Nadškof Stanislav Zore: “Ne morem maševati na krajih, kjer se potrjuje mit.”

28
427

zoreSlovenski katoliški izobraženci so v sklopu praznovanja petindvajsetletnice slovenske državnosti medse povabili ljubljanskega nadškofa metropolita Stanislava Zoreta. Uvodoma se je njegov sogovornik Aleš Maver navezal na pomen praznovanja velike noči in ga povezal s popularnostjo blagoslova velikonočnih jedi na Slovenskem. Nadškof je poudaril potrebo, da bi vedno bolj postajali velikonočni kristjani, ki v sebi nosijo upanje in odrešenje. Potem bo tudi velika noč za druge postajala drugačna. Številni udeleženci obredov blagoslova velikonočnih jedi morda od tandema evharistije in agape poznajo le drugi del, vendar je tudi v tem navzoč Božji blagoslov. Zore vabi kristjane, da bi bil nad njimi tudi naš blagoslov, da jih ne bi obsojali. Glede dojemanja Kristusa med Slovenci je mnenja, da ga ni mogoče posploševati. Jezus se “ne gre ideologije, osebno prihaja k človeku”, in Kristusa, ki je ljubil do konca, moramo kristjani živeti in oznanjati. Če pa Kristusa prilagajamo ideologiji, napravimo iz njega malika, je prepričan nadškof.

Cerkev poskusili razdeliti navznoter

Nadškof Zore je odnos Cerkve do državne oblasti opisal kot zadržanega, previdnega zaradi preteklih izkušenj. Izpostavil je poskuse iz preteklega režima, ko so Cerkev s Cirilmetodijskim društvom poskusili razdeliti navznoter, kar pa jim ni uspelo, čeprav so zasejali določeno nezaupanje. Tudi v Cirilmetodijskem društvu pa ni bilo vse slabo, meni nadškof, Cerkev se je znala spustiti tudi v dialog, marsikaj je bilo odvisno od konkretnih oseb na položajih odločanja. Prepričan je, da se je potrebno z oblastjo pogovarjati, ne pa se ji udinjati.

zore maver

Tranzicija v glavah še čaka

Družbene spremembe so prišle nepričakovano, je bila pa samostojnost sprejeta praznično in zato je prav, da jo tudi ob obletnici praznujemo, pravi nadškof. Meni pa, da na pot prave tranzicije sploh nismo zares stopili, za to so vzpostavljeni nastavki, premika v glavi pa še ni. “Lahko krivimo stare sile, a tudi starejše generacije nismo naredile premika proti demokraciji, saj še vedno vse pričakujemo od države.” Tranzicija v glavah nas še čaka in za določene spremembe se morajo zamenjati generacije, je še dodal Zore, in spomnil na svetopisemski izhod Izraelcev iz Egipta, ko nihče, ki je užival v Egiptu ni prišel v obljubljeno deželo.

Cerkev se je v spremenjenem okolju po nadškofovem mnenju iskala, marsikdo je sicer pričakoval, da bodo cerkve v sproščenem času bolj polne in da bo Cerkvi prepuščeno pomembnejše mesto v družbi. Izpostavil je tudi tedanjo skušnjavo, da bi Cerkev delovala ‘kot nekoč’ in priznal, da v Cerkvi niso vedno znali najti naboljših odzivov na nove razmere. “Številne težave so bile tudi z vrnjenim premoženjem, ki je bilo ukradeno, nismo pa vedeli, kako ga uporabiti za evangelizacijo – ker temu je namenjeno,” je na to temo še dodal nadškof Zore.

Izstopiti iz drže drugorazrednosti

Stanislav Zore meni, da škofova javna beseda ne sme biti ožjepolitično usmerjena, je pa ob različnih družbenih problemih potrebna in tudi iskana. Aleš Maver je izpostavil škofove javne besede v primeru referenduma o družinskem zakoniku. Nadškof Zore je bil vesel rezultata na referendumu, ki ga je videl kot izraz zdrave pameti, preseganje političnih opredelitev in zasnovo vrednostnega zemljevida v Sloveniji. Po njegovem mnenju kristjani v Sloveniji potrebujejo več odrešenosti, da ne bodo več obremenjeni z drugorazrednostjo. Z izstopom iz drže drugorazrednosti, z boljšo seznanitvijo z vsebino lastne vere ter z učenjem govora o veri v vsakdanjih odnosih, bi si kristjani odprli vrata v kvalitetnejši odnos z drugimi.

Da bi si bili tekmeci, ne nasprotniki

zore maver2Sogovornika sta se dotaknila tudi 70-letnice konca II. svetovne vojne, ki jo je zazamovala tudi odmevna nadškofova pridiga na Brezjah. Nadškof je poudaril vidik dolgotrajne razdeljenosti Slovencev, ki se je začela že pred II. svetovno vojno, in znotraj katere gledamo drug na drugega kot na nasprotnika, ne kot na tekmeca. Ta odnos se je potenciral v krvavo morijo, ki ostaja v našem narodnem spominu. Nismo še pripravljeni pogledati resnici v oči, je prepričan nadškof Zore, ki se zato tudi še ni odzval na vabilo, da bi maševal na krajih, kjer so pokopani partizani. “Spregovorimo resnico, do tedaj pa ne morem maševati na krajih, kjer se potrjuje mit.” Na žrtve vojne še vedno gledamo preveč črno-belo, saj so bili svojevrstne žrtve tudi tisti, ki so bili prisiljeni v ubijanje. Pozdravil je pobudo Vseposvojitev, vendar si želi, da bi bili vanjo vključeni tudi rablji, saj so vsi potrebni molitve in odrešenja. Nekateri so to mnenje sprejeli, a za vse to še ni mogoče, ker še preveč boli, ugotavlja nadškof.

Ob koncu pogovora je ljubljanski nadškof Stanislav Zore ponovil svoj poziv, da praznujmo 25 let samostojnosti, čeprav lahko ob tem tudi mirno povemo, kar nas v državi moti. “Smo nasprotniki, zakaj ne bi postali tekmeci v tem, kdo bo naredil več dobrega za Slovenijo. Ne pustimo se potegniti v nasprotja, ampak razmišljajmo v smeri, ki lahko prinese odrešitev naroda,” je še pozval nadškof.

28 KOMENTARJI

  1. Zelo dober prispevek. Nadškof se je tokrat zelo razkril, zelo jasen je bil. Moral je biti zanimiv pogovor. Njegove izjave so mi zelo blizu. Navezujejo se na papežev moto:

    ” Ne oznanjujte krščanstva, ampak prinesite nevarnim Kristusa! ” Cerkev je mnogo grešila z prinašanjem ideologije, namesto življenja. Ideologija je mrtva, hladna, dolgočasna in malik.

    “…. Jezus se “ne gre ideologije, osebno prihaja k človeku”, in Kristusa, ki je ljubil do konca,….”

  2. Nadškof Stanislav Zore: “Ne morem maševati na krajih, kjer se potrjuje mit.”

    Velja samo za partizanski mit ali še katerega drugega?

      • Gospa Vanja,
        ste že vi odgovorili. Hvala vam! Me pa vseeno nekaj muči, ponoči se zbujam zaradi tega …

        Kdo že določa, kateri grehi so večji in kateri manjši?

        • AlFe,
          zopet nekaj namigujete, kar razumete le vi sami. Kaj naj bi bil moj odgovor?
          Ne bodite, no, tako skrivnostni in povejte, kaj vas muči, da se zbujate ponoči.

          Če ne veste, kdo določa velikost grehov, vprašajte sebi najbližjega duhovnika, naj vam razloži.

          • Morda se je nadškof po odločnih intervencijah patra Cestnika osvobodil ohromelosti zaradi vse prisotnosti tiste druge malikovalske sekte, ki je zelo vpliva v Cerkvi. Nadškof je na enkrat kar zadihal v polnosti te svobode, ko se je osvobodil malikovanja znotraj Cerkve (namig: neo “desno”, a še vedno socialistično, CMD).

          • Lahko bi celo sarkastično rekel, da je nadškof prvi kristjan, ki ga je eksorcist p. Cestnik Branko osvobodil obsedenosti in zlih duhov. Sicer ga nisem videl kot navijača, prej se mi je zdel paraliziran, prestrašen in neaktiven.

      • Prispevek sem še enkrat prebral, saj sem se bal, da sem kaj prezrl, glede na to, da je Pavel poln hvale nadškofa. Pa ni nič takega. Pavel je očitno kot velikokrat doslej vse narobe razumel. Zore se ni znebil nobene hipnoze, ker hipnotiziran si ti, Pavel, in ne mi, ki nas tega obtožuješ. Nadškof je, kot se za globoko vernega cerkvenega dostojanstvenika spodobi, realno ocenil duhovno stanje v Sloveniji. Opozoril je na napake, ki smo jih levi in desni počeli in jih še počenjamo, na skušnjave, da bi drug drugega kar vsevprek obtoževali, ter, kar je najvažnejše, na nerazčiščeno preteklost, brez katere ne more biti sprave (iz očitnega stališča, da sprava ne more biti enostranska). Vsem tistim, ki se farizejsko sprašujejo, ali obstaja samo partizanski mit, pa je vnaprej odgovoril: da, samo partizanski mit, saj iz labirinta laži in zločinov, ki ga je namenoma zgradila komunistična stran, prihaja popolna zmešnjava vrednotenja dejanj in besed. Poglejmo samo, kako sta popolnoma zmedena Pavel in Alfe. Gladko sta pripravljena Janšev tvit ovrednotiti kot pokole s krampi v hudih jamah.

  3. Nadškof Zore pravi: “…Kristusa, ki je ljubil do konca, moramo kristjani živeti in oznanjati. Če pa Kristusa prilagajamo ideologiji, napravimo iz njega malika.”

    Mnogi kristjani smo težko prepoznavni kot zvesti Jezusovi učenci tudi zato, ker ne znamo, ne zmoremo ali pa nočemo ljubiti soljudi do konca, kot je ljubil Kristus.
    Tudi reden obisk svete maše lahko postane izpraznjeno malikovanje, kadar veselega oznanila ne prinašamo s seboj v vsakdanje življenje.
    Mnogo kristjanov nas je premalo prepričljivih v ravnanju po Jezusovi zapovedi:

    “Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.” (Jn 13,34-35)

  4. Strinjam se s pavlom.

    Moram reči, da tokrat pa pogumen in jasen nastop nadškofa. Tega nisem pričakoval, ker so ga mediji predstavljali kot nekoga, ki ga lahko oblikujejo po lastni podobi. Škof mora pričevati RESNICO, tudi trpeti, če je potrebno (beri: primer nadškofa Vovka). Za takšnimi škofi in duhovniki, ki bodo kazali pogum in takšno predanost, bo potem veren narod šel. Noben ne mara neodločnega, skrivajočega, sporočilno zamotajočega škofa.

    Jasen nastop bi pričakoval prvenstveno od vseh naših škofov in tudi od duhovnikov – toda škofi so tukaj na prvem mestu. Osebno sta me med škofi z jasno besedo navdušila Štumpf in Bizjak.

  5. S stavkom o mitu je jasno povedal patru Knavsu, da ne zna razločevati, ker s svojo prisotnostjo utrjuje mit v Lažgošah.

    Pojavlja se mi dvom: po tej logiki gre duhovnik po isti poti izključevanja kot JJ. Vse izolira, ignorira (kar delajo starši, ki svoje otroke vzgajajo za to, da naredijo samomor).

    Jezusova pot je, da gre k grešnikom. Ne k “konzervativni” Cerkveni sekti, ki ima maše latinske in jih do potankosti pravilno izvajajo kot trdosrčneži starejši sin v priliki o Usmiljenem očetu in izgubljenemu sinu.

    Kaj je optimalna pot? Mar ni naloga kristjana, da prinaša nov duh, da prenavlja, da prinaša kvas? Da v prostor napolnjen z miti in slepo vere prinese dvom v vse to in prostor napolni z vero v Kristusa, ki je vse te mite že zdavnaj uspešno razlomil.

    Mar ni maša tudi na nek način izganjanje hudih duhov (kreatorjev malikov)?

    • Pojavlja se mi dvom: po tej logiki gre duhovnik po isti poti izključevanja kot JJ. … Mar ni maša tudi na nek način izganjanje hudih duhov (kreatorjev malikov)?

      Ja, gospod Pavel! Pa sva skoraj istih misli! Nadškof gre maševat v Dražgoše, naredi tako mašo da bodisi izžene Zlega duha ali pa mu malikovalci pobegnejo!

  6. Nadškof je zadel v bistvo rešitve:

    Postanite tekmeci, ki se trudijo v pozitivno smer – kdo bo prispeval več k lepši skupni prihodnosti, ne pa nasprotniki.

  7. Da bomo kot družba lahko napredovali bomo morali razlikovati med predvojno “razdeljenostjo” in razdeljenostjo, ki je nastala med vojno.
    Predvojno razdeljenost bi lahko mirno označili za sobivanje različnih mnenj, primerljivo z ostalo Evropo. In s tem sobivanjem različnosti je možno graditi družbo.
    Ne moremo pa graditi družbe, če sprejemamo razdeljenost, ki je nastala med vojno.
    Revolucionarji so slovensko družbo postavili, in jo še vedno postavljajo, pred izziv, ali je sprejemljivo za uveljavljanje moje misli, moje ideje, uporabiti vsa sredstva, ali obstaja kakšna omejitev?
    Z sprejemanjem NOB pritrjujemo revolucionarjem.

  8. Če smo usmerjeni k pozitivnemu skupnemu dobremu, torej sedanjemu in bodočemu, lahko na enostaven način najdemo tudi pozitiven pogled na preteklost, ki loči dobro od slabega.

    Če izhajamo iz preteklosti, bomo težko ločili dobo od slabega, ker bomo preveč vpeti v travme preteklosti.

    Če pa izhajamo iz današnjih človekoljubnih dognanj in standardov, pa bo pot do ločitve med dobrim in slabim dokaj enostavna. Poleg tega bomo na preteklost gledali iz nevtralne distance.

  9. POzitiven odnos do vrednotnega življenja je vzajemen, ko gre za sedanjost, preteklost in prihodnost.

  10. Se mi zdi, da je koristno za tiste, ki nimajo časa poslušati celega pogovora, zapisati (po zvočnem posnetku na : http://sl.radiovaticana.va/news/2016/04/15/stanislav_zore_oznanjevati_je_namreC4%8D_poklican_vsak_kristjan/1222916 ) vsaj del tistega odgovora, v katerem je gospod škof Zore izrekel naslovni stavek tega prisevka.

    (čas 1:09:30)
    “Jezus je rekel, resnica vas bo osvobodila. Resnica vas bo osvobodila. Pri nas še nismo pripravljeni pogledati resnici v oči.
    So me vprašali, če bi šel … ne vem … maševati na kraje, kjer so pokopani partizani … ne vem … v Dražgoše … tam niso pokopani partizani, vemo, kaj se praznuje gor …

    Rečem: Brez vsakega pomisleka!
    Samo … resnico spregovorim!
    Dokler pa ne spregovorim resnice, toliko časa jaz ne morem iti na neki kraj, zato da bi potrjeval mit ali laž.
    Ne morem.

    In … mi kristjani imamo tukaj … jaz bi kar rekel: pomembno poslanstvo.
    Rekli ste: žrtve. Odnos do žrtev.
    Kdo so žrtve?
    Mi imamo žrtve precej ostro zarisane: Tisti, ki so umrli od komunistične roke, so žrtve, vsi oni pa so na strani storilcev.
    Pa mislim, da ni tako črno-belo. Ni tako črno-belo.
    In bomo že zato, da bomo začeli razmišljati kdo so žrtve, potrebovali to vstopanje v resnico.
    Kot sem rekel takrat na Brezjah: žrtev je konec koncev tudi tisti, ki so ga prisilili, da je ubijal.
    Mi zdajle na tehle stolih, na toplem, na varnem, na mirnem, lahko rečemo: Zakaj se pa ni uprl?

    … Za junaštvo, za junaštvo do smrti, nismo vsi rojeni. Eni tega preprosto ne zmoremo. To je treba vedeti, ne? In takšen človek je žrtev.
    Čeprav ima krvave roke.
    Je žrtev.
    In mi bomo morali začeti moliti za vse žrtve.

    Zdaj je do neke mere prisotna tista lepa pobuda o Vseposvojitvi.
    Ko sem jaz slišal za to misel, sem rekel: Krasno! Zelo lepo.
    Ampak hkrati bi morali posvojiti tudi tistega, ki je bil rabelj. Ker tudi on mora biti deležen molitve. Tudi njega je treba odreševati.
    A smo mi že sposobni tega?
    Marsikdo, jaz verjamem, da večina – če bi jim razložili – bi že bila. Vsi še ne bi bili. Ker je preveč bolečega. Preveč težkega. Preveč globoko je zarezano.
    Ampak verjamem, da je to pot. Prav zato: druge ne vidim.
    Na koncu je Jezus Odrešenik.
    Jezus. Resnica.
    Zato tudi On pravi: Jaz sem Pot, Resnica – Resnica! – in Življenje.

    Zato nas tu še čaka kar precej dela in se mi zdi tudi zelo pomembno, da tudi letošnje praznovanje 25 letnice osamosvojitve, neodvisnosti naše države res praznujemo.
    Da ga res praznujemo!
    Mirno spregovorimo kaj nam ni všeč, kaj je po našem mnenju, po naši presoji zgrešeno, ampak mirno.
    Mirno.

    Prej sem rekel: mi naredimo nasprotnike. Zakaj ne bi postali tekmeci?
    Začnemo preraščati ta nasprotje: da tekmujemo v dobrem, tekmujemo v tem, kdo bo imel boljši program, kdo bo več naredil za to našo drago državo Slovenijo in da se ne pustimo potegniti v nasprotje.

    To je zelo težko – jaz se tega zavedam.
    Govorim o stvareh, ki so zelo zahtevne.
    Ampak če ne začnemo o tem razmišljati, potem so sploh nedosegljive.
    Če pa začnemo razmišljat, bomo pa morda le počasi naredili tudi te korake proti .. proti odrešitvi naroda kot takšnega. Ne samo k odrešitvi slovenskega kristjana, ampak k odrešitvi naroda kot takšnega. “

    • Tule je še povezava na stran Vsepostvojtve, ki jo omenja gospod nadškof: vseposvojitev.si

      Slišim: mnogi so posvojili svoje pokojne sorodnike. In to je dobro. Blagodejno. Ozdravljajoče. Slišim, da jim je to veliko pomenilo. Da je začelo rahljati vozle.

      A morda tudi kdo zmore posvojiti neko naključno izbrano žrtev : človeka, za katerega ne ve na kateri strani je bil, ko je umrl (če sploh na kateri) in ali se je držala kri tudi njegovih rok, ali ne. In tega nikoli ne bo izvedel, vse do takrat, ko se bo z njim srečal ‘onkraj življenja in smrti’.

      Včasih ni treba veliko, da smo majhen delček pri Njegovem odreševanju človeka.
      Samo malce razpreti svoje zakrčene roke …
      In On more po takem malem dejanju, za katerega se zdi, da nas ne stane nič (a zares nas lahko stane veliko v naši zakrčeni ranjenosti), odreševati oba: posvojitelja in posvojenca.
      In po njima tudi vse njune.
      In ves naš ljubi ranjeni narod.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite