Zdaj pa poslušam poročila o novem nacionalnem programu. Pravijo, da za kulturo. Pa se mi zdi, da bo tam notri bolj malo kulture, veliko pa je govora in pisanja o privilegijih, ki si jih hoče ozka skupina prisvojiti. Privilegij, da jim iz državnega proračuna omogočijo brezdelje in brezskrbno življenje.
Socializem v Sloveniji je pognal tako močne korenine, da si njegovi zagovorniki niti predstavljati ne morejo, da je mogoče tudi drugače. Socializem je zanje sistem, ki jim omogoča, da od države dobijo to in ono, po možnosti do smrti. To in ono pa ni nič drugega kakor denar za katerega jim ni potrebno delati ali se zanj potruditi, še manj zanj odgovarjati. Gorje tistemu, ki bi želel izvajati zakonsko predpisan nadzor nad prejemniki državnega denarja. Opravljanje in obrekovanje, blatenje in pravo sovraštvo bi občutil iz kuloarjev lobistov, ki skupaj med delovnim časom kafetkajo in kadijo, ali kakor bi rekli pošteni in pridni delavci lenarijo in zapravljajo služben čas. In tega in takih je Ljubljana polna! Pa ne gre za kakšno teženje, temveč za zakonsko predpisano dolžnost, da mora biti poraba javnega denarna smotrna in pregledna.
Zelo priljubljen način, da se iz javnega denarja pretoči denar v žepe izbranih prvorazrednih državljanov so tkim. »nacionalni programi«. Vedno znova se izkaže, da gre pri tem le za že znano kupovanje pripadnosti naših. Začelo se je z borčevskimi penzijami s katerimi so komunisti poplačali partizane, da so jih pripeljali na oblast in da so le-ti zvesto in do konca, praktično do zdaj, podpirali totalitarizem in zagovarjali vse zločine partije in nanjo pripeli še lastne. Slovenija je ena od tisti dežel kjer se kljub sedemdesetim letim od konca vojne, število borcev povečuje in penzije množijo, saj so jo samovoljno in proti vsaki logiki prenesli na žene, otroke in vnuke. Tako vlagamo neznanske milijone v zavoženo preteklost od katere ni bilo nič dobrega.
Pa ko bi se vsaj končalo s temi. V parlamentu se vedno znova najde kakšna večina, ki je pripravljena še komu podariti privilegirano in visoko pokojnino. Tako je košarkar spravil skozi zakon, ki športnikom zagotavlja privilegirane penzije. Diskriminacija navadnih državljanov v imenu… tu ostane prostor prazen, saj noben športen dosežek ni vreden takega nagrajevanja. Ni vreden, ker kdor je uspešen, zasluži v svojem kratkem športnem času več kakor zasluži Slovenec s povprečno plačo v svojem življenju. In pozor, povprečna plača je v praksi visoka plača, ker se množica prebija skozi življenje z minimalno plačo, nekaj pa je takih, ki imajo bajne plače. Med njimi vsi direktorji raznih agencij, inštitutov in ustanov, ki ne spadajo v državno upravo, ampak se napajajo iz proračuna, pa jih nihče ne nadzoruje.
Zdaj pa poslušam poročila o novem nacionalnem programu. Pravijo, da za kulturo. Pa se mi zdi, da bo tam notri bolj malo kulture, veliko pa je govora in pisanja o privilegijih, ki si jih hoče ozka skupina prisvojiti. Privilegij, da jim iz državnega proračuna omogočijo brezdelje in brezskrbno življenje. Večina samoimenovanih kulturnikov spada prav v to kategorijo. Njihove stvaritve največkrat končajo v smeteh, njihove inštalacije so pozabljene, še preden so pospravljene, njihova umetnost je minljivost v pravem pomenu besede. Do lepote in s tem do kulture nimajo pravega odnosa. Gojijo pa podobo zapuščenega, zanemarjenega in eksentričnega človeka, ki je proti normalnemu, lepemu, slovenskemu… Čas bi bil, da k mikrofonom pripustijo tudi tiste, ki z ljubeznijo gojijo kulturo izven Ljubljane in je marsikdaj bolj lepa, kvalitetna in trajna kakor ona, ki jo prodajajo plačanci in je noče nihče kupiti, zato potrebujejo nacionalni program s katerim si bodo zagotovili iz proračuna prihodek in penzijo.
Jaz pa pravim, dovolj! Država se zadolžuje z vedno novimi milijoni, ki gredo v nič, ker gredo v privilegirane penzije in plače brezdelnežev, to je tkim. kulturnikov, borcev, direktorjev, pol-javnih delavcev… Goščava privilegiranih plač in penzij je neznanska. Postaja za vse nas breme, ki ga ne moremo nositi, zato si moramo naliti čistega vina.
Nobenega nacionalnega programa več! Nobene plače za privilegirane brezdelneže več. Nobene penzije za športnike ali borce. Kdor ne dela, naj pač ne je! Kdor pa dela, naj ima zase in svojo družino, zato naj država neha privijati davčni vijak. Kajti jemlje tem in daje onim. Vem pa, da brez zamenjave oblasti ne bo šlo, kajti ti »oni« so njihovi otroci, njihovi volivci, so tisti, ki ohranjajo tajkune in levičarstvo in si domišljajo, da jim je vse dovoljeno. Zdi se, da jim je, ampak za »vsako rit se najde palica« pravi pregovor. Tudi za te kulturne, športne, borčevske in vsakovrstne pijavke.
