Nadškof Šuštar: »Podajte se na pot sprave med živimi …«

0

Besede nadškofa Alojzija Šuštarja: »Podajte se na pot sprave med živimi, na dolgo in težko pot, ki je edina pot v življenje!« so v času, ko se kulturni boj nevarno preveša v državljansko vojno, k sreči za zdaj samo na papirju in stenah cerkva, še kako aktualne.

Pred meseci je SAZU pripravila velesimpozij o spravi na Slovenskem. Med udeleženci oziroma posrednimi pobudniki so bili celo taki, ki Cerkvi pripisujejo glavno krivdo za državljansko vojno. Kljub opozorilom in prošnjam so nekateri njeni vidni predstavniki čutili neskončno potrebo, da sodelujejo pri njenem (samo)blatenju.

Tako Cerkev kot sedanja oblast sta tarči blatenja, izražanja nestrpnosti in celo fizičnih napadov

Ko je danes Slovenija na takem robu kulturnega boja, da spominja na bližino državljanske vojne, ko podžigajo ljudske strasti z očitki Cerkvi, da je kriva šestmilijardne bančne luknje, ki so jo morali pokriti davkoplačevalci, ko fizično napadajo stolnico in izvajajo dnevne mazaške akcije nad drugimi cerkvami, ko nastavljajo eksplozivna telesa k salezijanskemu kompleksu na Rakovniku, bi bilo zanimivo brati pojasnilo duhovnih gospodov, kje so rezultati njihove spravne akcije.

Nobena skrivnost ni, da razburjanje, podžiganje nestrpnosti, laži, demonstracij … poteka od akademikov, ki vedno znova fabricirajo gonjo proti drugače mislečim in pri tem angažirajo celo svoje mednarodne zveze. Naj bodo dosledni in pošteni ter naj se tisti, ki so tako proti janšizmu, odpovedo akademski apanaži, dokler jim jo pošilja Janševa vlada. Lepo je grmeti proti njej in jo blatiti, ko vas velikodušno mesečno zasipa z evri. Prava akademska morala, kot pri Agenciji za raziskovalno dejavnost Slovenije: »Denar sem, kaj vas briga, kaj naredimo z jim!«

Dediči komunizma se zgražajo nad zločini proti Judom, brezbrižni so do zločina nad Romi

Pot sprave!? Pred nedavnim smo se spominjali grozodejstev nad judovskimi nesrečniki, zločina vseh zločinov. Najbolj glasni so bili pri tem sledilci onih, ki so lokalne spomine na prisotnost Judov v našem prostoru pomagali dokončno izbrisati z uničevanje sinagoge v Lendavi, uničenjem judovskega pokopališča v Ljubljani in še kje, ki so v mrtvašnici največjega judovskega pokopališča v jugovzhodni Evropi v Rožni dolini pri Novi Gorici desetletja vzdrževali igralnico in z njo bogateli. Zakaj so pri tem tako hrupni in enoumni? Prepovedali so hkrati spominjati še se drugih zločinov. Zlasti nad Slovenci, kot opozarja Boris Pahor. Če bi pri slovenskem spominjanju na uničevanje Židov resnično šlo zanje, bi človek še verjel. Z njihovim ekskluzivnim obravnavanjem hočejo preprečiti spomin na grozodejstva, ki so bila storjena iz podobnih ali enakih ozadij na Slovenskem.

V Sloveniji je že dlje časa odprto vprašanje pokopa ižanskih Romov. Tudi oni so bili ljudje. Celo ubiti nerojeni! Njihove kosti ostajajo nepokopane, ker veliki svobodljubnež, borec za strpnost in demokracijo, pred katerim so veliki spravniki kleče prosili, naj prevzame oblast in jih reši pred Janezom Janšo, ne dovoli njihovega pokopa na ustreznem pokopališču. Nič se ne premakne. Romi pač niso nekdo, ki bi jih lahko vračal na oblast, prinašal kakšne politične točke, da bi bil v slovenski javnosti znova obujen spomin na v primerjavi s številom pokojnih ižanskih Romov veliko večji etnocid, za kolesarsko neizobraženega Slovenca genocid. V imenu napredka, svobode, antifašizma!

Nadškof Šuštar: »Podajte se na pot sprave med živimi, na dolgo in težko pot, ki je edina pot v življenje!«

Spomin se vrača na veliko spravno slovesnost v Kočevskem Rogu 8. julija 1990, katere tridesete obletnice smo se lansko leto spominjali. Že dolgo časa, v luči najnovejšega dogajanja pa sploh, je kristalno jasno, da ni šlo za slovesnost, ampak prireditev, da je bila Cerkev zlorabljena kot na simpoziju SAZU o spravi. Vse bolj postaja jasno, tudi na podlagi sporočilnosti nepokopa ižanskih Romov, da je imelo takratno dogajanje povsem drug namen. Že dejstvo, da je bil izbran lažni kraj, kar je Kučanov krog neskončno dobro vedel, saj je dr. Zdenko Roter očitno najbolje obveščeni Slovenec o povojnih pobojih, ki ga, kot so pokazali televizijski intervjuji, sočutje vzbujajoče morijo, je dovolj zgovorno.

Še toliko bolj, ker postaja jasno, da pravica do groba pomeni sicer priznanje pobojev, ki jih tako ali tako ni mogoče za vselej prikriti, vendar je njegov smisel povsem drug: opozorilo živim.

»Če se bodo v prihodnje še odpirala grobišča ali posamezni grobovi, naj se to naredi brez oči javnosti, naj se uredi spomenik ali neko spominsko obeležje, travico okrog, potem se pa pokliče novinarje, da vidijo, da je to urejeno.«

Ker ni namena ugotavljati krivcev, imen zločincev, je sporočilo: »Priznamo! Ne kesamo se, ampak vas opozarjamo, kaj se lahko zgodi, če se ne boste ustavili!« Ustavljanje desnice, opozorilo, da je še prostor v opuščenih rudniških jarkih, opozarjanje na malomarno opravljeno delo po II. svetovni vojni, je samo druga plat istega sporočila.

Besede nadškofa Alojzija Šuštarja: »Podajte se na pot sprave med živimi, na dolgo in težko pot, ki je edina pot v življenje!« so v času, ko se kulturni boj nevarno preveša v državljansko vojno, k sreči za zdaj samo na papirju in stenah cerkva, še kako aktualne.