociologije, socialne psihologije in politike, pa tudi ekonomije, saj so sledile milijonske odškodninske tožbe, bi nadškofija morala zapreti svoje duri. Bostonski moralni krah je bil neprimerljivo večji, kot je mariborski. Slabih 15 let po tistih dogodkih je slika v Bostonu naslednja: ljudje hodijo normalno k maši; župnije živijo; bostonsko semenišče je polno bogoslovcev. Bostonski nadškof je od l. 2003 kapucin Sean Patrick O’Malley. Na zadnjem konklavu je bil med papabilimi, trenutno pa predstavlja Severno Ameriko v papeževi skupini osmih kardinalov za reformo Cerkve. Koluarji ga imenujejo „Božji vzdrževalec“.

Imamo premalo informacij, da bi lahko natančno poizvedeli, kako je potekalo bostonsko okrevanje po škandalu. Vemo, da je ena izmed temeljnih postavk bil nadškofov „neusmiljen“ protokol ničelne tolerance do spolnih prestopnikov med klerom. Dodajmo še na sploh povečano disciplino klera ter veliko zaupanje v laike, za katere je O’Malley dejal: „Reforma Cerkve brez laikov ni mogoča“. Svoje je naredil tudi pritok špansko govorečega prebivalstva v Boston, kar je v zadnjem desetletju precej poživilo življenje župnij. A to, kar nas v Mariboru zanima glede Bostona, je že golo dejstvo, da je okrevanje po hudem škandalu možno. In ne samo to. Okrevanje se lahko zgodi relativno hitro. Nenadomestljiva pri okrevanju je seveda vloga prvega voditelja – škofa.

Bog uhaja posvetnim prognozam in preseneča. Moč vstalega Kristusa deluje, četudi upravni cerkveni sistem dela na pol moči. Ni drugega, kot obnoviti vero in zaupanje vanj. Mnogi verniki so danes zmedeni in prizadeti – to je res. A ker ohranjajo vero v Kristusa, ohranjajo vse. Včasih duhovniki pozabimo na moč vernega ljudstva. PIP opozarja na „najpomembnejšo silo, ki vedno deluje in veže celotno cerkveno zgradbo. To je skrita vsakdanja molitev mnogih mož in žena, njihovo trdno zaupanje v Boga ter njihova zvesta medsebojna ljubezen. Živo jedro Cerkve na Slovenskem sestavljajo Kristusu predana srca preprostih ljudi“ (PIP 30). Tudi to leto, ko smo brez obeh nadškofov, v neprijazni medijskih in politični krajini, ko celo britanski časopis kaže s prstom na nas, in ko ne vemo, kaj nas čaka jutri, lahko še vedno oz., po paradoksu, toliko lažje kontempliramo neuničljivost Cerkve.

Pastoralni slog: evangelizirati zastonj, z ubogimi in veselo praznujoč

Kako naj se v danih razmerah lotimo nove evangelizacije? Najprej tako, da se zanjo zavestno odločimo. Papež Frančišek pravi, da se preveč ukvarjamo sami s seboj. S svojo podobo in samopodobo, s svojimi kompetencami in nerodnostmi. Cerkev prihodnosti naj se manj posveča „varovanju sebe“ ter več misli na one zunaj, poudarja. Naša Cerkev se bo morala takorekoč spreobrniti k oznanjevanju. Temu imperativu sledi tudi naš PIP, ki piše o „pastoralnem spreobrnjenju v misijonarskem smislu“ (PIP 51). Ko je bila celota družba prepredena s krščanstvom, je bilo nekako samoumevno, da so vsi ljudje verni, da torej evangelijsko oznanilo načeloma sprejemajo. Naši župnijski sistemi so nastali v tej samoumevnosti ter so vse do danes še precej naravnani nanjo. Zdaj je samoumevnosti konec. Tudi v Evropi smo pred „misijonarsko izbiro“. Papež pravi: „Sanjam o misijonarski izbiri, ki je zmožna preoblikovati vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor pa za varovanje sebe“ (EG 27).

Sprememba nam vzbuja pomisleke, morda tudi strah. V tolažbo naj nam bo, da z novo evangelizacijo ne prihaja nobena takšna naloga, ki ni podana že v evangeliju. Tudi ni nujno, da zaradi t.i. „misijonarske izbire“ današnji duhovniki radikalno spremenimo svoje urnike in zadolžitve. Da več delamo. Kljub temu lahko začnemo znova in delamo na novo. Nov naj bo naš duh, pristop, zavzetost.

Ugledni nemški teolog Medard Kehl v okviru svoje razprave o hrepenenju sodobnega človeka po Bogu (članek „Sehnsucht“ – eine Spur zu Gott? v reviji Geist und Leben 70, 1997) podaja tri makro-metode, če hočete, tri „recepte“ za novo evangelizacijo. Po Kehlu bo željo po Bogu vzbujal pastoralni slog, ki bi ga lahko povzeli v geslo: zastonj – z ubogimi – praznujoč.

Najprej zastonjskost cerkvenega oznanila in dela. Sodobni človek bo verjel Cerkvi, če bo oznanjevala in delala brez prikritih namenov, brez računice, brez želje po obvladovanju ljudi, brez hlastanja po dobičku, brez šopirjenja s številkami,… popolnoma gratis. Človeku oznanjamo evangelij iz spoštovanja do njega in iz ljubezni. To je to. Ničesar ne pričakujemo v zameno. Bolj ko je svet preračunljiv in „mahnjen“ na korist in dobiček, večja bo pričevalna moč naše zastonjskosti.

Nadalje ne bomo zgrešili, če bo naša Cerkev uboga in za uboge. Sodobni človek bo verjel Cerkvi, če jo bo začutil ob sebi, ko mu bo najtežje. Sporočilo Božjega sočutja vstopi v vsakega človeka in omehča najbolj trda srca. Papež Frančišek uči: „Danes in vedno velja: ‘ubogi so prvi naslovljenci evangelija’. Brezplačno oznanjevanje evangelija ubogim je znamenje Božjega kraljestva, ki ga je prinesel Jezus. Naravnost je treba povedati, da obstaja neločljiva povezanost med našo vero in ubogimi“ (EG 48).

Tretji nasvet Medarda Kehla je nasvet o praznovanju. Sodobnega človeka bo Cerkev nagovorila z lepimi prazniki in običaji, z druženjem in sproščenim praznovanjem človeškega in božjega, z lepim in pristnim bogoslužjem,… Praznik je vabljiva in vesela govorica presežnega in resničnega. Kardinalu O’Malleyu je ljub ameriški rek: „Zgradi stadion in ljudje bodo prišli.“ V smislu, veselo in pristno praznuj ter pripravi prostor za praznovanje, prej ali slej se bo napolnil.

Duhovnikov slog: čas za duhovnikovo vero, pristnost, gorečnost in veselje

Timothy Radcliffe, duhovni pisatelj in vrhovni predstojnik dominikanskega reda, v knjigi Zakaj sploh biti kristjan? (Družina, 2012) o vlogi kriz v življenju Cerkve piše,: „V nekem trenutku /krize učencev/ jim je Gospod darova svoje telo, v naslednjem pa evangelije. Zato se ne smemo bati krize. Cerkev se je rodila v krizi upanja. Krize so naša hišna specialiteta. Krize nas prenovijo. Ta, ki jo doživljamo zdaj je neznansko majčkena.“

Če je zdaj čas krize, je to tudi trenutek (in ne vemo, kdaj nam bo spet v toliki jasnosti predočen), da duhovniki zaživimo in pokažemo, kaj je najdragocenejšega v nas osebno in v našem poklicu. Imamo ne samo službo, pač pa tudi karizmo voditeljstva. Ker smo voditelji, je povsem na mestu, da ljudje nas najprej preverjajo, če še verujemo. Zato „sursum corda – kvišku srca“! Poživimo osebno vero in napovejmo vojno pastoralnemu malodušju oz. „pokopališki psihologiji, ki postopno spreminja kristjane v muzejske mumije“ – kot sočno pravi papež Frančišek. Pesimizem je jalov, še uči papež, žalost pa je – in tu papež uporabi definicijo pisatelja Bernanosa – „najdragocenejši od demonovih eliksirjev“ (prim. EG 83-84).

Francoski sociolog Jean-Marie Donegani v članku Nekredibilna Cerkev? (Une Église décrédibilisée?, v reviji Lumen Vitae 67, 2012) cerkvenim ljudem, ki bi radi, da se njihov glas spet sliši v družbi, predlaga, naj bodo čim bolj pristni. Izkušnja in pristnost sta danes dobili tisto vlogo, ki jo je včeraj imela resnica, meni Donegani. To za duhovnika pomeni, da te ne bodo poslušali, če boš hotel, da s prve verjamejo v Boga, ki ga ti oznanjaš s prižnice. Tvoja resnica o Bogu jih ne zanima. Povrh so prepričani, da govoriš o Bogu, ker pač „po službeni dolžnosti“ moraš. Če boš pa pristno živel po tem, kar veruješ, jih bo tvoja pristnost nagovorila, četudi v Boga (še) ne verujejo. Rekli bodo: „Ne vemo, če Bog obstaja ali ne, vemo pa in cenimo, da je župnik ‘fant od fare’, pristna in nasmejana duša. To bo verjetno zato, ker veruje v Boga.“ Pristnost kot preverba resnice.

Če k pristnosti dodamo še gorečnost, smo že precej blizu eksplozivne mešanice, ki bo poganjala naš motor nove evangelizacije. Papež Pavel VI. v apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi (EN – O evangelizaciji današnjega sveta, 1975) takole razmišlja o nujnosti nove gorečnosti za oznanjevanje: „To pomanjkanje gorečnosti je tem usodnejše, ker prihaja od znotraj. Kaže se v utrujenosti, v razočaranju, v lagodnosti, brezbrižnosti in predvsem v pomanjkanju veselja in upanja. Zato pa vse tiste, ki imajo kakršenkoli način ali na katerikoli stopnji nalogo evangelizacije, spodbujamo, naj poživijo in okrepijo duhovno gorečnost“ (EN 80). Opomnimo, da je „nova apostolska gorečnost“ zapisana v glavni strateški ideal slovenskega pastoralnega načrta (PIP 59).

Zaključimo z diko duhovniškega veselja. Veselje je, kot je vse boj razvidno, skrivna formula papeža Frančiška. Pomenljiv in aktualen je stavek Pavla VI.: „Ohranimo prisrčno in tolažljivo veselje, ki je lastno oznanjevalcu evangelija tudi tedaj, kadar mora sejati v solzah“ (EN 80).

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger ter sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.