Nace Frančič: Upor proti boljševiški revoluciji je bil potreben in upravičen

27
435

Novi rod Slovencev, ki živi v samostojni državi, ima zaradi resnice nalogo spoznati, da je bila slovenska boljševiška revolucija zločinska in pogubna za naš narod. Da je bil upor proti njej potreben in upravičen. Šele, ko bodo to spoznali, bodo postali svobodni Slovenci.

Beseda revolucija ne pomeni vedno krvoprelitje, a je vedno močno travmatična, ker povzroča globoke družbeno-politične spremembe. Taka npr. je bila angleška industrijska revolucija na začetku 19. stoletja, ki je povzročila množično selitev ljudi iz podeželja v industrijska predmestja Manchestra in drugih mest. Največja novost te je bil parni stroj in rojstvo novega socialnega razreda ali industrijskega proletariata.

Za boljše razumevanje pojma revolucije je nujno razumeti francosko, ki je pričela na koncu 18. stoletja in dosegla višek okrutnosti v letih 1792-94, ko je bil na oblasti zloglasni voditelj Jakobincev, Maksimiljan Robespierre. Takrat je giljotina (sekira) neusmiljeno sekala glave. Obglavljen je bil kralj Ludvik XVI, njegova žena Marija Antonieta, pa dolga vrsta revolucionarjev in končno tudi Robespierre sam. V onih časih so revolucionarji uvedli malikovanje „boginje razuma”, kar je pomenilo isto kot načrtovano razkristjanjenje Francozov. Vse to in še mnogo več so počenjali v imenu: „svobode, edinosti in bratstva”, ki je bilo geslo francoske revolucije. Njen vpliv je bil prisoten tudi v Južnoameriških osvobodilnih gibanjih proti španskim kolonialnim oblastem na začetku 19. stoletja.

Carska Rusija je stopala v 20. stoletju notranje močno razkrojena, spričo zaostalega gospodarstva in nerešenih vprašanj neruskih narodnostih, zlasti Kavkaških, pa seveda socialnih, ki so povzročili ostre proteste industrijskega proletariata, itd. Za Rusijo je bila izgubljena vojna z Japonsko na daljnem vzhodu, v letih 1904-05, hud udarec, ki je povzročil v januarju 1905 v prestolnem Petrogradu, prvi poizkus revolucije, ki jo je vojska zadušila v krvi.

Rusija se je udeležila prve svetovne vojne slabo pripravljena. Porazi ruske vojske z Nemci so slabili njeno voljo vojskovanja in večali odpor proti avtokraciji carja Nikolaja II. Da bi se vojna sreča za Rusijo izboljšala, se je car odločil za osebni poseg vojnih operacij, a tudi to je bilo neuspešno. V prestolnem Petrogradu, na carskem dvoru je v tistih časih zganjal svoje pustolovščine starec Grigori Rasputin, ki je umel zabavati sebe in lahkožive dvorjanke, zlasti pa tolažiti bolnega carjeviča Alekseja. Osovraženega Rasputina so leta 1916 umorili v palači princa Jusupova.

Marca 1917 je car predlagal generaloma Aleksejevu in Ivanovu pohod vojske nad upornike v Petrogradu. Odgovorila sta mu negativno. Predlagala sta mu naj se odpove prestolu, kar je car tudi storil. Naslednji dan je bil aretiran in pripeljan v carsko selo kot ujetnik vlade zmernega socialista Aleksandra Kerenskega. Avgusta 1917 jih je vlada konfinirala v sibirskem Tobolsku, kjer jim je življenje potekalo precej mirno. Po mnenju zgodovinarja Dominika Lievena, so se car in njegova družina, sicer navajeni razkošja, brez pritožb prilagodili novemu življenju. Okoliški ljudje so jih spoštovali in bili dobri z njimi.

Leninova vrnitev iz tujine v Rusijo spomladi 1917, je še povečala napadalnost boljševikov (njegovih pristašev), ki so oktobra onega leta pričeli z revolucijo in uspeli strmoglaviti vlado popustljivega Kerenskega, ki je moral bežati, da si je rešil življenje. Novi oblastniki so naglo in krepko ukrepali: zaprli so Dumo (ruski parlament), zapirali in streljali svoje politične nasprotnike in cerkvene dostojanstvenike, itd. Hitro so ustanovili Čeko (organ sovjetske notranje varnosti). Lev Trocki, desna roka Leninova, pa je zaradi svojih organizatorskih sposobnosti, ustanovil rdečo armado pod nadzorstvom političnih komisarjev. Geslo boljševikov: ,,Vso oblast sovjetom”, se je uresničilo, a vojna z Nemci se je še nadaljevala. Da bi odvrnil sleherno zunanjo nevarnost, je Lenin pooblastil Trockega, da z Nemci sklene mir, kar se je zgodilo marca 1918 v Brest-Litovsku, torej šest mesecev preden je končala prva svetovna vojna na zahodni fronti.

Boljševiška oblast seveda ni pozabila na carja in njegovo družino tam v Tobolsku. Ukazala jih je pripeljati v uralski Jekaterinburg, kjer sta bila že močno utrjena Čeka in krajevni sovjet. Odslej so ujetniki živeli močno zastraženi v hiši inž. Ipatjeva. 16. julija 1918 je Lenin ukazal Jekaterinburškem boljševikom, naj postrelijo ujetnike. Še isto noč so boljševiški vodje Gološkin, Sverdlov in Jurovski (vse trije Židje), organizirali pomor carja in njegove družine, njih osebnega zdravnika Blotnika in nekaj služkinj. Privedli so jih v klet te hiše in jih postrelili. Trupla pomorjenih pa so s tovornjakom odpeljali v bližnji rudnik. Dinastija Romanovih, ki je leta 1613 pričela z carjem Mihaelom, je tri stoletja pozneje končala z carjem Nikolajem II. V debeli knjigi burne zgodovine Rusije, se je pričelo pisati novo poglavje.

Le komu naj bi prišlo na misel v povojnih letih, da bomo Slovenci 25 let pozneje postali velika žrtev slovenskih boljševikov v letih tuje okupacije naše domovine. Mnogi izmed nas smo jo takrat doživljali še kot otroci in, ko je po vojni sedla na popolno oblast, že mladeniči. Povzročila nam je tako hude rane, da jih ne moremo pozabiti. Novi rod Slovencev, ki živi v samostojni državi, ima zaradi resnice nalogo spoznati, da je bila slovenska boljševiška revolucija zločinska, pogubna za naš narod. Da je bil upor proti njej potreben in upravičen. Šele, ko bodo to spoznali, bodo postali svobodni Slovenci.

Vir:  Svobodna Slovenija (11.10.2007), letnik 66, številka 39. 

27 KOMENTARJI

  1. Seveda je bil upor legitimen. Toda upor je bil brez cilja. Bili so tudi proti kralju. Torej je šlo za upor proti vsem, takšen brez političnega cilja.
    In še danes je to problem. Opozicija nima pravih ciljev in je nestanovitna. Levica pa to zelo dobro izkorišča.

    • Tedaj je bil lahko samo samoobrambni cilj: ohraniti življenja in prigarane dobrine, ki so jih ogrožali podivjani revolucionarji v sodelovanju z okupatorjem.

      Ko nekomu tiščijo glavo pod vodo, ta ne more imeti drugih ciljev kot, kako priti do sape.

    • Kolikor vem sta primarni cilj današnje Slovenske desnice resnica in pravica.Prav zato je in bo še naprej opozicija vsem zagovornikom komunističnih revolucij,laži in prekucij.

  2. Kako naj vas imenujem, resničarji?!
    Pa napišite en odstavek zgodovine za v šole! Kako bi se naj po vaše glasila zgodovina po leu ’45?

    • Po 45-temu naj bi prišla tako opevana svoboda. Ki pa to ni bila, ker je bil to čas raznovrstnih represalij in skrivnih izginotij.
      Nasploh čas mnogih skrivnosti in sumničenj, ko se je v deželo naselil strah, s katerim se mnogi do danes še nismo uspeli soočit.

    • Ko je oblast dokončno ukinila Boga in sama sebe ustoličila na mesto Njega, nezavedajoč se svojega napuha.

        • Zdravko: “Ni. Zgodovina mora povedati kaj je bilo, ne kaj ni bilo.”
          ====================

          Ampak to je bilo:

          Amelie:”… ker je bil to čas raznovrstnih represalij in skrivnih izginotij. Nasploh čas mnogih skrivnosti in sumničenj, ko se je v deželo naselil strah, s katerim se mnogi do danes še nismo uspeli soočit. Ko je oblast dokončno ukinila Boga in sama sebe ustoličila na mesto Njega, nezavedajoč se svojega napuha.”
          =================

          • Saj moja dolina je res bila taka, ne morem pa trdit to za druge. Zato niti ne vztrajam pri svoji razlagi.
            Lahko pa pričakujem še kakšno drugo, morda od tebe ?

          • To je lahko le pregovorno. Ne more pa to šteti za zgodovino.
            Kakšna je resnica? To nekaterim želim dopovedati, ker mislijo da jo poznajo, da jo imajo v rokah!
            Moj približek je, da je nastopilo obdobje suženjstva. In da še kar traja. Da je uporništvo in boji vsakega z vsakim doseglo takšen nivo, da so komunisti zavladali. Po reku “kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima”. In take stvari so tiste, ki nas tepejo.
            Čeprav tudi to ni za v zgodovinski učbenik.
            Toda jaz niti ne trdim, da vem. Zato sem izzval vse te resničarje tukaj, naj povedo, ko že mislijo da vedo.

          • Zdravko: “Drži. Pa vseeno, to ni dovolj za v učbenik zgodovine”
            =========================

            Seveda drži, ampak sedaj ko se strinjava da drži pa si ven privlekel, da ni dovolj. Ampak, seveda lahko napišemo še kaj, še veliko, ampak (še enkrat) ti si vendar napisal: “NAPIŠITE EN ODSTAVEK”???

          • Zdravko: “Kakšna je resnica?”
            ===================

            Odgovor lahko dobiš npr. v majhni kapelici na Šentjoštu nad Horjulom. V njej je 5 spominskih plošč z imeni krajanov, ki so umrli med leti 1942 in 1945 skupaj z letnicami njihovih rojstev. Leta 1942 so krajani ustanovili prve vaške straže v Sloveniji, ker so se začeli braniti zaradi morij partizanskih hord. Na ploščah je večina smrti datiranih v letu 1942 in še mnogo, mnogo več v letu 1945. Leta 1943 in 1944 so skoraj prazna kar se letnic smrti tiče. Ustanovitev vaških straž jih je dokaj dobro obranila, niso pa se morali obraniti povojnim pomorom v letu 1945.

            Zdravko:” … Da je uporništvo in boji vsakega z vsakim doseglo takšen nivo, da so komunisti zavladali. Po reku “kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima”. In take stvari so tiste, ki nas tepejo.”
            =======================

            A to imaš v misli sebe in IF-a, obadva se deklarirata kot desničarja, tolčeta pa po desnici kjer moreta.

          • Bejži no, Riki. Saj veš o čem govorim. Ne zdaj obračat stvari proti meni, samo zato ker jih nakazujem.
            Tudi ti sodiš med te resničarje. Čeprav nisi tako agresiven v svoji pravičniški drži.

            K nam se niso vrnili mnogi izgnani ali prebegli v tujino. Zakaj? Kako da niti desnica ne more sprejeti nazaj teh ljudi? Ker ni poštena. Ker ne more dojeti svoje sramote, razkazuje pa sramoto drugih.
            Ja, kritiziram desnico. To ni napadanje.

          • Zdravko: “K nam se niso vrnili mnogi izgnani ali prebegli v tujino. Zakaj?”
            ========================

            Prvič zato, ker so 45 let vladali komunisti, potem pa je bila prva generacija emigrantov že prestara ali pokojna, druga generacija pa je na tujem že pognala korenine. Ni jih veliko, ki bi se po letu 1991 sploh želeli vrniti v Slovenijo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite