Demokratična družbena ureditev gradi na dejstvu, da je človek (ljudstvo) nosilec pravic in dolžnosti, ki na družbo (državo) prenaša del teh pravic in dolžnosti. Del – ne vseh! Različne oblike združevanja – politične, gospodarske, upravne, vzgojne in izobraževalne, zdravstvene, služnostne itd. – izražajo voljo ljudi, da družbene ustanove zaradi usposobljenosti in kompetentnosti bolje in celoviteje, pravično in uravnovešeno poskrbijo za določena področja skupnega življenja. Tako družba in njene ustanove omogočajo družbi uresničevanje njenega primarnega namena – skupnega dobrega (bonum commune). Skupno dobro je to, kar je v korist vsem in posamezniku (državljanu).
Ljudje pogosto menijo, da moradružba (država) poskrbeti za vse in najrazličnejše zadeve, na vseh ravneh, tudi za to, kar bi morali storiti sami. Zato pričakujejo pomoč od zgoraj, zanašajo se na solidarnost drugih, sami pa je drugim ne izkazujejo. Jasno je, da je takšno ravnanje zmotno in nedopustno, vzgojno in etično pa nesprejemljivo. »Kdor ne dela (noče delati, čeprav bi lahko!) naj tudi ne je!« pravi slovenski pregovor.
Kot nasprotje takega ravnanja so že nekdaj poudarjali, danes pa še močneje, načelo subsidiarnosti. To načelo zahteva, naj vsak opravi delo na ravni svojega statusa, to je vloge, za katero je usposobljen in jo ima v družbi. Načelo se uveljavlja na dveh ravneh: 1. institucionalni in 2. osebnostni. Konkretno: kar je mogoče narediti na nižji ravni, naj bo na njej tudi opravljeno; kar lahko opravi ustanova na nižji ravni, naj ta tudi opravi. Na institucionalni ravni se ljudje za dosego posameznih ciljev združujejo po načelih svobodnega združevanja, skupnih interesov ipd. Tako je državljanom dana svoboda združevanja in privatne iniciative in dejavnosti ne čakajoč na pobude od zgoraj. Na tem načelu delujejo razne civilne iniciative, npr. za boljšo šolo, za kulturne in športne dejavnosti, razni izobraževalni krožki ipd.
Načelo subsidiarnosti se je močno uveljavilo na ravni Evropske unije. Tako imenovana lokalna uprava ima naloge, ki so bile doslej v pristojnosti države in osrednjih državnih ustanov. Pokazalo se je, da je lokalna raven ljudem nekega geografskega področja že po imenu bližja, bolje pozna njihove potrebe in želje, njeno delo je vidno in odmevno na njihovi življenjski ravni, ljudje se bolj odzivajo in pomagajo, zato je delo učinkovitejše. Seveda pa ima tudi svoje pasti, kot so razdrobljenost, nestrokovno delo, skrb za lastne interese in pozaba interesov ter potreb drugih. Zato npr. ne more imeti vsaka vas občine s celotno občinsko upravo, šolo, zdravstveno oskrbo ipd. Zaradi istega načela skupnega dobrega je treba v tem primeru dejavnosti združevati.
Isti trendi so prisotni tudi na vseh ravneh verskega (cerkvenega) in pastoralnega dela Tako npr. osrednja Slovenska ali neka škofijska Karitas ne moreta poznati ne pokrivati potreb, ki so prisotne na ravni župnije ali neke druge manjše enote. Tudi najsposobnejši voditelj ne more videti vsega, še manj vsega dela sam opraviti. Vsi pa lahko vidijo in opravijo več.
Še pomembnejše je, da načelo subsidiarnosti spodbuja ljudi k dejavnosti na osebni in skupni ravni. Spodbuja namreč individualne pobude, iskanja in dejavnosti. Ne dovoli, da bi človek le pričakoval, kaj bodo storili drugi, ampak si mora sam prizadevati za lastni razvoj in biti na voljo za pomoč drugim. »Kar more, to mož je storiti dolžan,« pravi pesnik Simon Gregorčič. Ne gre zgolj za moralno načelo, da ne smemo biti drugim v breme. Zavest subsidiarnosti je pomembna pobuda, ki prihaja iz notranjega prepričanja, da so človek kot posameznik, enako tudi družina in manjše interesne skupnosti sposobni same uresničiti mnoge naloge. Naloga družbe je, da take pobude spodbuja in podpira. Tako se uresničuje načelo subsidiarnosti – ali drugače rečeno, načelo podpore.
Načelo subsidiarnosti se kaže že v najosnovnejših oblikah. Najprej pri vzgoji. Vzgoja otrok upošteva načelo, naj otroci storijo, kar so sposobni storiti (pospraviti igrače, pomagati pri preprostih domačih delih, opraviti šolske naloge ipd.). Mladino je treba vzgajati k samostojnosti in inovativnosti, kar morajo upoštevati pedagoški programi, ki vključujejo ne samo njihovo sodelovanje, ampak tudi predloge in iniciative z njihove strani. To se kaže tudi pozneje pri delu v krajevnih skupnostih, kulturnem in prostovoljnem udejstvovanju, prav tako v samostojnem podjetništvu, kjer podjetnik ne čaka na to, da mu bodo drugi zagotovili delo, ampak tudi sam išče načine, kako udejanjiti svoje sposobnosti in izrabiti možnosti.
Nasproti tako imenovanemu (nekdanjemu) »planskemu gospodarstvu«, ki je bilo vodeno iz nekega središča, ki je poznalo ali pa ne zmožnosti in možnosti, želje in potrebe konkretnih ljudi, se uveljavlja privatna iniciativa, v kateri se izražajo osebni darovi posameznikov in skupin z ene strani, z druge pa zrelost družbe, ki načrtno vključuje in podpira privatne pobude za skupno dobro. Tako prihaja do veljave bogastvo darov posameznikov, pa tudi družba kaže pisano paleto barv in dejavnosti, ki bogatijo posameznika, skupine in celotno družbeno stvarnost.
Rafko Valenčič
Opomba: objavljeno v Žarek dobrote, glasilu Slovenske karitas
