O duhovnih likvidacijah 21. stoletja

29

V torek, 24. julija 2012 je iz medijev udarila novica, da mora nadškof Alojz Uran kot duhovnik umolkniti, zapustiti vernike, katerim je na neštetih romanjih s svojo besedo in pesmijo pomagal znova najti smisel, oditi iz dežele, ki ji je pokončno služil v letih komunističnih maltretiranj duhovnikov, zapustiti prijatelje, s katerimi je delil njihove prelomne življenjske trenutke (od porok do krstov otrok) in jih v trenutkih jeze in razočaranj zmeraj znal pripeljati nazaj na pot razumevanja in usmiljenja.

Članek je bil prvič objavljen julija 2012, v teh dneh pa smo ga objavili, saj se nam je zdelo, da so v njem izpostavljene človeške odlike nadškofa Alojza Urana, od katerega smo se poslovili v preteklem tednu.

Ko sem bila dekle in poslušala o zgodovinskih grozodejstvih človeštva nad nedolžnimi posamezniki, fizičnih likvidacijah in duševnih pohabah preteklih tisočletij, stoletij in desetletij, ki so jih počenjale vse možne strani – od tiranov do prevratnikov, od cerkvenih do komunističnih oblastnikov, sem se vedno spraševala, zakaj je človeštvo pred zločini vedno znova pokleknilo in se ni vsak, ki hoče ostati v svojem bistvu človečen, tem dejanjem uprl. Zdaj sem sama, v 21. stoletju, ko je Evropa na videz varno odeta v ogrinjalo prava, ki z dokazi, ne s silo, ne s prepovedjo in ne z uboji, rešuje sleherno dilemo medčloveških odnosov, postala priča osebnostne, duševne in duhovne likvidacije človeka. In sprašujem se, zakaj se ne uprem.

Štiriindvajsetega julija 2012 sem izgubila dva človeka, ki sta globoko zaznamovala moje življenje. Nikakor ne zaradi formalnih prelomnic v mojem življenju, s katerimi sta bila povezana. Zaznamovala sta me tako kot druge ljudi okrog sebe. Najprej sta v osemdesetih letih šentviško mladež z iskrivimi, dolgo v noč trajajočimi debatami, kasneje pa tudi mene ob vsakem srečanju z  njima s svojo držo učila dveh najpomembnejših življenjskih načel – prvi pokončnega uporništva in pravice do razmišljanja s svojo glavo, drugi neskončne ljubezni do življenja in domovine ter dobrohotne, čuteče očetnosti do slehernega živega bitja.

Prvemu je bilo ime Tone Gradišek, nekoč kaplan v Šentvidu, v torek, 24. julija 2012, se je fizično za zmeraj poslovil od vseh nas. Drugega poznamo vsi – to je nadškof Alojz Uran, nekoč šentviški župnik. Prav tako v torek, 24. julija 2012 – mar je to lahko naključje?!, je iz medijev udarila novica, da mora kot duhovnik umolkniti, zapustiti vernike, katerim je na neštetih romanjih s svojo besedo in pesmijo pomagal znova najti smisel, oditi iz dežele, ki ji je pokončno služil v letih komunističnih maltretiranj duhovnikov, zapustiti prijatelje, s katerimi je delil njihove prelomne življenjske trenutke (od porok do krstov otrok) in jih v trenutkih jeze in razočaranj zmeraj znal pripeljati nazaj na pot razumevanja in usmiljenja.

Če je prvega iz naše sredine iztrgala božja roka, volja, usoda ali kakor koli že skrivnost smrti kdor koli poimenuje, je drugega duhovno, osebnostno in duševno umoril človeški dekret, samovoljni ukaz cerkvenih oblastnikov, ki so brez procesa, brez postopkov, dokazov in možnosti zagovora ali ugovora v posmeh pravniško korektni Evropi 21. stoletja prisluhnili svojim bolestnim prišepetovalcem, lažnivim zavistnežem, lakomnim karieristom in spodletelim ekonomistom. In kazen za vsa nedokazana, brez enega samega pričevanja podprta in neraziskana obrekovanja je bila hujša kot za sodno obsojena, s pričevanji žrtev podprta in faktografsko dokazana pedofilska dejanja sprevrženega duhovništva v Ameriki, na Irskem ali kje drugod v svetu – IZGON (ali, če je tako bolj všeč sedanjemu nadškofu, UMIK) IZ DRŽAVE.

Ljubljanska nadškofija, ki jo je v ključnih letih za kapitalistične transakcije cerkvenih veljakov vodil Alojz Uran, danes še stoji. Tam, kjer je bil zraven tudi sedanji nadškof, pa zeva milijonska luknja, ki je posrkala vase tako rekoč večino slovenskega gospodarstva. Iz tega se da sklepati le eno: da Alojz Uran v ljubljanski nadškofiji ni zastavljal premoženja za sumljive finančne posle in jo je zato z njenim modrim vodenjem uspel ohraniti, za kar kvečjemu zasluži vso pohvalo. Glede na dejstvo, da je bila ena prvih potez novega cerkvenega vodstva deset milijonska transakcija denarja ljubljanske nadškofije v mariborsko milijonsko luknjo brez dna, bi se dalo sklepati še naprej, da je Janez Pavel II. z imenovanjem Alojza Urana za nadškofa ljubljanske nadškofije z nekako božansko slutnjo rešil slovensko cerkev pred popolnim propadom.

Zato lahko sklepam, da je nedolžna žrtev (do zdaj o krivdi Alojza Urana ni bil predložen en sam dokument in ni bil sprožen en sam postopek) padla domnevno zato, da se ne bi vrhovne cerkvene oblasti iz Rima slučajno pripodile v Slovenijo (treba jih je bilo ustaviti z lažjo kar v Rimu samem), se pregloboko zakopale v propadle ekonomske utopije mariborske nadškofije in v odkrivanju krivcev v slovenskih cerkvenih krogih segle morebiti previsoko. Padla je zato, ker je bil Alojz Uran pod papežem Janezom Pavlom II (kar nikakor ni naključje, saj sta si bila s svojim oznanjanjem smisla življenja in upanja tako zelo podobna) razglašen za nadškofa zaradi ljudi, po volji ljudi in za ljudi. Ker zna upokojeni nadškof Alojz Uran ljudem deliti eno samo ljubezen, zaradi katere je bil očitno preveč ljubljen, da je ta ljubezen na drugi strani rodila uničujoče ljubosumje.

Pisatelj Tone Partljič je v neki televizijski oddaji nedavno imenitno spregovoril o tem, da bi morali vodje strank prisluhniti ljudstvu, zlasti sokrajanom, kako govorijo o človeku, ki se poteguje za mesto v parlamentu. In če bi cerkvene oblasti v Rimu v zvezi z obrekovanji Alojza Urana prisluhnile najprej ljudem iz Šentvida, kjer je uspel v času svojega dvanajstletnega župnikovanja ustvariti izredno močno versko skupnost, enako kot jaz najbrž ne bi nikoli slišale žal besede. Skoraj vsak, še ateistično usmerjen starejši krajan bi znal povedati kaj o njegovi blagosti, ki zna pobožati otožnega človeka, ali o njegovi pesmi, ki v še tako zadrtem človeku vzbudi radost nad življenjem. In če bi povprašali širšo slovensko javnost, bi znali povedati, da ne bi nihče nikoli več znal s tako prisrčnostjo in s tako množično udeležbo pripraviti obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996 ali po Alojziju Šuštarju s takim občutkom za spravo in željo po sobivanju med različno mislečimi voditi bogoslužna obredja, strokovne debate o verskih skupnostih ali pa enostavno tako odprtih rok sprejeti preprostega, malega človeka, ki ni nikoli prestopil cerkvenega praga.

Zgodilo se mi je pred leti, da je moj mali sin, ko sem bila noseča s četrtim otrokom, v neki družbi pokazal na moj trebuh in pred vsemi rekel: »Jaz pa vem, kdo je mami naredil tega otroka!« In ko so vsi zbrani radovedno vprašali: »Ja, kdo pa?«, je ustrelil: »Nadškof Uran.« Ljudje so pogledovali mene in moža, jaz pa sem otroka vprašala, zakaj tako misli. In sinko je izustil: »Ker enkrat na leto pride k nam na obisk nadškof Uran in reče: ‘Bog blagoslovi to družino!’, potem pa res dobimo bratca ali sestrico.« Ko sem o dogodivščini naslednje leto pripovedovala g. Uranu, smo se vsi družno smejali. Še bolj, ko je našo družino pred odhodom spet blagoslovil in je sinko znova domiselno vzkliknil: »Hura, še petega bomo imeli.« Nihče od nas ni slutil, da lahko Uranov blagoslov otrokom – ja, na tak način jih je vsaj tisoče duhovno »njegovih« – ob katerem smo se pred leti prešerno zabavali, sploh lahko postane tako sprevržena in hudo zaresna tema. Vedno bolj pa verjamem, da je nedolžna otroška duša zmogla začutiti več kot odrasli ljudje. Da Alojz Uran s svojo globoko občuteno, iskreno molitvijo in prošnjo resnično prinaša blagoslov življenja med ljudi. Zdaj ga je tistim, ki take globine darujoče se vere in upanja ne premorejo, uspelo z lažjo odtrgati od soljudi…

In kar je najstrašnejše – lažejo še naprej. Pred kratkim je vatikanski nuncij v Sloveniji – najbrž s spokojno željo, da upokojenemu nadškofu še dolgo ne bo bolje in ne bo mogel nikomur povedati resnice – prepričeval slovensko javnost, da se je Alojz Uran že leta 2009 sam in tako rekoč prostovoljno odločil za odhod v Trst. Prav vsi, ki smo se z njim družili zadnja tri leta, dobro vemo, da ni niti enkrat samkrat namignil, da se bo odselil. Dobro vemo, koliko načrtov za romanja s Slovenci je še imel. Dobro vemo, s kakšno spokojnostjo in radostjo je vedno znova načrtoval odhod v Sveto deželo in ga pospremil z besedami, da se spet kmalu vidimo. Kako se je dogovarjal, da za njegovo okroglo obletnico njegovi nekdanji ministranti ter prijatelji z družinami odplujemo po kornatskih otokih na maše k tamkajšnjim osamelim kapelicam. In vmes ni bil niti enkrat samkrat omenjen odhod ali slovo.

Zato lahko upravičeno govorimo o načrtni duhovni likvidaciji človeka in – dokler ni predloženih nikakršnih dokazov – o njegovi protipravni fizični osamitvi, zaradi česar bi se morala zoper vatikansko oblast in vrhove katoliške Cerkve v slovenski in širši mednarodni javnosti zganiti vsa civilna društva in pobude. Na tem mestu se pač ne morem strinjati s trditvijo varuhinje človekovih pravic, da v primeru, če se človek v imenu pokorščine ukloni odločitvi nadrejenih uslužbencev Cerkve, ni pristojna. Situacija je namreč povsem podobna danes znanim pričevanjem izpred desetletij, ko so duhovnikom, učiteljem in nekaterim drugim izpostavljenim poklicem komunistični veljaki grozili, da se bodo v primeru, če se ne bodo pokorili in ovajali državljanov, pač morali odreči svojemu poklicu. Odločitev Cerkvenih dostojanstvenikov pa je problematična že z vidika navadnega delovnega prava, še toliko bolj, če gledamo na slovensko Cerkev kot na delodajalca, ki prejema sredstva za opravljanje svoje dejavnosti tudi iz državnega proračuna. Njena dolžnost za prejemanje teh sredstev je namreč zagotavljati enakopravno versko oskrbo vsem državljanom Republike Slovenije, torej tudi tistim, ki želijo v svojem okolju spremljati spravne in blage verske obrede, kakor jih vodi Alojz Uran. Odločitev Cerkve je sporna tudi z vidika dejstva, da za vse druge pravne subjekte na Slovenskem velja, da brez pravnih postopkov, v katerih so človeku dokazani krivdni razlogi za odpust (ne za prepoved!) ne morejo nobenemu slovenskemu državljanu odreči – še več – prepovedati pravice do opravljanja svojega poklica, še toliko bolj poklica, ki ga človek čuti kot svoje Božje poslanstvo. Alojz Uran pa ima zaradi nepravno izpeljanih in krivdno nikoli dokazanih razlogov prepoved opravljanja svojega poklica na Slovenskem ali pa – v primeru, če bi se uprl – zgolj možnost, da se svojemu poklicu za zmeraj odreče. Straši me taka moč Cerkve nad Pravom in Zakonom. Prav to smo s strani komunistične oblasti namreč izkušali v drugi polovici preteklega tisočletja in na začetku tega tisočletja upali, da ne bomo nikoli več doživeli, zato – ponovno pozivam – bi se morala v tem primeru oglasiti vsa civilna društva in pobude.

Zdaj pa imam, žal, samo svoj glas, da od vseh, ki jim je resnično mar za ohranitev človeškega dostojanstva na eni ter za blagor ljudi na drugi strani, ZAHTEVAM, da Alojza Urana nemudoma vrnejo med njemu drage Šentvidčane, da ga vrnejo za oltar, vrnejo k njegovi pesmi ter k besedam, ki nosijo blagoslov. To pisanje je moj upor, je edini način, ki ga imam ob tako očitnem cerkvenem zatiranju temeljnih človekovih pravic v 21. stoletju – ko na eni strani ne sankcionirajo pedofilskih zločincev, po drugi pa na osnovi neraziskanih klevet in zahrbtnih spletk posameznikov duhovno in fizično odstranijo duhovnika, ki je vse življenje služil ljudem. In treba se je upreti dvojnim pravilom, ki se v katoliški Cerkvi kažejo po zadnjih znanih dogodkih. Kako je Alojzu Uranu, na primer, prepovedano vsako oglašanje v javnosti, čeprav se do danes ni javil niti en sam njegov morebitni potomec, na drugi strani pa se lahko višji cerkveni predstavniki zagovarjajo v primeru, ko konkretne osebe zahtevajo postopke o preverjanju njihovega očetovstva? In zakaj se mora Alojz Uran zgolj zaradi nedokazanih govoric nemudoma fizično umakniti, drugi pa lahko svobodno potujejo od Rima do Ljubljane in prestopajo slovensko mejo po svoji volji?

Mar slovensko Cerkveno vodstvo res ne sprevidi te lažne, dvojne morale in se bodo morali izza zidov katoliške Cerkve umakniti res vsi verniki, da bo to sprevidelo? Mar bodo morali slovenski katoličani svoj prostor molitve poiskati v lepoti narave, pod »nebom kot najlepšo katedralo sveta«, kakor je zapisal eden izmed meni ljubih pesnikov? Samo tako bodo namreč sami ubežali sedanji zlaganosti, pretvarjanju in poneverbam vodstva slovenske katoliške Cerkve ter edino tako ohranili pristni pomen ljubezni, za katero nas je vse doslej vedno navdihoval Alojz Uran, ljubezni kot zmožnosti jaza, da zna vselej prisluhniti tudi drugemu, ki prebiva v njegovi bližini.

dr. Ignacija J. Fridl

29 KOMENTARJI

  1. “Duša mi je žalostna do smrti.” ob dogajanju v vrhu slovenske Cerkve.
    ——————————————————————————————————-

    Glave so najmodrejše, kadar so hladne, srca pa najmočnejša, kadar bijejo za plemenite ideje.

    Ralph J. Bunche

  2. Bralka napiše točno to kar se ve – g. Uran je žrtev splet. Ampak ne navadnih. V ozadju so isti krogi kot pri g. Rodetu. UDBA.

    Iz tujine se nam smejejo. Imajo prav, ker vejo kako je deloval komunizem. Najprej zastraševanje, blatenje, nato likvidacija. Tudi duhovne likvidacije. UDBA pripravi teren za g. Urana, nato za g. Rodeta. Naslednji na redu bo g. ….

    Naivni Slovenci prodajajo meglo kdo je kriv. Verjamejo UDBI in njeni razlagi, nikakor Vatikanu in nunciju. Tudi omenjena gospa je takšna. Ni edina, takšno so večinoma podporniki g. Urana. Gospa pravilno razume resnico, sinteza dogajanja je tista, ki jo ji je dala UDBA, ne pa Cerkev.

    Sam absolutno podpiram g. Urana, način kot ga kažejo podporniki žal ne bo prinesle rezultata. Katoličani še vedno niso dorasli UDBI, politika je obrt, za katero je potrebna modrost. Pismo od gospe je napisano v efektu, polno čustev in podobnega. V spopadu z UDBO MAFIJO je to poraz že na samem začetku.

    Vatikan je naredil prav. Pomagal je g. Uranu, da ni bil deležen medijskih obtožb. To je naredil popolnoma pravilno. Vemo kaj se dogaja z g. Rodetom. Tega si g. Uran nebi zaslužil. G. Rode je bil postavljen pred dejstvo, drugega ni mogel narediti kot je.

    Kot je dejal g. Štuhec v TV Klubu – G. Uran je premalo odločno zanikal zadeve. To je bistvo problema. G. Uran naj se umakne v tujino, kot je obljubil v pokorščini, ali naj jasno, odločno, nedvoumno zanika zadevo, vključno s testom DNK.

  3. Gospa je na srečo še ena od redkih normalno čutečih ljudi, ki se oglašajo na spletnih “časopisih” in se ne obnaša kot kakšen brezčuten bojevnik ene, druge… ali pete strani.
    Tako razmišljajoči ljudje, kot je gospa tudi prinašajo upanje, da še živijo ljudje, ki znajo razmišljati po človeško in ne le natrenirano bojevniško.
    Za razne udbaške in njim podobne šešljevske združbe, pa naj končno primerno poskrbi država.
    Če bi nam Nemčija naj bila zgled pri gospodarjenju, naj nam bo zgled še drugje, ko se oglašajo in packajo včerajšnjiki raznih barv.

  4. Znan ‘pregovor’ pravi: ‘Bolj, ko drek mešaš, bolj smrdi.’ Vsi podporniki kot tudi nasprotniki počnejo ravno to, mešajo … in čedalje bolj smrdi. Smrad pa ne koristi nikomur, še najmanj tistemu, ki je napadan in branjen s strani tolikih.
    Večkrat sem ob zgoraj omenjeni problematiki pomislila na patra Pija. Marsikaj je doživel, tudi s strani cerkve (npr. prepoved javnega maševanja), pa je ostal zgled pokorščine in ponižnosti – ikona Pastirja.
    Pri krstu smo tudi laiki postali duhovniki, kralji, pastirji, zato Jezusova velikoduhovniška molitev za edinost nagovarja tudi nas, ne le duhovnikov in škofov. Pater Pij je dočakal čast oltarja, če jo bo tudi škof, bo pokazal čas, vsekakor pa s članki kot je zgoraj sejati razdor, kjer naj bi bila edinost, ni na spisku lastnosti svetniškega kandidata.
    Ali je tako težko razumeti, da pomeni blatiti Cerkev, blatiti tudi njenega moža – Kristusa in pa škofa, ki je Njegov predstavnik med verniki. Prepričana sem, da je zadnji žalosten, ker so njegovi prijatelji in verniki, tako malo razumeli nauk, ki ga je učil med njimi.

    • Ne, gospa Darja, absolutno se ne strinjam. Tole vaše uvodno razmišljanje o mešanju dreka je popolnoma deplasirano. Samo resnica osvobaja in očiščuje. Seveda je Urana uničila Udba, vsaj scenarij je njen. Ampak uničevali so ga tudi mnogi drugi, tudi s strani slovenske Cerkve, ki bi ga morali braniti. Če so to hoteli ali ne, pomagali so ga uničiti. Zares je zaslužen za beatifikacijo. Mnogi znajo krščanstvo dobro razlagati, drugi, v manjšini, kot avtorica članka, ga znajo tudi živeti!

  5. Očitno je šlo nekaterim v nos, da je nadškof Uran tako priljubljen v javnosti. Tudi pri tistih, ki niso bili kristjani.

  6. Takih primerov ravnanja s svojimi ljudmi je verjetno še več. Sam poznam primer gospe, bivše nune, ki je kar visoko kotirala v cerkveni hierarhiji. Nekaj let je bila tudi v Vatikanu, kjer je imela priložnost priti do literature, ki je bila na indeksu. To je, do literature, ki je bila prepovedana za širše občinstvo. Na tej podlagi je začela Boga dojemati in čutiti drugače, kot govorijo cerkveni kanoni. To je tudi naglas povedala. Cerkvena oblast jo je zaradi tega gladko izključila iz skupnosti in vrgla na cesto. Brez sredstev za preživljanje. Da ni umrla od lakote, so ji pomagali prijatelji in prijateljice in duhovniških vrst. Potem je le eden izmed njih izposloval, da so ji dali skromno pokojnino. Gospa je že pokojna.

    Ja, oblast, oblast in togo dojemanje duhovnih zadev, kjer ni pomembno, kako se kdo bliža Bogu, temveč samo da imamo mi prav.

  7. Zapis Ignacije Fridl je iz leta 2012. Mislim, da ne ta gospa, ne nihce s tega portala ne ve, zakaj v tistem casu taksne odlocitve glede skofa Urana v Vatikanu. Mimogrede, ni bil poslan na grmado, ampak v Trst k rojakom. Ali je dobro, ali slabo, da razlogi za taksne odlocitve v Katoliski cerkvi ostajajo v tajnosti, je diskutabilno. Po mojem mnenju prej slabo kot ne. Da je Fridlova veliko lepega napisala o osebnih stikih s skofom Uranom, mi je zelo vsec. Da je gostobesedno in s pravicnisko ihto in nagnjenostjo k crnobelem slikanju ter tudi k laicisticni javnosti vsecnemu antiklerikalizmu moralno razsojala o stvareh, o katerih ni imela potrebnih informacij, mi pa ni niti vsec, niti prav.

  8. Ob epidemiji koronavirusa se je državna tv rtvslo “usmilila” plačnikov obveznega rtv prispevka in trenutno zopet dovoli ogled oddaj iz svojega arhiva brez predhodne registracije.

    Na spodnjem naslovu si lahko pogledamo posnetek pogovora gostiteljice Vesne Milek z danes žal pokojnim ljubljanskim nadškofom msgr. Alojzom Uranom.

    Gospod, daj mu večni pokoj. Večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru!

    https://4d.rtvslo.si/arhiv/od-blizu/174415669

  9. Po osmih letih veje v Vatikanu popolnoma nov veter, kardinal Rode je na pozabljenem stranskem tiru, papež Frančišek igra na karte priljubljenosti, ljudskosti, odprtosti itd. tako kot nekoč Uran. Da v teh osmih letih Uran ni bil rehabilitiran s strani sedanjega Vatikana, dokazuje, da je dr. Ignacija J. Fridl brcnila v temo.

  10. Gospa je zapisala svoje spomine na škofa Urana. Njen zapis je dokaz da so laiki v cerkvi dobri samo toliko, kolikor jih rabi kot institucija.. Njen zapis je izraz nemoči, ki pokaže, da je Cerkev kot struktura lastne oblasti daleč od ljudi..Zakaj je to napisala. Preprosto, da si je olajšala dušo. Kot kristjanka ne bo zahtevala od vpletenih ljudi, da naj sedaj saj po smrti škofa povedo za kaj je šlo pri “izgonu”.Ne bo napisala peticije za to razjasnitev. Ne bo iz razloga, ki ji brani priti resnici do dna. Verjame v to, da je pokorščina cerkveni hierarhiji na koncu edina veljavna norma. Če bi imela resen namen, bi že ob njegovem pregnanstvu vzdignila vik in krik.. Vse kar je napisala je sicer lep zapis in resničen ampak zgolj za olajšanje njene duše. Ljudje kot so Aloj Uran so po evangelijsko sol zemlje in luč sveta.. na teh stoji čovekova osebna vera.. Ukrepi ob corona virusu so pokazali tudi nepripravljenost cerkvenih dostojanstvenikov na takšno krizo.. Njihova stalna mantra o potrošniški družbi se je obrnila proti njim. Če ne bo potrošnje ne bo dela … Predvsem ba bi še nekaj napisal v razmislek …»Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Mt.4,4.. Danes so trgovine s hrano in kruhom odprte res s omejitvami, božja hiše pa ostajajo zaprte…

    • Se strinjam z vami. Predvsem pa sem vesel, da ste lepo napisali, kar se tiče gospe dr. Ignacijea J. Fridl. Ja, v vrhovih katoliške Cerkve na Slovenskem je kar precej satanovega vpliva.

      • Kaj tule bevskate o satanovem vplivu v vrhovih katoliške Cerkve na Slovenskem, AlFe?

        Pojdite v Božjem imenu, poiščite in razkrinkajte ga!

        Aja, ne boste šli in satana ne boste razkrinkavali…
        … ker bi ob tem morali najprej pogumno sebe izpostaviti s svojim imenom in priimkom, kakor je to storila gospa Ignacija J. Fridl…

        #pogumneslovenskekatoliskecivave

        • No, omenjena gospa je drzavna sekretarka in gotovo pazi, da ne vozi po avtocesti 120kmh, niti prej ne popije silce zganja. Pazi gotovo tudi, da se ne obregne ob kakega Blaza Zgago ali Urosa Jauseveca. Ce pa se obregne ob Katolisko cerkev, njeno splosno znano pogoltnost in pedofilna nagnenja, pa ji, pametni kot je, ze ne bo skodilo pri karijeri.

          • No, IF,
            naj vas potolažim,
            moj hashtag #pogumne slovenskekatoliskecivave se nikakor ne nanaša na gospo Friedl, če se vam je morda za hipec tako zazdelo.

            Tiče se AlFeta, ki sebi dovoli prav to, kar sokomentatorjem oporeka.

            AlFe misli, da sme samo on ljudi zlobno primerjati s čivavami, ostali pa se po njegovo ne bi smeli spoznati na kinologijo.

            Pod člankom ‘Bo svetovni gospodar Kitajska?’  v komentarju 19. aprila ob 17:11, je AlFe prav vam, IF, nesramno podtaknil, da ste “kavč strokovnjak” in “čivava gospoda Janeza”, citiram AlFetov zapis:
            “Sem kar vedel, da gospod IF ne bo pustil strokovnjakom do besede. Tisto je bila le trenutna slabost.
            Tako, spet se lahko v krogu somišljenikov greste kavč strovnjake oziroma čivave gospoda Janeza.”

            Isti dan, 19. aprila, le malo kasneje, ob 17:21 uri, je pod člankom Tonija Mrviča ‘Ko predsednik RS v kriznem času potihne in ne opravlja vseh svojih predsedniških nalog’ AlFe napisal:
            “…Najslabše je lajanje levih in desnih čivav po medijih.”

            To so dokazi, da je prav AlFe, pred menoj in to najmanj dvakrat, v svojih komentarjih na Časniku ljudi primerjal s pasmo psov čivava!

            Medtem ko sebe skoraj gotovo ne ocenjuje kot čivavo, je AlFe izraz uporabil za opis drugih ljudi.

            In zdaj bi bržkone najraje zopet meni očital zloben jezik zaradi hashtaga #pogumneslovenskekatoliske civave.

            Poleg tega se je AlFe izrecno razveselili Falconovega komentarja, češ da je Falcon lepo napisal, kar se tiče gospe dr. Ignacije J. Friedl.

            Falcon je gospe Ignaciji očital, da kot kristjanka od vpletenih ljudi ne bo zahtevala, da naj vsaj po smrti škofa Urana povejo, za kaj je šlo pri njegovem “izgonu”; očital ji je, da ne bo napisala peticije za razjasnitev. Nadalje je Falcon gospe Ignaciji očital, da resnici ne bo prišla do dna iz razloga, ker verjame, da je pokorščina cerkveni hierarhiji na koncu edina veljavna norma. Nazadnje ji je očital, da ni imela resnega namena, ker ni že ob Uranovem pregnanstvu vzdignila vika in krika.

            AlFe,
            je težke Falconove očitke gospe Ignaciji pokomentiral takole:
            “Predvsem pa sem vesel, da ste lepo napisali, kar se tiče gospe dr. Ignacije J. Fridl…,” ter nadaljevali z lastnim očitkom, da je v slovenski katoliški Cerkvi precej satanovega vpliva.

            Na tem mestu še enkrat naravnost sprašujem:
            kaj je AlFe kot kristjan in katoličan storil več in bolje od gospe Ignacije J. Friedl???
            Kaj je AlFe doslej naredil, da bi razkrinkal ta satanov vpliv v slovenski RKC, o katerem se tako rad razpisuje???

            Če že ima sebe za takšnega nadpoštenjakarja, da si dovoli vse ljudi po vrsti soditi, zakaj se potemtakem ne upa podpisati s svojim imenom in priimkom, kakor se je podpisala gospa Ignacija?

            Po vsem zgoraj opisanem bi si AlFe na koncu upal meni očitati zloben jezik.

            Ni prvič in najbrž niti zadnjič, da AlFe v svojih zapisih ne dokazuje nič drugega kot svojo veliko dvoličnost in hinavščino.

            Zato AlFetu nastavljam navedeno hashtag ogledalo. Če se bo sploh upal pogledati vanj…

          • Vanja, recimo, da so zdaj za nesporno zoprnost nekaterih ljudi vsaj deloma krivi zoprni casi in da se to, upajmo, tudi pri imenovanem vsaj malo unese, ko bomo lahko nekoliko bolj normalno zadihali in bo zmaga nad virusom vsaj na vidiku, ce ze ne na dosegu roke.

          • Hm… IF,
            ste morda hoteli reči, da upanje umre zadnje in da naj bomo z AlFetom prizanesljivi zaradi težkih razmer?
            Morda pa res…

            A vseeno je treba AlFetu razložiti, da so njegove primerjave ljudi s čivavami zlobne in da takšne primerjave pomenijo omalovaževanje ljudi.

            Vse kaže, da AlFe tega sam po sebi žal ne razume.
            Zaznava samo zlobo pri drugih, medtem ko lastno zlobo stresa na sokomentatorje.

        • No, omenjena gospa je drzavna sekretarka in gotovo pazi, da ne vozi po avtocesti 120kmh, niti prej ne popije silce zganja. Pazi gotovo tudi, da se ne obregne ob kakega Blaza Zgago ali Urosa Jauseveca. Ce pa se obregne ob Katolisko cerkev, njeno splosno znano pogoltnost in pedofilna nagnenja, pa ji, pametni kot je, ze ne bo skodilo pri karijeri.

          • Tehnicna pomota. Da ne bo kdo mislil, da imam svoje mnenje za tako pomembno. Tudi naj ne bo misljeno, da imam karkoli proti pokojnemu skofu gospodu Uranu.

  11. Ob teh komentarjih moram opozoriti na moj komentar pod člankom o medijski svobodi. Tudi kristjani bi se morali enako zavzeti za resnico in poštenje v cerkvi kot bi se morali v državi. Brez tega ne more biti uspeha za razvoj družbe v celoti.
    Pri spovedi na Višarjah me je tolažil z lastno izkušnjo krivice, ki mu je bila storjena. Težko je namreč v taki dostojanstvenosti ustanove zahtevati svoje pravice, čeprav so krivična ravnanja.
    Brez dostojanstvenih zahtev tudi v cerkvi ne bo šlo za zmago resnice in poštenja. Pri tem naj velja papežev apel sv. Pavla II. pri nas v Postojni : Korajža velja !!!!! Kot kristjani smo dolžni biti korajžni za dobro naroda in domovine !!!!!

  12. Komentatorka “vanja” mi je v svem komentarju in komentiranju z drugimi, da sem napisal “težke očitke” avtorici članka gospej Ignaciji
    Avtorici članka nisem nič očital in bi “komentatorki vanji” predlagal, da še enkrat prebere moj zapis.
    Navedel sem zgol dejstva, pa se jih da razbrati iz zapisa gospe Ignacije.. Mogoče samo en del.. Ali je gospa po “izgonu gospoda Alojza Urana naslovila na predpostavljene kakšno peticijo, pismo, zahtevo, da se razjasni ta njegov nenadni odhod in zapoved molka.
    Če bi, bi to najverjetneje napisala. Če pa že navajate moje očitke, pa še preberite, kar sem napisal o tem, da so takšni kot gospod Alojz Uran sol zemlje in luč sveta za osebno vero kristjanov…
    Nikomur nič ne očitam, ampak sedaj pisati o tem kar se je zgodilo v preteklosti pokojnemu škofu.. je žal prepozno.. ali mogoče malce pilatovsko.. Če pa ima gospa Ignacija podatke kdo stoji za tem in kdo je bil odgovoren za umik g. Urana pa naj to navede. Ali pa naj sedaj konkretno zahteva kot njegova faranka od sedanje ga vodstva slovenske cerkve, da se to pove. Ali pač se za laika to ne spodobi, da bi zahteval odgovor na to vprašanje…

    • Falcon,
      če boste pogledali datum objave prvega komentarja pod pričujočim člankom, boste ugotovili, da je bil članek prvič objavljen v septembru leta 2012. Članek je bil napisan takrat, ali še prej. Tokrat je le ponovno objavljen posthumno, v spomin pokojnega gospoda nadškofa Alojza Urana.

      Vaši očitki gospe Ignaciji so torej popolnoma neumestni, AlFetove pripombe pa tudi.

      • Še enkrat vam pravim ne glede na zapis omenjeni gospe ničesar ne očitam.. To kar je napisala je njeno razmišljanje brez konkretnih navedb kdo je odgovoren za umik g. Urana. Takrat ali danes je popolnoma vseeno. In v tem je problem. Posploševanje odgovornosti za umik nekim imaginarnim silam v Cerkvi je strel v prazno…In v čem je namen tega pisanja.. Osebnemu razmišljanju, ki bi mu vsi potrdili.. tako seveda v temi in žugali s prstom..po sistemu vemo kdo je kriv pa ne smemo povedati..Cerkev brez vernikov je mrtva..in če kdaj se to vidi sedaj..Torej če le ti ne smejo dobiti odgovora potem je tudi tako razmišljanje prosti spis brez učinka ..

        • Torej ocitno vsi tu skupaj, z drzavno sekretarko kulturnega ministrstva vred ne vemo nic, ne o tem, zakaj je bil skof demonstrativno umaknjen v Trst, ne kdo bi bil v ozadju te odlocitve Vatikana oz jo je sprozil. Ali ne vemo, ali ne zelimo povedati. Jaz ne vem in ce ne vem, ipso nisem v stanju o tem soditi. Je nemoralno dajati sodbo. Lahko samo vzpodbujam Cerkev k vecji transparentnosti namesto skrivanja. Da je bil gospod Uran upraviceno priljubljen clovek in duhovnik, sploh ni vprasljivo.

          • “Lahko samo vzpodbujam Cerkev k večji transparentnosti namesto skrivanja.”

            Ja, v vrhu katoliške Cerkve na Slovenskem se prav lepo sprehaja satan, kajne gospod IF. Gospod nadškof Uran je bil glavni, ko se je delala tista denarna afera, pa tudi govoric o nezakonskih otrocih ni utišal, kot jih je utišal njegov predhodnik. Skratka! Ni obvladal posla, kot tudi njegov naslednik ne.

  13. Ne bom sodeloval pri mesanju dreka. Glede denarja bi dal roko v ogenj v postenost Urana, glede nezakonskih otrok pa pojma nimam. Naj kamen vrze tisti, ki je brez greha. Spregledovati velike vrline in samo kopati po domnevnih grehih ni krscanska drza. Fran S. Finzgar je imel vsaj enega nezakonskega otroka, pa ga spostujemo kot duhovnika in literata vsi Slovenci kolikor toliko sirokih nazorov.

    • Po tem komentarju vas bom kar naravnost vprašal: “Verujete v Boga, ki je postavil sv. Petra za prvega glavarja Cerkve?”

Comments are closed.