Nada in Dečo Žgur, Družina: Za Gospoda le najboljše

0
635

Z zakoncema Nado in Dečem Žgurjem o vrnitvi k veri, duhovno-ritmični glasbi in slavilni molitvi, o usmiljenju, simboliki cerkvenega leta in božični skrivnosti

Nada in Dečo Žgur sta spomladi, po dobrih štirih desetletjih zakona, obnovila poročne obljube. Toliko časa sta navzoča tudi na slovenski glasbeni sceni – prvih dvajset let sta zaznamovala zabavno, filmsko in jazzovsko področje, v zadnjem poldrugem desetletju pa puščata močan pečat na področju sodobne krščanske glasbe. Nado smo spoznali sredi sedemdesetih let, ko je s skupino Pepel in kri na evroviziji odpela danes že ponarodelo popevko Dan ljubezni, Deča generacije mladostnikov spoznavajo ob filmu Sreča na vrvici, za katerega je napisal nepozabno glasbo. Seveda pa sta to le drobca iz njune ustvarjalne zakladnice.

Jeseni smo Nado z njeno skupino Alfa in omega videli na dveh velikih odrih – na prireditvi v dvorani Tivoli so popestrili srečanje s Pedrom Opekom, nastopili so tudi v Celju na koncertu Klic dobrote; na štefanovo v cerkvi na Žalah pripravljajo božični koncert.

Gospa Nada, si še kdaj zapojete Dan ljubezni?

(nasmeh) Nisem navezana na skladbo. Takrat sem bila mlada. Kmalu zatem, ko smo prišli z Evrovizije, sem zanosila in skoraj prekinila z zabavno glasbo. Sicer sem s skupino Pepel in kri posnela nekaj popevk, a Bog si je zame zamislil drugačno pot. Danes pojem o drugačni ljubezni, slavim Ljubezen.

Dečo, takrat je Nada že bila vaša žena. Ste bili ponosni?

Še danes sem! Spoznala sva se na avdiciji. Bil sem producent za vokalno glasbo in urednik mi je naročil, da sestavim žensko vokalno skupino, glasbeno podkovano, ki bi prišla in odpela vokale, ko bi potrebovali. To je bilo obdobje radia, veliko smo snemali glasbo, ki jo pravzaprav poslušamo še danes. Nada je bila ena od študentk, ki sem jo izbral za radijsko skupino Strune …

Obema je bil talent, kot rečemo, »položen v zibelko«, kajne?

Dečo: Notne abecede sem se naučil v otroških letih, nono je bil znan – čeprav danes precej pozabljen – skladatelj Vasilij Mirk. Rojen sem bil tik pred začetkom druge svetovne vojne, to je bil težak čas za našo družino. Iz Maribora smo se odselili: stari starši v Ljubljano, naša družina pa v Zagreb, mamo so partizani zaprli, še po vojni so jo imeli brez kakršnihkoli dokazov komunisti zaprto v samici v Ljubljani … Jaz sem bil izgubljen otrok, odpeljali so me k neki družini v bližini Zagreba, po približno enem letu so me našli. Domači so opazili moj talent, dali so me v glasbeno šolo, igral sem klavir in trobento. V gimnazijskem času sem se začel zanimati za jazz, takrat je iz Amerike prodiral v Evropo. Imeli smo tranzistor, ni jih še bilo veliko takrat, na kratkih valovih sem lovil jazzovske ameriške oddaje. Poslušal pa sem tudi klasiko, mama je dobila službo v Slovenski filharmoniji in imel sem prost vstop, poslušal sem tako rekoč vse koncerte.

Nada: Moj posluh so prve opazile ženice v cerkvi. Stanovali smo blizu stolnice, mama je šla skoraj vsak dan k maši in me vzela s seboj. Kaj je bilo za punčko lepšega kot slišati po maši: »Nadica, kako si pa danes lepo pela!« Drugič sem še bolj glasno, Gospod mi je dal sproščen nesramežljiv značaj (nasmeh). Še danes ne vem, kako so mi starši s štirimi otroki zmogli kupiti klavir, to je bil pravi zalogaj za očeta, ki je bil zidar, mama pa je bila doma gospodinja. Klavir je zasedel pol spalnice. Obiskovala sem nižjo in srednjo glasbeno šolo, kot najstnica sem poslušala popevke, sošolke smo spremljale festival San Remo, slovenske popevke … Nekako logično je bilo, da nadaljujem šolanje na Akademiji v Ljubljani.

Pravzaprav sta oba hitro stopila v ospredje na glasbeni sceni. Kako je »slava« vplivala na vajin zakon? Sta imela dosti privilegijev?

Dečo: Privilegije? Ko so me leta 1974 vzeli v službo – leto prej va se poročila – so mi očitali, kaj se mi je bilo treba cerkveno poročiti. Poleg tega sem bil napisan kot producent na prvi plošči patrov minoritov. Čeprav sem bil daleč od vere in Cerkve, sem jim pomagal v zahvalo za njihovo pomoč pri gradnji, čiščenju studia. Naj pozabim na službeno stanovanje ali kredit, so mi na radiu povedali že prvi dan. Še danes sva podnajemnika.

Nada: Že ob študiju sem odkrila, da ne želim postati »operna diva«, ampak da me zanima tudi drugačna glasba. Poleg tega mi je bilo podarjeno postati mati, imava dve hčeri. Ko sta bili stari štiri in osem let, se mi je pokazala priložnost za študij v Ameriki. Dečo me je pri tem spodbujal, olajševalna okoliščina je bila tašča, s katero smo živeli. Božja modrost se je izrazila v mojem možu, ki me je spodbujal k novemu, nepoznanemu. V tistem času Evropa ni poznala študija vokalne jazz in pop glasbe, moral si v Ameriko. Bilo je težko zapustiti družino za dva semestra, pretrgati popkovino s hčerama, a se nam je ta »kredit« bogato obrestoval. Ko sem se vrnila s študija, sem jasno vedela, da moja pot ni v prvi vrsti nastopanje, ampak ustvarjanje in »razdajanje znanja«. Ustanovila sem svoj studio, takrat prvi te vrste, k meni so hodili številni poznani glasbeniki, poučevanje me je izpolnjevalo, in še danes sem rada pedagoginja na Konservatoriju za glasbo …

Kako se je zgodil prehod k duhovni krščanski glasbi?

Nada: Ko sem prišla na študij v Ljubljano, sem se precej oddaljila od Boga. Dečeva družina je gojila vrednote, niso pa bili verni. Bil je krščen, tako tudi najini hčerki, drugega pa nismo prakticirali. Cerkveno sva se poročila zaradi moje mame, umrla bi od žalosti, če se ne bi poročila cerkveno.
Dečo: Takrat nisem vedel, da je zakon zakrament, danes veva, da je bila to milost, da naju je Gospod vodil. Obljube, ki sem jih takrat izrekel pred oltarjem, sem vzel zelo zares – nikoli jih nisem pozabil ne prelomil.
Nada: Kmalu zatem ko sem se vrnila iz Amerike, so me na graški univerzi za glasbo, oddelek za jazz, povabili za asistentko priznanim ameriškim profesorjem. Poleg tega da sem poučevala v svojem studiu, skrbela za družino, sem se vsak teden vozila v Gradec. Ni bilo avtocest. To je bilo tako stresno, da sem resno zbolela. Diagnoza je bila neke vrste epilepsija. Spremljal me je strah pred novimi napadi. Zdravila zdravniki niso poznali. V tistem hudem času me je prijateljica povabila na srečanje z znanim karizmatičnim patrom Tardifom na ljubljanski stadion. Tja sem šla, da ji pokažem, kako je njeno početje neumno in brez smisla. A Bog me je tam ozdravil – ne le telesno, saj od takrat epileptičnih napadov ni več, doživela sem dotik Božjega Duha …

Pogovarjala se je Ksenja Hočevar. Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite