Kam nas vodijo spremembe?

Jože Strgar foto. M. Žebovec

Že Edvard Kocbek je mislil in hotel, da naj bi se ali da se mora spremeniti naša narodna zavest, naš način življenja. Za spremembe so se zavzemali tudi revolucionarji in potem, po drugi svetovni vojni se je resnično vse spremenilo, a ne po Kocbekovih načrtih. Kar je potem videl in doživljal, ga ni veselilo, prej žalostilo, je znal pozneje pisati in pripovedovati o tem.

V socializmu se je krščanska življenjska drža vse hitreje spreminjala v družbeni in kulturni kaos

Spremembe po drugi vojni so prihajale počasi. Prinašal jih je socialistični družbeni red. Začelo se je s celotnim šolstvom od pionirčkov naprej. Celotno javno delovanje s tiskom in brezobzirnim prisiljevanjem vred, vse nas ja vleklo stran od narodne in kulturne zavesti, od vsega tistega, kar so za nas gradili Trubar, Prešeren, Slomšek, Cankar, Rožman, Piskernikova … Na začetku smo to zavest v veliki meri še imeli, kakor se iz mladostnih let spominjam. Potem smo prehitro nasedali vsiljenemu razvrednotenju vsega pristno slovenskega. Tako smo tam, kjer smo: ko ljudstvo v veliki meri ne razlikuje več, kaj je dobro, kaj manj dobro ali slabo, in ko na demokratičnih volitvah daje svoj glas v preveliki meri ljudem, ki so sprejemali in osvojili tujo, to je stalinistično doktrino, svojo slovensko zavest pa opuščali. S tem se je spreminjala narodna zavest; krščanska življenjska drža in celotno družbeno življenje sta se usmerili v vse večji družbeni in kulturni kaos. Maloštevilni revolucionarji hočejo spet ustrahovati vse druge in namesto sporazumevanja grozijo celo s pobijanjem. O teh rečeh, o družbi, politiki in demokraciji, morajo še in še razmišljati ustrezni strokovnjaki. Sam lahko kaj rečem o spremembah in ravni naravnih danosti, o rabi prostora, ki je tudi ogrožen.

Namesto hiš škatle, okoli njih pa ponekod skoraj ni žive narave

Poglejmo po našem urbaniziranem okolju, po vaseh in mestih, na javne in zasebne odprte prostore, v katerih živimo in delamo. Ali so urejeni po meri človeka in kulture ali po meri komodnosti, dobičkarstva in površnosti. O teh rečeh se sprašujem in iščem odgovore.

Da so naši predniki postavljali svoje hiše, delavnice in gospodarska poslopja, cele vasi, premišljeno, preudarno, predvsem pa s posluhom za naravne danosti, o tem smo že veliko slišali in brali. Danes tega ne znamo več, ampak se o tem bolj malo pogovarjamo. Pa bi se morali, kajti priče smo povsem nenavadnim, rekel bi slabim ali celo nedopustnim posegom v okolje.

Naj se s tem kratkim zapisom ozrem po novih zgradbah, predvsem po novih hišah, ki rastejo na levi in desni. Po večini imajo podobe takšne ali drugačne škatle – kdaj bomo od urbanistov in arhitektov slišali tehtno besedo o tem pojavu? Mene posebno zanima, kaj nastaja ob njih. Ali je prostor urejen v skladu s kulturo bivanja, s potrebami po čistem zraku in naravnem okolju okrog hiše? Kaj vse tako pogosto vidim? Betonski, kamnit ali asfaltni tlak po celi površini – vse anorgansko, mrtvo, brez posluha za lepo in prijetno.

Na vrtu se človek lahko sprosti in razgiba, oboje mu pa koristi

»Zakaj nimate ob hiši nobenega drevesa?« sem nekoč vprašal gospodarja takšne hiše. Najprej ni vedel, kaj bi rekel, nazadnje pa je izstrelil, da nima časa za pometanje listja. Ob takem primeru izstopa dvoje dejstev: brezbrižnost za kulturo bivanja in brezobzirnost do širšega okolja, do narave in običajne dediščine. In kar je še posebej pomembno, brezbrižnost za lastno telesno gibanje, za sproščeno rekreacijo z drobnimi deli na vrtu.

Rečemo lahko, da neugledne spremembe, ki so jih v našo slovensko kulturo prinesli in vsilili revolucionarji, niso naše. Nanje ne moremo dodati nič novega in žlahtnega, zato bi smeli tudi reči:

»Prenehajte in sodelujte, da obnovimo demokratičen in sproščen pogled na življenje in čas, začenši s šolstvom, kulturo in s spoštovanjem vsega tistega, kar so med nami uveljavljali naši veliki narodnjaki in voditelji za vse čase.«