„Na voljo je vse.“ In potem?

23

Stvari, ki jih posedujemo, dogodki, v katerih smo udeleženi, občutja, ki nas preplavljajo, in ljudje, s katerimi delimo korak življenja, nimajo vnaprej določenega mesta in pomena v našem življenju. V nekem smislu je vse, kar prihaja v nas in iz nas, nevtralno. Mesto, pomen in smisel vsemu in vsem daje vsak posameznik.

Prebijanje skozi predore zadovoljenih potreb

Pred kratkim sem poslušal znanko, ki je pripovedovala o svoji prijateljici in sodelavki Andreji. Stara je nekaj čez trideset let, ima univerzitetno izobrazbo in dobro službo. V službi je cenjena zaradi svoje delavnosti, natančnosti in predanosti. Tudi v osebnem življenju je vestna in organizirana. Ima vse, kar potrebuje za svoje življenje: avtomobil, stanovanje, za svoja leta in današnje čase veliko prihranjenega denarja, krog prijateljev, s katerimi preživlja vikende, ljubiteljsko se ukvarja s športom in je pri tem opazno uspešna. Tudi zdrava in lepa je. Vse v redu, bi rekli.

Vendar ni! Andreja je ob vsem, kar je ustvarila in dosegla, v bistvu globoko nezadovoljna s svojim življenjem. Vse doseženo ji pravzaprav ne pomeni veliko. Svojo energijo usmerja v to, da bi spoznala fanta, s katerim bi delila pot življenja. Po dveh neuspešnih partnerskih zvezah si želi spoznati nekoga, s katerim bi ji uspelo. In tu se pojavlja temeljni problem: ob vsem, kar je in kar ima, se počuti brezvoljno, neuresničeno. Vse ustvarjeno in prigarano v njenih očeh nima prave vrednosti oziroma ne izpolnjuje njenega življenja. Po njenem mnenju manjka najpomembnejše, tisto „eno, ki je potrebno“, kot beremo v Evangeliju, zato doživlja, da je vse, kar ima, ničevo. To „eno“, ki manjka, je seveda lahko karkoli – pri Andreji je to fant, ki ga ni, v primeru koga drugega je to lahko boljši avtomobil, lastniško stanovanje, lepša postava, štirje kilogrami manj … – torej karkoli, kar nas dela v globini duše nezadovoljne in nesrečne.

Verjetno pozna vsak izmed nas kakšno Andrejo ali kakšnega Andreja, ki se srečuje s podobno stisko. Nekateri verjetno ob tem skomignejo z rameni in površno rečejo, češ: „Materialne dobrine pač ne morejo napolniti srca!“ To seveda drži, ampak v tem primeru ne gre za poveličevanje materialnih dobrin. Sodobni Andreji in Andreje pogosto na vse materialno, kar imajo, niso navezani in ne malikujejo svojih dosežkov. Gre za nekaj globljega, gre za eksistencialno spoznanje, da zadovoljevanje potreb na različnih področjih, izpolnjevanje zastavljenih ciljev, nizanje uspehov, vzpenjanje po karierni lestvici – ob tem se ob človeku seveda kopičijo tudi materialne, duhovne in ne vem kakšne dobrine še – samo po sebi ne napolni človeka z notranjo srečo, z mirom in zadovoljstvom. Z eno besedo, ne napolni ga s smislom.

V preteklih desetletjih je bila na zahodu med psihologi, pedagogi in terapevti zelo popularna teorija zadovoljevanja potreb, ki jo je leta 1943 utemeljil ameriški psiholog Abraham Maslow. Maslow meni, da ima človek pet temeljnih potreb: fiziološke potrebe, potrebo po varnosti, potrebo po ljubezni in pripadanju, potrebo po ugledu in spoštovanju ter potrebo po samouresničenju. Potrebe so po Maslowu postavljene v neke vrste piramido: človek se lahko vzpenja po tej piramidi in zadovoljuje potrebe na višjem nivoju šele takrat, ko zadovolji potrebe na nižjem nivoju. Človek lahko zadovolji potrebo po varnosti šele, ko zadovolji svoje osnovne fiziološke potrebe, in tako naprej. Brez pridržkov lahko ugotovimo, da je Maslowova teorija zadovoljevanja potreb v veliki meri prodrla na vsa področja zahodnega potrošniškega načina življenja in je, hočeš nočeš, postala nevidna matrica življenjskih slogov in vrednostnih sistemov otrok 21. stoletja.

A vrnimo se k Andreji. Vidimo lahko, da ji je vzpon po piramidi zadovoljevanja potreb krasno uspel. Pri dobrih tridesetih je praktično na samem vrhu piramide: osnovne potrebe, od službe, stanovanja in materialnih dobrin, ima zadovoljene, kar ji zagotavlja varnost. Ima krog prijateljev, pridobila si je spoštovanje in ugled v krogu ljudi, s katerimi biva. Uresničenje ciljev jo je pripeljalo do samouresničenja. Stoji na vrhu uspešno preplezane piramide. Ampak problem je v tem, da se tu, na vrhu, počuti samo, nezadovoljno in neuresničeno. Zunanji videz torej vara, presoja ljudi, ki jo poznajo, pa je v jedru zgrešena.

Gre za pogosto in tragično občutje sodobnega človeka: vse je tu, vse je doseženo, a v vsem skupaj človek ne najde smisla. Torej je ta „vse“ pravzaprav nič. Za razkošno fasado nasmehov, vonjev, oblik in stila se skriva kup pepela neuresničenih pričakovanj.

Večno človekovo spraševanje

To je pred desetletji zaznal že Viktor Frankl in takšno stanje sodobnega človeka definiral z izrazom „noogena depresija“. Za človeka ni dovolj, da zadovolji le svoje potrebe, denimo, da si reče: živim zato, da sem zdrav, da se počutim dobro, da imam hišo in delo. Ves čas iščemo nekaj več. V človeku torej obstaja večni nemir, večna potreba po iskanju pravih vrednot, ki življenju dajo smisel. Če tega ni, se pojavi eksistenčni vakuum ali bivanjska praznina, ki je zaznamovana z občutki, da mi je za vse vseeno, da me nič ne veseli, da si ne želim naprej živeti. S tem je Frankl odkril primarno samopresežno motivacijo, ki človeka v življenju vleče naprej. Izraz „noogena depresija“ po Franklu torej pomeni stanje sodobnega človeka, ki ga v ljudeh povzroča pomanjkanje ali odsotnost smisla. Človek išče, vendar ne najde vrednot, čeprav si jih želi najti, in zato trpi.

Frankl je ob tem tudi poudarjal, da Maslowova teza, da lahko človek zadovolji potrebe na višji ravni šele potem, ko je zadovoljil potrebe na nižjem nivoju, ne drži. Človek lahko odkrije smisel tudi v razmerah skrajne bede in nesreče, ter nasprotno, kot je trdil Maslow: tudi najelegantnejše palače ne zagotavljajo, da bo človek res odkril smisel svojega življenja. Zgodbe vsakdanjosti vsak dan potrjujejo resničnost Franklovega spoznanja.

Odpiranje vprašanja smisla v sodobnih procesih vzgoje

Tudi sodobna vzgoja pretežno temelji na zadovoljevanju otrokovih potreb. Otrokom v zahodni civilizaciji ponujamo praktično vse. Začne se z igračami, nadaljuje se s prehrano, oblekami, udobjem in razvajanjem. Starši skrbimo ob materialnem tudi za duševni in duhovni razvoj otrok: poleg šole jih sprašujemo, na katerih področjih se še želijo izpopolnjevati: klavir, košarka, šah, jeziki … Številni otroci vsako leto menjajo krožke: poskusijo kaj, a ni jim zanimivo, prenehajo sredi leta, z novim šolskim letom pa na lov za novimi izzivi in kompetencami. Sčasoma – v bistvu zelo hitro – se na to navadijo in posvojijo koncept: začnejo razumeti, da imajo pravico do vsega, kar si zaželijo.

Ko otrok raste v tem začaranem krogu neskončnih prostranstev ponudb in možnosti, poskusov, delnih uspehov, vedno novih priložnosti in izzivov, se v njem utrjuje prepričanje, da ima pravico imeti in doseči vse, kar si zaželi. To prepričanje raste z otrokom in (p)ostane, ko človek odraste, nekje globoko zapisano v njegovo temeljno strukturo. Zato pride pogosto, kot pri Andreji, do zmede. Pravico imam biti srečen, zadovoljen, vedno vesel. Ko imam vse, imam seveda pravico imeti tudi partnerja – zakaj pa ne?

A življenje je (še) vedno večje od ljudi. Nihče nam ne more zagotoviti sreče oziroma reči, da jo bomo dosegli. Da, lahko si prizadevamo zanjo, naredimo vse, kar je v naši moči, a rezultata vseeno nimamo v zakupu. Življenje preprosto ni veleblagovnica, v kateri nam pripada vse, kar poželijo oči ali srce.

Upravičeno lahko torej predvidimo, da se bo „noogena depresija“ v prihodnosti še krepila. Sicer čas pošilja tudi določene popravke, kot je ta zadnja ekonomska in finančna kriza, ki jasno nakazuje, da so meje in da se moramo ljudje znajti in odkrivati lasten smisel tudi sredi neugodnih okoliščin.

„Na voljo je vse“

V preteklih dneh sem prebiral knjigo avstrijskega filozofa Liessmanna, Univerzum stvari. O estetiki vsakdanjega, v kateri avtor popelje bralca skozi fenomenologijo izkušenj vsakdanjika. Vsakdanjik je, po Liessmannu, to, kar se dogaja vsak dan. Avtor začenja vsako od dvanajstih poglavij s stavkom: „Na voljo je vse.“

Drži! V sodobni družbi je na voljo vse. „Božična osvetljava in porcelanske figurice, filmi o Sissi in koprneče kadence Andréja Rieusa Geigeja, vrtni palčki in velikonočni zajčki, barbike in njihove žive dvojnice, ljubezenske bolečine v telenovelah in neizogibni sončni zahodi, pozabiti ne smemo niti ženskih aktov in alpskih ledenikov v težkih oljnih barvah,“ našteva Liessmann. Vsak izmed nas bi lahko do neskončnosti nadaljeval Liessmannov seznam vsega, kar nam je na voljo. Seznam stvari, dogodkov, estetskih užitkov, oseb, ki se nam ponujajo in nas zadovoljujejo na različnih področjih našega življenja.

A za vsem, kar nam je na voljo, ostaja človekov duh, ujet v večni krog spraševanja in preseganja že doseženega, videnega, občutenega: In čemu vse to? Kaj sedaj, ko sem to dosegel, pridobil ali ko je to za mano? Odgovor, ki bi nas zadovoljil, bi nas moral prerasti. Človekova eksistenca mora preseči zadovoljevanje zgolj lastnih potreb, želja in kapric. Naše življenje mora biti potrebno še za koga drugega. Pot odkrivanja smisla je, po Franklu, v tem, da človek odkrije svoje poslanstvo ter da nameni svoje moči za nekaj ali za nekoga: recimo, da pomagam soljudem ali, če trpim, da dam s tem pogum in zgled tudi drugim trpečim.

Zato skrajni domet človekovega bivanja torej ne more biti samouresničitev, ampak samopreseganje, ugotavlja Frankl. Pot nadaljnjega razmišljanja o človekovi umeščenosti v ta svet in o tkanju platna lastnega smisla ostaja torej odprta …

Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.

Foto: Patricija Belak je mlada umetnica, ki vse lepo, kar ujame v svoj objektiv, objavi na Articija.


23 KOMENTARJI

  1. Kar uščipniti sem se moral, da sem se zavedal, da berem resničen članek, ki ima izrazito aktualno življenjsko vsebino. Iskrene čestitke avtorju!

  2. Res ni mogoče pristati na tisto tezo, da lahko spoštuješ in ljubiš soljudi šele potem, ko si se na račun njih nagrabil premoženje.

  3. Prav zaradi tega je potrebno, da cerkev namenja manj časa dogmatskemu teoretiziranju in znatno več temu, kako živeti in ravnati v vsakdanjemu življenju, da bomo živeli svetopisemska napotila.

    Ker za veliko noč ni bilo slovenske maše po TV, sem gledal in poslušal velikonočno mašo iz Splita. Znova sem bil prijetno presenečen, kako znajo Hrvati v svojih pridigah nedogmatsko, ampak življenjsko predstaviti, kako lahko ljudje živimo svtopisemsko duhovnost in s tem slavimo duhovnost stvarstva. Vso pridigo je splitski nadškof tako slikovito prikazoval življenjsko upanje, da sem si na koncu mislil, škoda, da se je pridiga že končala.

    Priznati moram, da je tudi pri nas kakšna pridiga in druga razlaga življenjska, nedogmatska, ampak je tega še znatno premalo. V naši fari imamo odlične pridige. Tudi marsikateri naš cerkveni dostojanstvenik včasih preseneti s takšno pridigo ali govorom.

    Prav gotovo ni smisel vere in slavenja stvarstva, da ponavljamo dogme, v vsakdanjem življenju pa jih ne znamo živeti in se o njih na življenjski način pogovarjati. Zgledujmo se po Hrvatih, pa bomo imeli gorečo vero in vernike.

  4. Če bomo spodbujali življenjsko uresničevanje vere in s tem duhovnosti stvarstva, ne bomo prepuščali prazen prostor anarhistom in drugim družbenim zavajalcem.

  5. Prav zaradi tega, je poslanstvo časnika, da zapolni prazen informacijski prostor, ki je namenjen najplemenitejšemu življenjskemu cilju, to je spodbujanju stvarstvene duhovnosti v vsakdanjem življenju, tako v zasebnem kot javnem. To pa pomeni, da pristopa k informacijam na način kot ga prikazuje zgornji vzorčni članek.

  6. Kvaliteten članek.
    Maslow je tako priljubljen pri psihologih, a po Milivojeviću je meni bližje, da se loči
    1. človekove potrebe ( brez česar ne moreš preživeti)
    2. človekove želje ( frustracija in nedoseganja vseh želja je vsakdan, in za razvajence velja, da težko prenašajo frustracije. Zmerna frustracija mora biti temeljna podlaga vzgoje, ki je danes slaba, razpuščena, permisivna, USTREŽLJIVA, prezaščitniška, newagerska, materialistična.

    Frankl je res zadel s pojmom noogena nervoza. Oz. da človek ves čas hrepeni po smislu, Bogu.

    Velik preobrat v življenju sem dosegel, ko mi je nek izkušen laik v SKŽ pravil, da moramo kristjani obrniti perspektivo. Da ves čas samo prosimo in smo tako podobni mainstreamu, ki zgolj hoče, grabi, zahteva. Tako kot majhen, razvajen otrok. Dobi igračo, hoče novo.

    Torej bolj kot prositi je za osebno, samopedagogiko pomembno “ZAHVALJEVATI SE BOGU ves čas.”.

    Glede mladih in STARIH punc ter fantov ( nad 20 let), ki so KRONIČNO SAMSKI oz. KRONIČNO SKAČEJO IZ ENE VEZE V DRUGO pa je potrebno vedeti, da ti ljudje tako kot vsa družba že 300 do 500 let (na Zahodu) MALIKUJEJO ZALJUBLJENOST in ROMANTIČNO LJUBEZEN.
    Njim ni v interesu, da si poiščejo človeka PRIJATELJA, ki jim je dovolj erotično privlačen. Ne, oni hočejo ves čas močno dozo hormonov in občutkov zaradi zaljubljenosti. Dejansko sploh ne vedo kaj je ljubezen.

    Človek, ki ljubi, ni prazen, ni zdolgočasen, ni brez smisla. Človek, ki pa ves čas živi potrošniško in histerično grabi v svojo košarico vse, kar bi potešilo njegove neskončne želje, pa je razvajeni ateist, razvajeni malikovalec.

    • Morda je Andreja podzavestno prezahtevna in nobenemu fantu ne verjame ali ne da sanse, ker ima “poklic” za samostan?
      Zato bi morala biti seveda precej bolj verna kot je, ali celo doziveti razsvetlenje kot nekateri konvertiti.
      Izhod iz “noogene nervose v tem smislu je seveda bozji dar in milost.
      Logopedija ali psihoterapija gotovo zelo uspesno pomaga pri iskanja smisla zivljenja.
      Viktorja Frankla, je treba res obcudovati, da je kot psihiater judovskega porekla ne samo prezivel taborisce v Auschwizu, ampak svojim muciteljem celo izrecno odpustil, ne pa seveda pozabil.
      V tem smislu je vzor kristjana.
      Tega vecina judov ni zmogla.
      Viktor Frankl je zame pravi heroj in ze na meji svetnistva.
      Obstaja pa se druga slicna “Hagioterapija”, (hagia sofia pomeni sveta modrost, ki je sv. Duh), ki ima se vecji domet kot logoterapija.
      Od Logoterapije se loci predvsem po tem, da se radikalno zanasa na bozjo pomoc in bozjo voljo, ljubezen in svetost pri ozdravljanju.
      Ustanovil jo je 1990 teolog in psiholog dr. Tomislav Ivancic v Zagrebu.
      Skupaj z “Eirene-terapijo (eirene pomeni mir) skusa spraviti depresivnega bolnika s samim sabo, okoljem in z Bogom.
      Pri tem se posluzuje vsega kar Cerkev vernikom daje na razpolago: molitev, spoved, pokoro, post itd.
      Hagioterapije se posluzujejo tudi v skupnosti “Cenacolo” za odvisnike od sestre Elvire Petrozzi.
      Beseda cenacolo pomeni “agape” ali skupaj jesti.
      Tudi v Sloveniji je sr. Elvira zelela ustanoviti taksno skupnost, pa so se ljudje uprli.
      V Bosni in Herzegovini obstaja v Medjugorju.
      Kdor obisce Medjugorje ponavadi obisce tudi ta Cenacolo.
      Vsak je navdusen nad izpovedmi nekdanjih odvisnikov
      Na teh bivsih odvisnikih se vidi, kako vera lahko resnicno “gore prestavlja” in osvobaja.

  7. Vse pohvale avtorju članka!
    Glavna “protagonistka” v zgornjem besedilu- Andreja, očitno nima ciljev v življenju. Saj smisel življenja predstavljajo cilji, ki te pripeljejo do sreče. In ravno smisel življenja je sreča, a ne? Torej, če je kariera na prvem mestu in smo v tem uspešni, je to smisel življenja. Če pa nekoliko drugače pomislimo … bistvenega smisla ni, gre zgolj za zadovoljevanje lastnih potreb, saj se naše življenje, slej ko prej, zaključi s smrtjo, torej..kaj je smisel? Bistvo je živeti tukaj in zdaj. To dosežemo s tem, da verjamemo sebi in ne nekakšnim nadnaravnim stvarem.

    • S problemom iskanja srece se je ubadal tudi cerkveni ucitelj sv. Avgustin v 4. stoletju.
      Na koncu svojih izpovedi (Confessiones) je ugotovil, da je nemirno nase srce, dokler se ne “spocije” v Bogu.
      Torej je predvsem Bog in spolnjevanje bozje volje ta smisel zivljenja.
      Bozjo voljo pa spoznam iz (stalnega) molitvenega kontakta z Bogom, pisanih in slisanih bozjih zapovedi.
      Tudi moj glas vesti, kateremu se pustim voditi, je lahko bozji glas.
      Pod pogojem, da imam normalno cuteco, ne pa kosmato vest.
      In ne nazadnje, se priblizujem svoji sreci po smernicah cerkvenega uciteljstva, ki jih poslusam preko zupnika vsako nedeljo v cerkvi ali berem v verskih casopisih in knjigah.
      Da to funkcionira dokazujejo nestevilni svetniki katoliske cerkve, ki so bili najboljsi ljudje, kar jih je kdajkoli nosila zemlja.
      Tisti pa, ki so ravnali ravno obratno, so nasi nasprotniki-levicarji ob katerih se brusimo.
      Ti so pogosto delali v zivljenju zgago in malo dobrega.

      • Nič nimam z levičarji, ampak vseeno: ali so levičarji res vsega krivi?
        Trenutna svetovna finančna in moralna kriza. Koliko imajo levičarji pri tem?
        Ali sta desnica in kapitalizem res tako dobra?

        • Glede kapitalizma: žal ni idealen a doslej še nihče ni našel nič boljšega.
          Glede levice in desnice: pri levici je poudarek na delitvi,prerazdeljevanju dobrin, desnica ve, da jih je treba tudi ustvariti.

          Primer levičarskega razmišljanja je Julija, ki pravi:”… bistvenega smisla ni, gre zgolj za zadovoljevanje lastnih potreb, saj se naše življenje, slej ko prej, zaključi s smrtjo, torej..kaj je smisel? Bistvo je živeti tukaj in zdaj. To dosežemo s tem, da verjamemo sebi in ne nekakšnim nadnaravnim stvarem.”
          Z drugimi besedami bi to lahko povedali: “Živim tukaj in zdaj, zakaj bi se trudil in ustvarjal, če lahko vzamem tistemu, ki ima.”
          Rezultat so nacionalizacije, podržavljanje itd.
          Primeri daljše levičarske vladavine: Severna Koreja,Venezuela,Sovjetska zveza,Jugoslavija,…

          • 🙂 Ne bo držalo glede Julije … pišem o tem, da je potrebno poslušati sebe, in si ustreči in ne jemati drugemu-nikakor. Govorim o “duhovnem” smislu in ne materialnem…

          • Ja, ampak, govorim o trenutni svetovni krizi. Ta kriza je zelo globoka, vlada zmeda, ljudje nimajo upanja, materialnega je sicer dovolj,…
            Tega pač niso krivi levičarji. To krizo doživlja desničarski zahod, ki ustvarja veliko dobrin.

      • Mnenja sem, da vaš komentar ne sovpada z vsebino članka. Zakaj vedno sklicevanje na Boga? Z vsem spoštovanjem … vendar, je včasih potrebno pogledati malo širše. Zakaj vpletate levičarje in desničarje, in pišete kdo je slabši, kdo boljši? Ste človek,ki obiskuje cerkev vsako nedeljo(tako pišete), potem ne bi smeli nikogar obsojati. Kljub vsemu, vsak najde v nečem svojo srečo. Torej, srečno!

          • Moje mišljenje: slabo dejanje ostane slabo dejanje. Človek, ki ga je storil pa ni nujno slab človek oziroma ima možnost, da se spremeni.

          • Albert … saj dejanja udejanja ali realizira (kakor hočete)človek. Torej, po dejanjih “obsojate” ljudi – kot je to v naši družbi normalno-glede na komentarje mislim. Ampak, pustimo, da ne bomo preveč zašli s teme. Vsem skupaj lep dan!

  8. Mnogokrat občudujem veliko znanje in življenjsko razgledanost komentatorjev. Hvaležen sem jim, ker s tem duhovno bogatijo druge.

  9. skrajni domet človekovega bivanja torej ne more biti samouresničitev, ampak samopreseganje,

    Stavek, ki je bistvo sam po sebi.
    Poti so različne bistvo ostaja presežna dimenzija (zadnje človekovo spoznanje, dejanje je pri Bogu)…

  10. Meni je zelo všeč misel g. Cestnika:
    V Frančišku potemtakem lahko vidimo odgovor na krizo intelekta. Odgovor se glasi: manj abstrahiranja in več neposredne etike; manj racionalizma in več holizma; manj pridiganja in več pričevanja.

Comments are closed.