Nacionalni interes od A do Ž

15
15

Dve desetletji je trajalo, da smo Slovenci prišli do spoznanja, da je bil “nacionalni interes” prevara, utopija, ki je zgolj pomagala ustvariti nekonkurenčno in protekcionistično okolje, v katerem so si politične elite in njihovi podporniki nadvse uspešno polnili žepe. Če naj bom natančnejši, večina Slovencev je do spoznanja o varljivi naravi nacionalnega interesa prišla le na načelni ravni, medtem ko na konkretni ravni tega spoznanja še zdaleč nismo ozavestili.

Dandanes tako že otroci vedo, da so nas domači gradbeniki pod krinko nacionalnega interesa pošteno opetnajstili pri gradnji avtocest. Kar je seveda velik napredek, če se spomnimo, da se nas je še pred slabim desetletjem ob težavah, ki so spremljale gradnjo trojanskega predora, skoraj dva milijona sladkostrastno zgražalo, češ zakaj smo gradnjo predora zaupali Italijanom, ko vendar vsak ve, da se spoznajo le na makarone? Kot bi kupili potniška letala pri Fiatu. Ko je slabih deset let kasneje naše gore SCT zakuhal veliko večjo sramoto pri enostavnejšem šentviškem predoru, se seveda vihanja nosu nad zahodnimi sosedi ni nihče več spominjal.

Kdo bo sešil Vidku srajčico

Če danes pri večini Slovencev ni dvoma, da so nas gradbeni baroni pod krinko nacionalnega interesa opetnajstili, pa se zatakne že pri Mercatorju. Seveda drži, da bi prodaja Mercatorja danes imela vsaj kratkoročno močan in nepredvidljiv vpliv na slovensko živilsko industrijo. In če na načelni ravni mnogi razumejo, da bodo lastniki Mercator prisiljeni prodati, saj gre za njihovo preživetje, pa se v konkretnem primeru večina zaklinja, da Hrvatom pa že ne. Seveda, Agrokor je vertikalno integrirano podjetje in bo zato seveda dalo prednost lastnim izdelkom. Zanimivo pa je, da pri iskanju krivca za neprijeten položaj slovenskih živilcev večini seže spomin le do nepregledne prodaje Mercatorja v prejšnjem Janševem mandatu. Prodaja seveda je črna packa na vesti prve Janševe vlade, nikakor pa to ni glavni krivec za nevarnost, ki preti domači živilski industriji. Glavni problem, o katerem pa ne govori skoraj nihče, je v tem, kako je sploh lahko prišlo do tako velike odvisnosti živilske industrije od najboljšega soseda. Seveda, politika nas je v drugi polovici devetdesetih in v začetku dvatisočih prepričevala, da naj bomo ponosni na domačega velikana, ki se ne pusti tuji konkurenci. Da so z omejevanjem tuje konkurence pravzaprav potisnili domačo živilsko industrijo v nemogoč neenakopraven položaj, ne moti nikogar. Danes je Mercator v lasti prezadolžene skupine Pivovarna Laško, ki ji politika ob podpori javnosti ne dovoli rešiti lastne kože. To isto javnost bi seveda bilo potrebno vprašati, kako bi se počutili, če bi bili sami zadolženi, v solasti bi imeli veliko vredne delnice, ki pa jim jih nekdo ne bi dovolil prodati, zaradi česar bi bili prisiljeni prodati svoj dom.

No, če za časa prve Janševe vlade Mercator ne bi bil prodan pod nepreglednimi pogoji, bi bil namesto v lasti prezadolžene skupine Laško,  v lasti prezadolžene države. Problem bi bil isti, le drugega lastnika bi pestil.

Made in Slovenia

A če nas je pri primeru Mercator že kar nekaj, ki menimo, da bi bila prodaja po izvrstni ceni, ki jo je ponudil Agrokor, za lastnika edina zdravorazumska rešitev, nas v kakšnem drugem primeru nacionalni interes spet potegne vase. Tako priznam, da sem v prvem trenutku pritegnil nekdanjemu ministru Židanu, ko sem prebral, da je tržnemu inšpektorju prijavil multinacionalko Danone zaradi reklame za jogurt Na Planincah, češ da gre za zavajanje potrošnika, ki bi lahko dobil vtis, da gre za slovenski izdelek. A je pri meni virus nacionalnega interesa na srečo deloval le krajši čas. Potem sem se začudil, zakaj vedno budni nekdanji minister Židan ni zaradi zavajanja javnosti kdaj prej prijavil tržnemu inšpektorju proizvajalcev pralnih praškov ali denimo Vilede, katere čudežna krpa v reklami zamaščeno in zarjavelo površino z enim samim potegom spremeni v popolnoma novo kuhalno ploščo. Moj Bog, Danone je dal jugurtu slovensko ime in že jih je treba križati. Namesto, da bi jih pohvalili – še pred nekaj desetletji so nesramno potujčevali slovenska imena.

Ali če pogledamo z druge plati – kako bi se nam zdelo, če bi denimo Nemci od slovenskih proizvajalcev zahtevali, da svojim sicer kakovostnim izdelkom ne smejo dati nemških imen? Nelojalna konkurenca?

Podobno, a seveda bolj na ljubiteljski ravni, delujejo tudi akcije v slogu “kupujmo slovensko”. Seveda ni nič narobe s takimi akcijami, malo nacionalne osveščenosti nikakor ne škodi. Dokler se seveda s tem ne ustvarja nelojalna konkurenca. Dokler s tem ne povzročimo, da državljani za svoj denar dobijo manj. Kot se je to zgodilo v primeru avtocest in še marsikje. Ali kot se to dogaja s posploševanjem, da je denimo v Sloveniji pridelana hrana kakovostnejša od uvožene. Pa kloramfenikol v mleku, ta menda ni bil uvožen. Če bi si danes zaželel biološko pridelane hrane, bi prej verjel deklaracijam v Hoferju, kot v Mercatorju ali na ljubljanski tržnici.

Ko smo se odločali za EU, smo se odločali za svobodo. Za svobodno konkurenco. Za boljše življenje. To pa je možno le ob spoštovanju odprtega trga. Ne le z besedami, ampak v resnici. Dolgoročno bomo za domače proizvajalce naredili največ, ko jim bomo dali možnost in obveznost biti boljši od konkurence. Dokler bodo namreč odvisni od dobre volje državljanov in spodbud države, bodo vedno trepetali, kaj bo, ko spodbud več ne bo.

Vir fotografije: libertarec blog

 


15 KOMENTARJI

  1. “Podobno, a seveda bolj na ljubiteljski ravni, delujejo tudi akcije v slogu “kupujmo slovensko”. Seveda ni nič narobe s takimi akcijami, malo nacionalne osveščenosti nikakor ne škodi. Dokler se seveda s tem ne ustvarja nelojalna konkurenca.”

    Nelojalna konkurenca?? Neumnost! Dve leti že iščem v Mercatorju in Tušu Vipavske breskve, pa jih niti slučajno ne dobim. Ponujajo mi španske in italijanske. Celo v Spar in Hofer kamor sicer ne hodim, bi šel ponje!!
    Ja, to je protekcionizem, a v korist tujih družb!

    • Še en ekonomski analfabet.

      Šrot je iskal slovensko koso, ti iščeš vipavske breskve. Seveda nisi pomislil na to, da jih je enostavno premalo, da bi se jih splačalo prodajati v Šparu.

  2. Prišel sem do tistega dela, kjer piše, da se “Italijani spoznajo samo na makarone”. PA NA CESTE!!! In to izvrstno! Rekel bi, da boljših graditeljev cest v Evropi ni. Živel sem ob stari italijanski vojaški cesti. Prav študiral sem jo. Tako dobre – povsem lokalne ceste – pri jugo-slovenskih graditeljih nisem nikjer videl. Trasa, tehnična izvedba, bistroumne rešitve. Stara je preko 70 let, makadamska in zaradi spodnjega ustroja, brez posebnega vzdrževanja še danes odlično prevozna.

  3. ma kar se tiče italijanov in avtocest se slovenija lahko skrije. Naši sosedje so vse avtoceste preplastili z drenažnim asfaltom,kateri pri dežju ne ustvarja meglice, pri nas kaj takega ne obstaja,da ne omenim,da so v zadnjih letih razširili in prenovili toliko AC,da bi v sloveniji naredili iz tega pet avtocest čez celo državo.
    Toliko o makaronarjih.
    PS
    na ita. AC ni vdrtin-jarkov od tovornjakov. kdo ve zakaj?

    • Na kateri italijanski AC ni vdrtin? Na oni od Benetk pa do Firenc jih ni nič manj kot pri nas.

  4. Res čudno, da se nacionalnemu interesu v gospodarstvu ne odpovedo velike in razvite zahodnoevropske države, kot so Francija, Nemčija in Italija? Ste že slišali, da bi Francozi tujcem prodali eno samo svojo večjo banko? Nikoli in nikdar! Ste že slišali, da bi Nemci kdaj hoteli prodat Siemens ali BMW? Nikoli in nikdar!
    Tisti, ki nas tukaj gor in nasploh v Sloveniji prepričujejo, da nacionalnega interesa v gospodarstvu ni in da je treba vse prodat tujcem, so “za sitne pare” prodane duše ali pa cankarjanski večni hlapčki.

    • Janko, pišeš neumnosti.

      Siemens je v zasebni lasti in so lastniki tako tujci kot Nemci. Tudi BMW je v čisti nemški lasti.

      Francozi so občutljivi na nacionalni interes, ampak so kvečjemu izjeme. Nikjer pa nisem zasledil, da bi države ščitile svoje domače monopoliste pred tujo konkurenco.

      V Franciji npr. zelo upada prodaja francoskih avtomobilov, narašča pa korejskih. Pa ni videti, da bi kogarkoli to že skrbelo.

      • Gre za lastništvo bank in podjetij, ne pa za to, kdo prodaja avtomobile, igrače, sadje in zelenjavo ipd.!

        • Najprej omenjaš BMW in Siemens, potem pa menjaš temo.

          Tudi banke so v glavnem v zasebni lasti. Poleg tega so to tudi podjetja, ki poslujejo na trgu.

    • Za Francoze nisem zdaj preverjal, a npr.: italijanska Banca nazionale del lavoro (ena največjih bank v Italiji in vsekakor ne obrobna) je sedaj del francoske BNP Paribas, tako da trditi, da eni pa nikakor ne prodajajo svojih večjih bank, je čisto nakladanje. Verjamem, da se bo marsikatera od naštetih držav lahko potrudila, da reši kakšno svojo banko, nikakor pa ne za vsako ceno, kot bi pri nas eni radi že tretjič izdatno dokapitalizirali NLB. Sicer pa, Janko, kje je avtor trdil, da je treba vse prodati za sitne pare tujcem, to si si gladko izmislil. Taki, kot si ti, ste veseli, da so razni Zidarji, Bavčarji, Šroti in še kdo prevzeli podjetja in jih uničili, a ni fino, da ni vse to prišlo v roke mrskim tujcem? Pa ne se bati za razprodajo podjetij, saj kmalu ne bo kaj prodajati.

  5. NACIONALNI interes so do onemoglosti ponavljali v MURGLAH , je pa služil izključno in samo barabinom iz “FORUMA 21 ” , da so si polnili svoje malhe ! Drugi so to vstrajno ponavljali .
    Župan , brat BOŠKA , je nekako pred tremi leti dejal . : “Da on se nebi rad , čez trideset let sramoval pred vnuki, češ , da smo dirkane konje prodali in njim pustili prazen hlev ” ! IN točno to so storili , neglede na ceno , ki jo bodo nosile prihodnje generacije !
    TO je govoril //o dirkalnih , vlečnih konjih // človek , ki je doma lahko redil , imel , kvečjemu dve kozi !

  6. Hja, jaz stalno trdim, da je zametek te krize nastal z Drnovškovim forsiranjem nacionalnega interesa. Vendar pa je taka mentaliteta, kot veje iz Jankovega zapisa, lastna večini Slovencev. To je pač mentaliteta ljudi, ki so dobili drobtinice z mize, prej v obliki nerealno ugodnih stanovanjskih posojil in kasneje z Jazbinškovim zakonom. Ljudje danes seveda obsojajo velike kraje, a očitno le zato ker so jezni, da so drugi brez napora, pridobili še mnogo več. Tudi naši “veliki geniji” a la Bučar so podlegli tej mentaliteti, ko so uveljavili ustavno načelo, da se zemljišča ne smejo prodajati tujcem, kar so kasneje, za svoje namene, s pridom izkoristili Italijani. Država ki omejuje, ali celo preprečuje konkurenco, še nikoli ni prosperirala na dolgi rok, a to razlagati na tej zemljepisni širini, je res sizifovo delo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite