Najveličastnejši in edini vseslovenski je bil vižmarski tabor

2
590

Na vižmarskem taboru odmevala ideja Zedinjene SlovenijeZgodovinsko ozadje

V revolucionarnem letu 1848 so Slovenci postavili zahtevo za zedinjeno in avtonomno Slovenijo ter se tako pridružili želji ostalih narodov Avstrijskega cesarstva za federativno urejeno državo. Zaradi premoči nemških liberalcev je bil 1851 ponovno vzpostavljen t. i. Bachov politični absolutizem (liberalno kapitalistična gospodarska politika, uvajanje cenzure, širjenje nemščine) in ostalo je pri centralizmu. Le redki slovenski intelektualci so sledili narodnemu duhu, a se je s širjenjem tiskane slovenske besede – najprej s strani staroslovencev (Novice, Zgodnja Danica, celovški Glasnik), pozneje tudi novoslovencev (celovški Slovenec in Slovenski narod) – skromno število narodno zavednih Slovencev počasi začelo dvigati. Ko je bil 1867 najprej vpeljan dualizem (Avstro-Ogrska) in konec leta sprejeta še centralistična ustava (ustavna monarhija) je bilo konec sanj o enakopravnosti preostalih šestih narodov, ki so živeli v monarhiji.

Tabori na Slovenskem

Odpor, ki se je pojavil tudi pri Slovencih, se je med letoma 1868 in 1871 odrazil v veličastnih ljudskih taborih, tj. množičnih političnih zborovanjih, ki so predstavljala prelomnico v političnem delovanju Slovencev. Na taborih se je govorilo in glasovalo za združitev Slovencev v administrativno-politično celoto, za narodno enakopravnost v šoli, cerkvi in uradih; obenem pa se je razpravljalo o različnih gospodarskih vprašanjih. Tabori so privabili najširše kmečko prebivalstvo in se zanašali na narodno in politično zavednost. Udeležba je bila ogromna, ker to niso bili le javni shodi pod milim nebom, marveč obenem narodne svečanosti z zastavami in slavoloki, s petjem in godbo; zažigal se je umetni ogenj, pokali so topiči, po gorah pa so žareli kresovi, kar vse je mogočno vplivalo in vnemalo navdušenje! Za spomin so se razdeljevale tudi taborske spominske medalje.

Vižmarski tabor

Najveličastnejši med tabori je bil vižmarski 17. maja 1869 (na binkoštni ponedeljek), ki je bil edini vseslovenski (z večjim ali manjšim številom so bile zastopane vse slovenske dežele: Kranjska, Primorska, Štajerska in Koroška) in z okoli 30.000 zborovalci tudi največji (številka je morda nekoliko pretirana, ni pa daleč od dejanske). Tabor je v celoti pripravilo in organiziralo 1868 ustanovljeno ljubljansko Društvo za brambo narodnih pravic Slovenija v katerem so bolj prevladovale konservativne (staroslovenske) ideje. Pobudo zanj je na občnem zboru društva 23. januarja 1869 dal Karol Bleiweis, sin društvenega predsednika Janeza Bleiweisa. Med 2 pomembnejšimi člani društva Slovenija so bili že omenjeni, takrat 61-letni publicist Janez Bleiweis, pravnik in nekdanji ljubljanski župan Etbin Henrik Costa, gospodarstvenik Jožef Poklukar, odvetnik Ivan Murnik in kartograf Peter Kozler.

Za tabor je svoj travnik na vižmarski gmajni odstopil takrat 31-letni posestnik Janez Sever, Rženov iz Vižmarij. Prostor je bil krog in krog obdan z drevesi, na desni od odra je bila Šmarna gora, pred njim v daljavi pa gorenjski vršaci. Nad prizoriščem je na visokem mlaju plapolala slovenska zastava. Javnost so na vižmarski tabor vabili preko časopisov in plakatov. Novice so vabilo na tabor objavile 5. maja, torej že dan preden ga je okrajni glavar Janez Pajk tudi dovolil, Slovenski narod pa 6. maja. Kot je bilo že povedano, je imelo odločilno besedo pri njegovi organizaciji Društvo za brambo narodnih pravic Slovenija, ki je imelo za to med 102 podpisnikoma vabila rezerviranih prvih deset mest (Janez Bleiweis, Etbin Henrik Costa, Janez Ahačič, Janez Horak, Peter Kozler, Mihael Pakič, Franc Papež, Jožef Poklukar, France Sovan in Ivan Murnik).

Na vabilu zaman iščemo vodilna imena takratnega slovenskega političnega življenja. Odličnost so kompenzirali s poudarjanjem županstva, članstva v občinskem odboru ali svetovalstva, saj je kar 68 podpisnikov imelo eno od teh funkcij. Bili so predvsem iz današnje Ljubljane ali njene bližnje 3 in bolj oddaljene okolice: do Brezovice in Polhovega Gradca na zahodu, Trboj, Vodic, Rov in Doba proti severu, Dolskega proti vzhodu, Grosupljega in Iške vasi proti jugu. Med domačini so bili podpisniki župan Jože Planinšek, občinska svetovalca Janez Sever iz Vižmarij in Alojzij Štrukelj iz Šentvida, poštar Mihael Kraljič ter podobar Mihael Tomec, oba iz Šentvida.

Vižmarski tabor prinesel zahtevo za ustanovitev slovenske univerze

Na vižmarskem taboru so se obravnavala sredstva za ohranitev slovenske narodnosti (zedinjenje Slovencev, vpeljava slovenskega jezika v šole in urade ter potreba po ustanovitvi vseučilišča) in zahteve za uvedbo podpornih bank za kmetijstvo in obrt. Posebnost vižmarskega tabora je tudi, da se je prvi jasno opredelil za ustanovitev slovenske univerze. Med govorniki na taboru so bili: Janez Bleiweis, Valentin Zarnik, Radoslav Razlag, Josip Nolli in Etbin Henrik Costa. V imenu štajerskih Slovencev je tabor pozdravil Josip Vošnjak, v imenu goriških Slovencev Josip Tonkli; na koncu je navzoče pozdravil tudi predsednik tolminske čitalnice Janez Premerstein. Na taboru je bil prisoten tudi ljubljanski Sokol, ki ga je na začetku v imenu 4 tacenskih deklet pozdravila Franja Malenšek (Koširjeva) in pa tudi predstavniki 30 čitalnic, ki jih je ob zaključku tabora v imenu ljubljanskih Slovenk pozdravila Ema Tomanova. Glavne finančne stroške tabora je krilo društvo Slovenija, ki je za pomoč prosilo tudi ljubljanskega Sokola. Ljubljanski fotograf Ernest Pogorelec je za prodajo izdelala fotografijo tabora s podobami vseh govorcev.

Zedinimo se! Ne vdajmo se!

Tako kot tudi pri drugih taborih, so bile za vižmarski tabor izdelane posebne spominske taborske medalje, tokrat z geslom: »Zedinimo se! Ne vdajmo se!«, ki so jih fantje in možje s ponosom običajno nosili na urini verižici. Zaradi tragičnega spopada 23. maja 1869 na Jančah in v Vevčah med člani nemškega športnega društva Turnverein in skupino slovenskih kmetov je ljubljanski župan Jožef Suppan izdal ukaz, da je po mestu prepovedano nositi taborske svetinje. V spomin vižmarskega tabora, s katerim je doseglo taborsko gibanje svoj vrhunec, naj bi se iz preostanka za tabor zbranega denarja postavil spomenik na vižmarskem polju. Pobudo zanj je na občnem zboru društva Slovenija 27. januarja 1870 dal dr. Jožef Poklukar, ki je verjetno še istega leta pri ljubljanskem kamnoseku Čamerniku naročil in plačal kamnito piramido iz kraškega marmorja z napisom »V spomin na tabor v Vižmarjih dne 17. maja 1869.« Spomenik je bil izdelan spomladi 1871, a se nikoli ni postavil in je vsaj še leta 1885 sameval na kamnosekovem dvorišču.

Nekateri domači in okoliški narodnjaki so na taboru odigrali pomembno vlogo

Mihael Kraljič (1810–1883) iz Šentvida h. št. 51 (Kraljič), rojen v Št. Juriju pri Turjaku, posestnik in poštar v Šentvidu. Bil je podpisnik vabila na tabor.

Lucija (Lucinka) Kraljič, por. Odlasek (1854–1932) iz Šentvida h. št. 51 (Kraljič), mlajša hči Mihaela in Lucije, roj. Krištof, izhaja iz ugledne narodne rodbine. Kot 14-letna je postala tajnica narodne čitalnice v Šentvidu, ki jo je po Potočnikovi smrti 1872 dejansko vodila, je bila sredi lokalnega narodnega gibanja. Med letoma 1871 in 1878 je bila povezana s pesnikom Josipom Cimpermanom (kakor marsikatero drugo »narodno damo« jo je pritegnil v svoj krog »korespondentinj«), ki jo je seznanil tudi z Luizo Pesjakovo. Leta 1878 se je poročila z Andrejem Odlaskom, načelnikom železniške postaje v Vižmarjih. 1884 se je odselila v Ljubljano (na takratno Slomškovo ul. 25) in z njo je odšla gonilna sila (in odlična igralka) narodne čitalnice.

Marija (Micka) Novak, članica narodne čitalnice v Šentvidu, ki je tesno sodelovala z Lucinko Kraljičevo, je pred cerkvijo v Šentvidu pozdravila Sokole, ki so prišli na vižmarski tabor.

Frančiška (Franja) Malenšek, por. Gulič (1852–1927) iz Tacna h. št. 32 (Košir), borka za slovenske narodnostne pravice,  je na vižmarskem taboru uvodoma pozdravila člane ljubljanskega Sokola in ostale udeležence tabora. Ob 100-letnici vižmarskega tabora, je bil na mesto njenega groba v Šmartnem položen žalni venček s slovensko zastavo. Kot uvod v praznovanje 120-letnice tabora je bila 14. maja 1988 na Koširjevi hiši odkrita spominska plošča posvečena Levstiku in njegovi ljubezni Franji Koširjevi.

Jože Planinšek (ok 1815) iz Vižmarij 32 (Kopoš), župan občine Šentvid, je bil podpisnik vabila na tabor.

Blaž Potočnik (1799 1872), pesnik, nabožen in podučen pisatelj, časnikar in narodni buditelj, ustanovitelj Narodne čitalnice v Šentvidu in pobudnik za gradnjo ljudske šole.

Janez Sever (1838–1915) iz Vižmarij h. št. 14 (Ržen) je bil sin Janeza Severja (1794– 1865), poslanca v prvem dunajskem parlamentu in župana v Šentvidu. Bil je velik posestnik (poldrug grunt). V času tabora je bil občinski svetnik; bil je podpisnik vabila na tabor.

Alojzij (Lojze) Štrukelj v Št. Vidu; ustanovni član narodne čitalnice v Šentvidu; bil je podpisnik vabila na tabor.

Matevž Tomc (1814-1885), rojen na Dobrovi, 1836 se je poročil in preselil v Šentvidu kjer je kupil hišo; velja za najboljšega slovenskega podobarja sredine 19. stoletja; bil je tudi ustanovni član narodne čitalnice v Šentvidu.

Bil je podpisnik vabila na tabor. dr. Valentin Zarnik (1837–1888), rojen v Repnjah, je bil vsestransko izobražen človek, ki je imel posebno zmožnost za jezike. Po njegovem prizadevanju so se začeli slovenski tabori, na katerih je bil on najbolj popularen govornik, tudi na vižmarskem taboru.

Vir: Društvo Blaž Potočnika Čitalnica

2 KOMENTARJI

  1. Zanimivo.

    vendar neverjetno, da je Vižmarski tabor šele zdaj doživel pravi spomin in čast, ki mu gre.

  2. In Bleiweis, ki je bil glavni govornik na Vižmarskem taboru je bil v prejšnji državi in njenih učbenikih zaničevan.

    Očitno zato, ker se je boril za slovenstvo!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite