V ponedeljek se torej začenja letošnji največji volilni spektakel na svetu. Primarne volitve v ZDA se z evropske perspektive pogosto zdijo še najbolj podobne razvlečeni pregrešno dragi maškaradi, vendar sodijo k bistvenim komponentam politične kulture čez lužo. Ne sicer od zmeraj, kajti šele v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so na njih oddani glasovi dokončno zamenjali odločilno besedo strankarskih mogotcev pri demokratih in republikancih.
Volitve s svojimi pravili
Tako denimo med zgodovinarji še vedno potekajo debate o tem, ali bi Robert F. Kennedy v primeru, da ga ne bi bil pokosil atentator, leta 1968 lahko postal demokratski predsedniški kandidat ali pa bi to vendarle bil poznejši nominiranec Hubert Humphrey, ljubljenec esteblišmenta, čeravno na primarnih volitvah tako rekoč ni nastopal.
Letos bi si morda predvsem republikanci želeli, da bi lahko strankarska mašinerija s svojim vplivom »popravila« odločitev volivcev. A se je na zadnjih zares dramatičnih primarnih volitvah, tistih demokratov iz leta 2008, pokazalo, da nazadnje proti karizmatičnemu Baracku Obami niti tako imenovani »super delegati« niso pomagali favoritinji funkcionarjev Hillary Clinton.
Treba je tudi povedati, da je bilo le malo tekem za nominacijo napetih do samega konca. Leta 1976 se je še zgodilo, da dvoboj med predsednikom Geraldom Fordom in izzivalcem Ronaldom Reaganom ni bil odločen niti do strankarske konvencije v poznem poletju. A potem resnično napetih republikanskih tekem tako rekoč ni bilo več. Reagan, Bush st., Dole, Bush ml., McCain in Romney so si nominacije zagotovili razmeroma zgodaj. Omenjeno je kajpak posledica dejstva, da volivci niso tako pozorni na vztrajno nabiranje delegatskih glasov po državah kot na to, kdo ima več zmag in s tem na svoji strani »moment«, kar je sploh čudežna beseda boja za glasove na primarnih volitvah. Nekaterim tekmam v tem oziru pripada še poseben prestiž, čeprav se v njih razdeli minimalno število delegatskih glasov za konvencijo. Vsekakor je paradoks, da imata v običajnih razmerah zgodnja volilna preizkusa v majhnih državah Iowa in New Hampshire veliko večjo težo kot spopad za veliki državi Kalifornijo ali New York. Pri republikancih je do zadnjih primarnih volitev skoraj sakralen status pripadal glasovanju v znova razmeroma majhni Južni Karolini, saj je tamkajšnji zmagovalec vselej dobil nominacijo. Toda leta 2012 Newtu Gingrichu uspeh na jugu ni tlakoval poti na volilni listič. Če je vse, kot mora biti, je boj za nominacijo že odločen po »super torku« (ki bo letos 1. marca), ko voli največ držav.
Izjeme so bile predvsem pri demokratih. Garry Hart je leta 1984 ljubljenca esteblišmenta in poznejšega nominiranca Walterja Mondala mučil vse do zadnjih obračunov. Težko se je do nominacije prebil tudi Michael Dukakis štiri leta pozneje, medtem ko je najbolj v spominu naše generacije epska tekma med Obamo in Clintonovo pred osmimi leti, ki se je prav tako zavlekla v junij. Pri republikancih je favorita (takrat je bil to Mitt Romney) še najbolj namučil Rick Santorum leta 2012, vendar je bil zanj usoden tesen poraz v državi Ohio.
Kako ustaviti nekoga, ki ne more zmagati?
Letos javnomnenjske raziskave pravzaprav ne napovedujejo posebej vznemirljivih primarnih volitev ne pri demokratih ne pri republikancih. Kljub dejstvu, da sedanji predsednik ne more kandidirati, imata pri vladajoči stranki možnost za nominacijo samo dva človeka. Nekoliko nenavadno je, da bosta v čevlje mladostnega Obame očitno stopila starčka. Senator Bernie Sanders iz Vermonta je pri tem s svojimi za povprečnega Američana še vedno precej nekonvencionalnimi pogledi bolj navdihujoč kandidat od pragmatične stare dame Hillary Clinton, zlasti za mlade, a bo verjetno prav njegovih petinsedemdeset let ovira za ponovitev Obamovega presenečenja. Res pa je, da Sandersu precej dobro kaže v Iowi in New Hampshiru, kar bi lahko tekmi dalo dokaj pospeška.
Republikanskih kandidatov po osmih letih opozicije seveda ne manjka. Med ducatom vidnejših so zastopani številni tokovi stranke, od guvernerja močno k demokratom nagnjene države New Jersey Chrisa Christieja preko pripadnika dinastije Jeba Busha do lunatičnega Donalda Trumpa. Kot vse kaže, se preference republikancev precej razlikujejo od preferenc volilnega telesa v celoti. Slednje bi namreč več podpore namenilo Marcu Rubiu, Tedu Cruzu ali Benu Carsonu, medtem ko privržencu »Grand Old Party« slej ko prej skoraj enodušno stavijo prav na Trumpa.
Slednje za tiste, ki resno razmišljajo o republikančevi vrnitvi v Belo hišo, mora vzbujati nelagodje. Že nasploh je veliko vprašanje, ali (kateri koli) republikanski predsedniški kandidat lahko dobi splošne volitve. Demografske spremembe so skupaj s sistemom razdeljevanja elektorskih glasov republikancem nalogo precej otežile. Za razliko od prepričljivih zmag Ronalda Reagana ali še Georga Busha st., ki sta v svoj žep pospravila 525 oziroma 426 od skupaj 538 elektorjev, jih je mlajši Bush pri svoji sorazmerno zanesljivi zmagi leta 2004, kar zadeva dejansko oddane glasove, vknjižil samo še 286. Na zadnjih volitvah leta 2012 je bil Romney manj kot pet odstotnih točk za Obamo samo v treh državah, na Floridi, v Ohiu in v Virginiji. Če bi republikanski kandidat letos osvojil vse tri (in vse, kar je uspel osvojiti Romney), bi mu do zmage še vedno manjkali vsaj štirje elektorski glasovi.
S kandidatom Donaldom Trumpom bo do njih skoraj gotovo priti še teže kot sicer. Še zlasti, ker imajo republikanci od nekdaj blazne težave s prodiranjem med volivce iz vrst manjšinskih skupin prebivalstva. Trumpova retorika jim poti gotovo ne bo olajšala. Zato je za republikanske stratege trenutno verjetno glavno vprašanje, kako zaustaviti milijardev pohod na volilni listič njihove stranke. Pravega recepta na vidiku ni, še najbolj bi jim pomagala teoretično še mogoča zmaga Teda Cruza v Iowi.
