Piše: Milena Miklavčič, blogerka Drugega sveta. Avtorica opiše, kako je poslanka PS Alenka Bratušek intenzivno spremljala predavanje generalnega sekretarja OECD, ko je svetoval slovenski politiki, naj čim prej sprejme zlato fiskalno pravilo. Huduje se, da smo prav zaradi njenega in še kakšnega drugega jezikanja, še zmeraj tam, koder smo bili.
O predsedniku države zapiše: “Pri nas je mogoče celo nemogoče: ko predsednik republike opozarja v svojem govoru, da so bile »mnogim upokojencem krivično znižane pokojnine« in da se zato mora »pot države nadaljevati pravično«, padejo poslušalci v trans in jočejo od ganotja.
Ob takšni butalski politični demagogiji s katero se pita tako Butalce kot Tepanjce, Slovenija še bolj drsi v pogubo.
In mimogrede: predsednikovo enačenje upokojencev, ki so vplačevali pokojninske prispevke, z upokojenci, ki dobivajo pokojnine iz državnega proračuna, je še eden od bogokletnih dokazov o žalostnem in nepravičnem razvoju Slovenije.”
V nadaljevanju izrazi veselje ob odločitvi okrožne državne tožilke Aleksandre Štiblar, ki bo kandidirala za varuhinjo človekovih pravic, “ker je lani poleti – nenavadnim postopkom in odločitvam nekdanjih kolegov slovenjgraškega tožilstva na rob – zapisala, da ji je ob tem, kar so počeli, slabo.”
Pod p.s. pa konča še z ugotovitvijo, da “založba Uradni List še kar prodaja Cviklovo knjigo, čeprav je Matej Accetto pred dvema letoma ugotovil, da je dotična zadeva en sam plagiat.”
