Nad zlo z umetnostjo

18
Foto: Jože Bartolj.
Foto: Jože Bartolj.

»Bolj ko gremo v svobodo, več zaporov in taborišč potrebujemo za sodelavce okupatorja in tudi za preostale okupatorje nemške narodnosti. Ne razumem popolnoma, kaj je bilo z njimi. Kot partizan sem imel pred osvoboditvijo občutek, da Slovenci v glavnem sodelujejo z nami, sedaj pa kaže, da jih je bilo kar precej proti nam in jih sodelovalo z okupatorjem.«

Tako je v svoji knjigi Pozna spoved – iz dnevnika slovenskega Oznovca, zapisal eden redkih spokorjenih članov nekdanje tajne službe Zdenko Zavadlav.

Zaporov o katerih govori Zavadlav in naj bi služili kaznovanju in zastraševanju politično nezanesljivih ljudi, je bilo samo v Ljubljani kar nekaj. Denimo v stavbi Slavije, na Miklošičevi, Beethovnovi, Metelkovi, Roški, Poljanskem nasipu… Od vseh teh so danes ohranjene samo celice na Beethovnovi 3, v nekdanji stavbi Ministrstva za notranje zadeve, nasproti slovenskega parlamenta in ustavnega sodišča. Vse ostalo je preurejeno, adaptirano, podrto, skratka za zgodovinski spomin uničeno. Tudi omenjene celice so bile v času ministra Lovra Šturma odkrite bolj po naključju, kot pa da bi jih iskali. Na srečo! Zato so se tudi ohranile in zato so danes razglašene za kulturni spomenik državnega pomena.

Najprej naj povem, da je stavba na Beethovnovi prazna. Je kot hiša duhov. Čeprav je v državni lasti, ni v njej nobenega urada, službe, komisije, ustanove… Služi le kot odlagališče pisarniške opreme, v njej so namerili vsebnost težkih kovin in zato se vanjo noče nihče vseliti. Morda to stavbo preganja tudi naša nepredelana zgodovina in travmatične usode ljudi, ki so jih tu zasliševali. Za njimi se je ohranil spomin na negotovost, strah in nečloveška mučenja v preiskovalnih postopkih. Ohranilo  se je tudi nekaj zapisov jetnikov na stenah celic, vendar pa se vidi, da so bile celice kasneje prebeljene. Če bodo nekoč res postale muzej, kot si prizadeva Študijski center za narodno spravo, ki s celicami upravlja zadnje leto, bomo morda lahko po prenovi, ko bodo sneli sprednji omet, pod njim našli tudi originalna sporočila iz časov, ko je z zapori upravljala Služba državne varnosti UDBA in pred njo OZNA.

Najbolj srhljiv je spust iz sveta normalnosti v svet senc. Ko se po stopnicah spustiš proti kleti, prideš do vrat, ki ti odprejo popolnoma nov svet. Vstop skozi ta vrata, pomeni vstop v nek drug, vzporeden svet, nek nadrealen svet, kjer se je čas ustavil v šestdesetih letih minulega stoletja. Za zaklenjenimi vrati se prikažejo celice s kukali. Celice v velikosti dva krat tri metre s kake tri metri visokimi stropi so v slabem stanju in propadajo. V enem od prostorov je leseni pod popolnoma sprhnel in so iz njega odstranili tudi lesene lege, ki so bile zabetonirane v betonu. Dve celici sta bili očitno samici, saj nimata okna, na koncu je nekakšna umivalnica.

V te, od vseh pozabljene celice, bodo od srede 21. januarja naprej, za teden dni postavljena umetniška dela. Kot je zapisal eden od sodelujočih, kipar Jiri Kočica, smo to razstavo zasnovali umetniki brez kustosov in brez običajne podpore »sveta umetnosti«. Nekoliko surovo, kot je bil surov svet jetnikov in paznikov. Brez običajne galerijske osvetljave, zlatih okvirjev, odvečnih besed…

Razstava v celicah UDBE, je sicer prvi del širše razstave, ki bo od 12. februarja na ogled v Zavodu sv. Stanislava, nosi pa več kot pomenljiv naslov »O čem razmišljaš, Antigona?«. Gre za sliko slikarja in duhovnika Staneta Kregarja iz leta 1971. Ne pozabimo, da so Antigono, ki se upre kraljevemu ukazu, da ne sme pokopati svojega brata, zazidali v temnico pod zemljo, kjer vzklikne: »Nikdar več ne bo mi dano, da se sirota ozrem v Sonca sveto oko.«

Ko se zavemo tega detajla in ga navežemo na današnjo slovensko situacijo, nas osupne, kako je primer iz antike lahko danes sodoben. Toliko bolj se lahko tega zavemo, ker prav letos mineva 70 let od konca druge svetovne vojne, 70 let odkar po naši zemlji ležijo nepokopani Polinejki, naša Antigona pa je očitno zazidana v eni od neodkritih celic.

Morda jo bo prebudila umetnost. Morda bomo zaradi nje postali bolj občutljivi tudi mi. Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Jiri Kočica, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Janko Orač, Jošt Snoj in Jože Bartolj si bomo za to vsak na svoj nepopoln način prizadevali, ko bomo s slikami, kipi, ali zgolj umetniško intervencijo, napolnili vsak svojo celico. Tako bodo ti prostori po besedah Kočice, postali resonančni okviri zamolčanosti in naših iskanj izvirov, naše želje po življenju, ali kot je v naših razgovorih rekel drugi sodelujoči Matej Metlikovič: »Našo razstavo doživljam kot gesto sočutja in pietete do vseh, ki so morali izkusiti podobne stvari… poskus zdravljenja te rane v našem narodnem spominu.«

Omenjena razstava se umešča v kontekst civilno družbene iniciative »Resnica in sočutje 1945-2015«, s katero želimo po sedemdesetih letih vzpostaviti proces dokončnega slovesa od druge svetovne vojne ter z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja ter odpreti prostor svobodnega, varnega in iskrenega medosebnega življenja za naše otroke. Trdno sem prepričan, da sta spraševanje vesti o dobrem in zlu ter dogovor o tem, kaj je prav in kaj narobe, temeljna gradnika vsake družbe in vir socialnega kapitala za sedanje in prihodnje rodove, ki ne želijo postati predmet ideoloških poenostavljanj in manipulacij, ampak živeti polno življenje, ki se lahko sooči z zahtevnimi izzivi časa.

Pri tem pa nam lahko pomaga tudi umetnost in predvsem družbeni angažma. Zato vabljeni na razstavo, ki bo v celicah na Beethovnovi 3 v Ljubljani na ogled teden dni, od 21. do 27. januarja dnevno med 17. in 19. uro. Vabljeni pa tudi, da se pobudi Resnica in sočutje pridružite tudi preko spletne strani.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


18 KOMENTARJI

  1. ko bi nam že enkrat dali mir s temi stvarmi; dovolj je, ker nas bolj skrbi kako bomo preživeli mi in naši otroci in vnuki in ne kaj je bilo nekoč; kdor bi hotel o tem kaj več vedeti si bi že prebral sam; DOVOLJ, a vi razumete kaj pomeni ta beseda ?

    • jelka,vi se kar ukvarjajte z otroki in vnuki in služite za preživetje-kaj torej počnete tu?Razen seveda.če vam takšno komentiranje kdo plačuje- vemo,kaj je lakota…

      • oh kako ste me popljuvali in obložili! ej nič od tega nisem, sem le navadni človek , in sem po branju tega prispevka reagirala spontano in sem rekla: oh, že spet ta tema! In ste se spustili kot jastrebi in si dali duška svojim fantazijam. Saj nisem nikomur nič žalega storila, da bi me tako žalili; če vam to paše, pa dajte i, če vas veselijo takšne stvari …

        • Jaz te nisem. Se pa bolj strinjam z njimi kot s tabo. Kritizirajo tvoje obnašanje in ne tvojo osebo.

          Samo ni ti treba sedaj jokati kot uboga, nedolžna žrtev.
          Še parkrat preberi tvoj prvi post. Je kar zelo nesramen do tistih, ki so bili mučeni in so še mučeni in imajo številne po krivici pobite bližnje.

        • Spoštovana ga.jelka. Če niste plačani, se globoko zamislite nad sabo. Niste sami na svetu. Mnogo je nas takih, ki nas to zanima in smo se s tem režimom srečevali.
          Vam pa nihče ne vsiljuje ogleda teh zaporov, kot so nam nekoč titovim pionirčkom marsikaj vsiljevali.

    • Razumemo! DOVOLJ je bilo laži in prikrivanja resnice. Ne dovolimo, da bi isto počeli še našim otrokom in vnukom. Kdor noče o tem nič vedeti, si bo oči in ušesa že sam zakril.

    • Jelka,tegobe v katerih živiš,so posledice tega česar se otepaš,verjetno si še premlada,da bi se zavedala,kaj vse se je dogajalo za rešetkami na beethovnovi!Besede “dovolj”,povzročitelji bede v zadnjih sedemdesetih letih,zagotovo ne razumejo in je nočejo razumeti!Dejstvo je,da hodijo ljudje po svetu z zavezanimi očmi in si zatiskajo ušesa pred vsem,kajti če se ne bi tako obnašali zadnjih dvaindvajset let,bi se že davno otresli parazitov,ki nam pijejo kri in nas silijo v bedo!Tisti,ki bi lahko spremenili razvoj in smer dogodkov,so umirali prav tam,da v tistih prostorih,ki jih ti hočeš izbrisati iz spomina!Vračamo se v čase,oziroma reprizo dogodkov izpred sedemdesetih let!Brez preteklosti ne bi bilo sedanjosti,ki sta pogoj za prihodnost!Verjemi mi,da nisi edina,
      ki jo skrbi prihodnost,veliko nas je,ki nas to skrbi že dolga desetletja,dogodek,ki
      ga pripravljajo ljudje,ki jim je mar Slovenija,nam prižge novo iskrico upanja!
      Depresija in frustracija,sta velika sovražnika duhovnega napredka!

    • Ja, razumemo . Tema je št. 1 po nevarnosti, zato so pohiteli z eno “bralko”…Da intonira, da sprevrže temo v “kruhoborstvo”, menijo da je to tako ljuba tema ljudem tukaj….
      Ne spomnim se, da bi že kdaj ta jelka “zašla” na ta forum ali kaj napisala…Danes pred kosilom “je ugotovila” da nima krompirja za v lonec. Hudo. Vse ostalo je lačni tovarišici v skrbeh za itak “predebele” otroke in vnuke škoda razlagati.

      • Vsakega bi pahnili v boj za en evro. In to jim precej uspeva, kajti veliko ljudi pri nas se proda za 1 evro. Še slabše, proda se za to da ima drugi 1 evro manj. Že to zadošča.

      • ej, Hrvatini nihče me ni nastavil, če bi pa kdo to hotel storiti mu ne bi ustregla, ker uporabljam svojo glavo in se odločam sama; nisem nespoštljiva do nikogar ampak kakšen je smoter vsega tega in jaz bi vprašala kdo je plačal tega pisca da kar naprej polni strani s takšnimi novicami; zdaj se pa lahko spet spustite z zmerljivkami, ne bom več niti brala niti odgovarjal;

  2. Dobra stvar. Bravo umetniki. Napolnite to hladno robotsko praznino ( ZLAGANOST) komunističnih teroristov s smislom, sočutjem, toplino, solidarnostjo.

  3. Dokler teh zločincev komunističnih ne bomo obsodili in dostojno pokopali pomorjene ne smemo biti tihoin do tedaj ne more biti sprave.Naj povejo kdo je moril in kdo je kje pokopan potem se šele lahko pogovarjamo o spravi.

Comments are closed.