Na veliki šmaren bodo škofje spet Slovenijo posvetili Mariji

2
Janez Juhant: Zamislite si: milijon in pol posvečenih ljudi, kakšna duhovna moč!

Škofje bodo 15. avgusta spet posvetili Slovenijo, torej Slovenke in Slovence in vso državo, Mariji; veljamo za Marijin narod. Res je večina nas krščena, čeprav naj bi bili družbeno manj ali celo premalo vplivni in naj bi obstajal razkorak me posvetitvijo in dejanskim duhovnim stanjem, kolikor je to sploh merljivo. Zamislite si: milijon in pol posvečenih ljudi, kakšna duhovna moč!

Pogled na slovensko vernost v zadnjih desetletjih

Kaj je torej s slovensko vernostjo? Pogled v polpreteklost marsikaj pove. Nekateri so se zaradi zunanje prisile, drugi zaradi komodnosti, tretji preprosto iz želje čim bolje preživeti, torej iz neposrednih zemeljskih skrbi ali iskanja koristi, odmaknili od vere. Posledice ostajajo. Tudi odgovorni v Cerkvi si nismo dovolj prizadevali, da bi plavali proti toku, pokazali duhovni profil in vse zastavili za duhovno prenovo Slovencev.
V samostojni Sloveniji so postkomunisti zavzeto družbeno-politično delovali za vzdrževanje ateistične miselnosti in za levičarsko-avtokratsko prevlado. Številni so se navadili in dopustili, da nekako gre tudi brez vere. Malo teže je sicer ob smrti, (hudi) bolezni in drugih preizkušnjah življenja, pa vendar. Sicer pa so tudi komunistični zanikovalci in celo rablji ob smrti lahko poklicali duhovnika, najeli za oskrbo v bolezni redovnico in tudi zdaj lahko (še) vsakdo ob smrti naroči zvonjenje in duhovnika, ker to pač verni vzdržujemo, čeprav se sicer morda posmehuje tem duhovnim orodjem. »V sili hudič muhe žre,« pravi pregovor in drugi: »Fajmoštra nucaj samo za sol.« Človek pač ne more iz svoje kože.

Velik del umetnosti se zožuje na estetiko, filozofija gre po poti nihilizma

Nemški krščansko-levi tednik Publik Forum je zapisal, da so na pohodu avtokrati. Ne vem, ali je mislil tudi na Slovenijo, a njegova ugotovitev velja tudi za nas. Ne le Slovenija, večina sodobne civilizacije se navdihuje ob razsvetljenstvu, romantiki. Francoska revolucija je izključila duhovni vir, torej religijo, iz vsakdanjega kulturnega delokroga, se osamosvojila, pozunanjila, a ubrala pot nihilizma, saj je prejšnjo religiozno razsežnost zožila zgolj na estetiko. Tipičen primer sta Wagnerjeva tri- oziroma tetralogija Nibelunški prstan ali Mozartova Čarobna piščal. Ohranjata tragičnost in usodnost junakov, vendar ti ne morejo uresničiti odrešenja človeka namesto Boga. To so izkoriščali in še vedno izkoriščajo absolutistični avtokrati. Ne pozabimo, da je bil Hitlerju in njegovim propagandistom blizu Wagner in da je za marksiste Nietzsche prerok Antikrista.
Pri nas Slavoj Žižek stalno žonglira z všečnimi podobami, ki imajo enkrat totalitarno, drugič potrošniško-religiozno podobo, vedno pa so v službi slovenskih tranzicijskih botrov, ki Žižka in njemu podobne nagrajujejo, da širijo njihovo politično agendo vzdrževanja oblasti levih avtokratov. Ta pot nihilizma, nesmiselnosti življenja, človeka nič več ne usposablja za premagovanje teže življenja, pač pa ga le zasvaja z neposrednostjo; v trpljenju, smrti in drugih resnih vprašanjih pa ga pušča samega v bolečini. Kako torej v trpljenju in smrti?

Najranljivejši, s katerimi se hvalijo levičarski avtokrati, so najmanj upoštevani

Tudi Slovenija tone v to mehko različico libertinizma, ki pometa z ustaljenim, ruši temelje zakona, družine, sploh osnovnih prvin človeka kot osebe ter ustvarja umišljene pogoje osebe in družbe. Denimo, kdo bo odgovoril spočetim v epruveti z neznanim semenom, kdo so njihovi biološki očetje, ali kako bo mogoče v sodobni permisivni družbi preprečiti incest, kar velja v izročilu celotnega človeštva kot od bogov sankcionirani zakon? Da ne govorimo o problemih poljubnosti odnosov in opustitvi vsake odgovornosti za sočloveka, v čemer puščamo rasti mladi rod? In kako samoumevno se sprejema žrtvovanje nerojenega, starega ali onemoglega človeka, če je ta na poti domnevni svobodi drugih! Torej najranljivejši, s katerim se hvalijo levičarski avtokrati, so najbolj prizadeti in jih malo upoštevamo! Glede tega je preroško že pred petdesetimi leti zapisal nemški ustavni sodnik Ernst-Wolfgang Böckenförde (1930–2019), da sodobna družba ne zagotavlja več temeljev, iz katerih živi.

Kaj torej posvetitev Mariji pomeni za Slovence?

Marijino vnebovzetje (Vir: https://www.davaocatholicherald.com/)

Najprej verujem, da posvetitev, kdorkoli jo že izreče, pomeni blagoslov za tiste, ki jih posveča.
Verujem tudi, da smo vsi ljudje kot omejena bitja potrebni duhovne spodbude, ki jo že od pradavnih izročil ljudje usmerjajo k Bogu ob postavki, da svojo omejenost – ne napuhnjeno samopašnost – prizna pred drugimi in Bogom.
Verujem, da nas, Slovence, posvetitev umešča v duhovni tok, ki išče globlje temelje za sobivanje in tudi za vzajemno sodelovanje.
Verjamem tudi, da nas posvetitev vse usposablja tudi za kljubovanje nepravičnosti, nasilju nad drugimi ter spodbuja k plemenitosti in človekoljubni solidarnosti, saj je prizadevanje za pravičnost srčika človekovega hrepenenja in prizadevanja.
Zato ne le kristjan, pač pa vsak človek more in mora iz duhovnih globin kljubovati času in razmeram, se boriti za resnico in tudi po zgledu Jezusa Kristusa sprejeti za to tudi zasramovanje in zapostavljanje ali celo smrt kot Lambert Ehrlich in številni drugi.
Blagoslovljen praznik Marijinega vnebovzetja Slovenkam in Slovencem in vsem državljanom!

2 KOMENTARJI

    • Alfe, nihče vam v gornjem članku ne očita vaših grehov<prispevek govori le o posvetitvi Slovenije Mariji in pomenu tega. Pa o poklicanosti vsakega kristjana-tudi Slovenskega.
      Kar zadeva morebitne grehe škofov, ki jim jih očitate: zanje velja isto kot za vaše lastne grehe:za vas in zanje veljajo enaki pogoji za prejem odpuščanja.
      Nihče od nas ni poklican soditi drugim. Dobro pa je, če izprašamo vest sami sebi.

Comments are closed.