Seveda ne moremo vedeti, koliko časa nas bodo kontinuitetniki še držali pod vodo, kvarili mladež, poneumljali odrasle, zavirali demokracijo in učinkovito onemogočali ekonomski vzpon. Pri blaginji, ki nam jo spodkopavajo in ki sicer kot vrednota pri vseh državljanih kotira zelo visoko, ne smemo nikoli izpustiti pogleda čez Karavanke, da si plastično predočimo, kaj zamujamo oziroma koliko zaradi kontinuitete zaostajamo. Pred prihodom sovjetov slovenskega porekla je bil avstrijski in slovenski standard skoraj izenačen. Z demokratičnim zagonom v začetku devetdesetih smo jih spet začeli dohitevati. Danes pa smo s kočevskimi enopartijskimi burkami in senilnimi brki na nacionalnem TV programu prišli do tega, da nas lahko reši le še urejen demokratični svet od zunaj.
Včasih sogovornike jezim s spodbujanjem, da naj najdejo vsaj eno področje, pri katerem Slovenija zaradi stalinizma ni nazadovala. Namesto stalinizma bi lahko rekel tudi komunizem, enoumje, narodnoosvobodilni boj, socializem, revolucija, totalitarizem, osvobodilna fronta ali titoizem, ker v svojem bistvu predstavljajo isto nepojmljivo narodovo nesrečo. Pri tem ne gre samo za zgodovino, ampak tudi za sedanjost: na isti način so namreč v svojem škodljivem delovanju enake tudi vse tranzicijske stranke, ki se sklicujejo na kateregakoli (!) od naštetih izrazov, oziroma ki ne premorejo jasnega preloma z naštetimi civilizacijskimi odkloni. S tem v zvezi je veliko megle, nevednosti, ki ju spodbuja vsepričujoča mitologija. Tako je velika sreča v nesreči to, da je nacizem tako brezprizivno in vsesplošno preklet. S tem imamo pri roki referenco, ko počasi prihaja v zavest bistrovidnejših spoznanje, da je bil komunizem še strahotnejši. A o tem drugič.
Vrnimo se k sogovorniku, ki o pridobitvah socializma ne zna izmencati drugega kot socialno državo na račun ameriških kreditov ter na račun vseh pobitih, izgnanih ali utišanih. Tuintam se kdo spomni na parolo, da je socializem ženskam dal volilno pravico in so se lahko hodile poniževat na volišča z zaprto partijsko listo in črno skrinjico, ki jih je grozila obsoditi najmanj na šikaniranje. Najde se kdo, ki pove, da se je v socializmu gradilo tovarne in hiše, medtem ko so v Zahodni Evropi bržčas jedli drist in živeli v brlogih. Skratka, vse gre socializmu v minus. Morda je kje kak posameznik, kaka družina, kaka skupnost, ki se je zaradi nasilja in pritiskov profilirala in okrepila. Sicer pa bo treba čim prej dojeti, da je socializem in njegovo nesposobno mafijsko gospodarstvo tisto, kar nam jemlje zagon in znižuje življenjski standard. O sprotnem dogajanju na to temo lahko razmeroma veliko preberete izpod peres S. Kovača, J. Damijana, J. Šušteršiča, M. Lahovnika in drugih, a zelo težko boste našli lok do ideološkega enoumja, ki je kljub vsemu ključ za razumetje dogajanja. Tista pred desetletji zgrajena omrežja skoraj nemoteno obvladujejo sodstvo, medije, šolstvo, politiko in gospodarstvo. Tu notri se skriva jedro težave, čeprav se pod težo medijskega in splošnega mnenja nihče noče »mazati s preteklostjo«.
Razmišljanje smo začeli s tem, da ne vemo, koliko časa nas bodo še tiščali pod vodo, nadaljevati pa velja, da se vseeno lahko veselimo nekaterih stvari. Tako sem z zanimanjem bral pogovor z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom v Slovenskem času. Končuje ga s stavkom Eppur si muove, a za to odrešujoče gibanje je zaslužen tudi sam. Letos smo priče cirkusu, ki so ga zagnali ob nekih uniformah v Šentjoštu, omenjeni pogovor pa delno odstira razloge za to paniko. Pogleda namreč na domobranstvo z vojaškega vidika, o čemer sem do zdaj slišal govoriti edinole zgodovinarja dr. Janeza Zdešarja. Vsekakor priporočam v branje, saj protitotalitarni strani, če se Zahod z žrtvovanjem Srednje in Vzhodne Evrope ne bi pogodil s stalinizmom, očitno ne bi ostala samo moralna zmaga, ampak gladko tudi vojaška. Z zmago domoljubne, demokratične strani pa se nam danes seveda ne bi bilo treba s slabimi občutki ozirati čez Karavanke.
Vprašanje je torej le, do kdaj nas bodo tiščali pod vodo. Upajmo, da premik h kisiku pomeni tudi to, da bo neki cvilež, ki ga z možatostjo povezujeta samo dva čopa brk, počasi vendarle zamrl. Pri tem upanju nam je v posebno zadoščenje film o karikaturi narodnega očetovstva, zaradi katerega se bodo naši vnuki v razvidnosti stvari od neutolažljivega krohota valjali po tleh.
Foto: Crossed flag pins
